Besede iz narečij bogatijo knjižni jezik

Ampak da te kvadre, kocke, stolpnice in čebelnjaške bloke potrebujemo, so nujni za človeštvo, mi je poudarjal mlad arhitekt. Da moramo imeti nebotičnike, ki jim pravimo tako zato, ker se dotikajo neba, ga žgečkajo kot ameriški skyscraperji in prebadajo kot balkanski neboderi. Vsi so koristni, saj če bi hotel vsak zemljan imeti lastno stavbico, bi morali ves svet pozidati s palačami in vilami, hišami in bajtami. V nadstropja nebotičnika, ki rastejo v višino, vseliš roj ljudi na vsak kvadratni meter drage mestne površine. Več kot v še tako natrpano koncentracijsko taborišče na ravnini. Nebotičniki so zmaga drzne pameti, so zmagoslavje novega v tehniki, mi je razlagal arhitekt.

Z dvomom v glasu sem ga vprašal, kaj pa stare stavbe, kaj bo z njimi.

Da bo vse staro zrušeno in bo obstalo samo novo, je razvijal svoje toge misli dalje v nedogled.

Čeprav sta arhitektura in jezikoslovje ločena svetova, ki se le v maločem ujemata, sem se ob taki hvalnici koristoljubnemu modernemu stavbarstvu vseeno spomnil na naš knjižni jezik. Zakaj? Zato, da bi našel odgovor na vprašanje, ki ste ga neštetokrat zastavili v odzivih na Minuto, drage bralke in spoštovani bralci: to je na vprašanje o razmerju med živimi narečji, ki jih srečamo v sproščenem govoru ljudi, in knjižnim jezikom, ki ima svoj dom le v mrtvih knjigah, javnem tisku in zbornem govoru, zaradi česar je manj živ.

Tudi v knjižnem jeziku se namreč lahko razrastejo čebelnjaški bloki in puste stolpnice, če zavržemo vse staro, kar je od davnine živo v njem. Kak trdoživec je kak star izraz, lahko spoznamo v sto ob več kort sto let stari oznaki: čez lužo, ki so jo naši dedje in pradedje uporabljali za izseljence v Ameriko. Še zmerom uporabljamo to oznako, namesto da bi rekli: čez Atlantik.

(Sicer pa: naši mladi izobraženci še zmerom tavajo s trebuhom za kruhom na Zahod in tja čez lužo - enako kakor naši proletarci v časih najokrutnejšega izseljevanja njega dni. Zgodovina se nam res ponavlja kot farsa, ker politiki prastari rimski vzklik “Panem et circenses”, kruha in iger, razumejo po svoje: igrice se gredo sami med seboj, kruha pa brezposelnim ne dajo.)

Kateri so ti strašljivi moderni nebotičniki v jeziku? Je to suhoparna, papirnata pisarniška slovenščina, ki jo govorijo, pišejo in razumejo le od življenja oddaljeni birokrati? Ali izražanje s kopico tujk? Al pa morda še kar spodoben knjižni jezik, a govorjen z narečnimi poudarki in narečno stavčno melodijo? Vse to so nebotičniki v jeziku, a zraven še mnogo drugega. Na primer po tujih zgledih prevedena mestna kvaka: brez da bi govoril ali brez govorit', namesto po domače: ne da bi govoril ali brez odgovora (besed). Že samo takih suženjsko poslovenjenih kvargljev (kvadrov, kock in kubisov) je v jeziku več kot oblastiželjnih kandidatov na volitvah. A koliko je še drugih.

V jeziku niso prvi bog uspeh, korist, zavist, komolčarstvo, dobiček, tekmovanje (gospodarska konkurenca) in odtujenost, ampak materinska bližina, medčloveške povezave, sestrska toplina in domačnost. V jeziku, tudi v knjižnem, se nič starega ne izgubi, temveč je nenehno vse prisotno, kar je kdaj dobil, razvil, gojil in shranil. Lep primer prastarega izraza v narečju je navedel Ambrož Vuga z Morskega, ki mi je zapisal:

“Shranil sem si vaš članek o zaimku svoj (28. 3. 2014 v Primorskih novicah) in prav v zvezi s tem zaimkom vas bi rad opozoril na neko posebnost. Ne gre za širšo rabo, le nekateri kolegi in prijatelji to uporabljamo zelo pogosto. To je bilo po besedah mojega tate v modi še pred 30 leti. Namreč, da je nekaj svoje in da je nekdo svoj. Po navadi svoj izgovorimo brez v-ja; se pravi, da je nekaj soje in podobno.

Za prebrisanega otroka, ki se v čem odlikuje, rečemo, da je soj. O človeku, ki ima določene kvalitete, rečemo, da je soj. Ko vidim svojo nečakinjo, še dojenčico, kako se smeje in je vesela, ji rečem, da je soja. Te besede njeni starši ne odobravajo in ne slišijo radi, če jo prepogosto uporabljam. A čeprav je ta izraz malce retro-lokalen, se nam, ki smo nekoč študirali v Ljubljani oz. v tujini, zdi zelo v redu.

Če je nekaj dobro narejeno in izdelek, kot se šika, rečemo, da je soje. Tako delo pohvalimo. Po navadi besedo soj uporabljamo, kadar označujemo lastnost tretje osebe, ne pa druge. Redkeje rečemo: Si že soj, v smislu, da imaš karakter, se razlikuješ po nečem od drugih. Rabutali smo češnje. Namesto: kako so bile dobre, smo rekli: Ma so bile soje tiste črešnje.

Mogoče je to primer za dopolnitev v kakšnem slovarju, da bo še bolj soj. Lepo vas pozdravlja Ambrož Vuga z Morskega, srednja Soška dolina.”

Čeprav se take narečne oblike, kot je obsoški soj, niso uveljavile v knjižnem jeziku, saj jih nadomeščajo izrazi svojstven, svojski, svojevrsten, samosvoj itd., je pa na drugi strani povsem sprejemljiva narečna pesem Božična kantavtorja Iztoka Mlakarja, v kateri je uporabljen narečni zaimek soj (svoj) namesto moj: “An buoh nej popazi na soju familju an sojim otrokam da srječu an mir” (in bog naj pazi svojo družino in svojim otrokom da srečo in mir; knjižno: in bog naj pazi mojo družino in mojim otrokom da srečo in mir).

Jezikovna vprašanja pošiljite na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (7val@primorske.si).

Knjižni jezik in narečja so v sožitju in se med sabo dopolnjujejo. Kot smo videli, besede iz narečij lahko bolj bogatijo knjižni jezik kot tujke in suženjski prevodi fraz iz tujih jezikov.JOŽE HOČEVAR