Bi tudi psa odpeljal rešilec?

V času krize, ko bi ta dragocen časopisni prostor moral zasedati premislek o vsakršnih novih reformah, aferah, izgubljenih delovnih mestih, ki jih več ne bo, o inovativnih pristopih plačevanja položnic ali pa vsaj o kakršnihkoli vsakodnevnih tragedijah soljudi, ni več veliko - ne časopisnega na čustvenega - prostora za živali.

Ne, danes ni nobena obletnica mučenja, svetovni dan varstva živali ali kaj podobnega. Nič tako priročnega, kar bi napeljevalo k nespodobnemu razmišljanju o spreminjajočem se odnosu do živali v času, ko toliko ljudi trpi. Te misli se niti ne napajajo iz neusahljivih primerov trpinčenja ljubljenčkov ali živine. Uvodoma omenjeni pes, za katerim je pred nekaj meseci na cesto v istrski vasi stekla lastnica, da bi ga rešila, in s tem ogrozila svoje življenje ter življenje voznika nasproti vozečega avtomobila, je razmišljanje spodbudil že takoj po dogodku, a se nekako ni želelo izpisati. Ne novinar ne policija ne vesta, kaj se je zgodilo s psom. Ta podatek ni bil za nikogar resnično pomemben. “In kaj če je bil ranjen?” sem se spraševala. “Bi tudi zanj prišel rešilec?” sem čisto resno na glas razmišljala. A bi?

Da se pri omenjanju hierarhije med ljudmi in živalmi ne gre šaliti, je taistega novinarskega kolega, ki mu delovnik kroji zlasti črna kronika, že pred časom izučil šolski primer izkazovanja naše, človekove večvrednosti. Gasilci so nekega dne morali posredovati v dveh nesrečah. V slabo označen vodnjak je padla starejša gospa, ki pa so jo sicer poškodovano iz njega uspešno potegnili. Manj sreče je imel v nekaj kilometrov oddaljeni vasi mačkon, ki je očitno med bežanjem pred psom padel v vodnjak, se boril za življenje, a na koncu izčrpano utonil. Da jo je maček “veliko slabše odnesel”, si je drznil zapisati novinar in doživel zgražanje. Kako si nemarnež upa primerjati nesrečo, v kateri je bil ranjen človek, s poginom (ne smrtjo!) mačke?! je bil ogorčen sorodnik ponesrečene gospe. In ni ga bilo argumenta, ki bi zadovoljivo utemeljil, zakaj sta bili nesreči (človeka in živali) omenjeni v istem prispevku. Češ, saj so vendar težki časi za ljudi! Kaj je življenje mačke v primerjavi s človeškim življenjem? Ljudje dandanes trpimo!

Ljudje in trpljenje

Misel, kako zelo ljudje trpimo in kako neopisljivo so šele morali trpeti v nacističnih taboriščih, me je te dni ujela na dopustu, ob morju, med prebiranjem romana kanadskega pisatelja Yanna MartelaBeatrice in Vergil (Mladinska knjiga, 2011, prevod Breda Biščak). Avtor Pijevega življenja, z Bookerjevo nagrado nagrajenega romana o dolgem potovanju dveh brodolomcev, dečka in bengalskega tigra ter odnosu, ki se je spletal med njima. O odnosu med živalmi in ljudmi na svoj način pripoveduje tudi roman Beatrice in Vergil, pa čeprav je končni učinek ta, da je Martelu s pomočjo živalskih likov uspelo napisati eno najizivirnejših del, ki v svojem osrčju tematizirajo holokavst, grozljivo iztrebljanje Judov, eno najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Roman nas na sila nenavaden način pripelje do razmišljanja o holokavstu. Pravzaprav se nas dotakne tako globoko, da uspe v nas vzbuditi občutke, za katere si utegnemo domišljati, da so podobni tistim, ki so vznikali tudi med obsojenimi na uničenje.

Zgodba o uspešnem pisatelju Henryju, ki se pisanju odreče potem, ko spodleti njegov poskus, da bi o holokavstu izdal knjigo dvosmerko, spoj romana in eseja. V novem mestu, kamor se po osebnem porazu preseli z družino, ga nenavadno dramsko delo pripelje do taksidermista (nagačevalca), s katerim odkriva, kako se dramsko delu v nastajanju razpleta, vse bolj pa tudi njegovo sporočilo. Martelovo delo še prej bralca seznani z Legendo o svetem Julianu Hospitatorju Gustava Flauberta, neusmiljenem lovcu, ki je navdušen nad krvjo za sabo puščal kupe živalskih trupel, pomotoma ubil tudi svoja starša, a bil na koncu odrešen, ker je pomagal gobavcu, za katerega se izkaže, da je Jezus Kristus. Ali lahko tako drobceno dejanje opere toliko (živalskih) smrti? se sprašuje tako bralec Martelovega povzemanja kot junak romana.

Oslica in opičjak

Beatrice in Vergil iz naslova knjige sta nagačena oslica in opičjak, rdeči vriskač iz taksidermistove delavnice, ki še kako živo zaživita v taksidermistovi drami. Ta bralca drži v napetosti. Živalci postajata v njegovih očeh vse bolj prikupni, zanimivi, “človeški”. Nanju se naveže. Na neki način utelešata nepokvarjenost in nekakšno bezmadežnost, kakršne ne pripisujemo ljudem. In ko se ta čustva ob neprestani slutnji, da se vendarle mora zgoditi nekaj groznega, stopnjujejo, ob osupljivem razpletu tako v bralcu kot v Henryju (tudi slednji se nanju nezavedno naveže), nekaj ugasne. S poseganjem po živalskih likih in njihovim trpljenjem pisatelj doseže drugačno poistovetenje, kot se lahko zgodi pri opisovanju usod ljudi, in obenem uresniči tisto, kar njegovemu literarnemu junaku Henryju ni bilo dano - grozote druge svetovne vojne tematizira drugače, kot smo vajeni.

Ko sem na plaži ganjeno odložila knjigo, sem za trenutek imela občutek, da knjiga genialno tematizira holokavst. Le nekaj metrov stran so se v tistem trenutku družinski člani zbrali okrog vedra, iz katerega je oče potegnil prekrasnega raka. Njegov rahlo oranžni zaobljeni trup je odseval svetlobo sončnega zahoda, močne klešče s črnima konicama pa sta se besno skušali osvoboditi prijema. Krasen. Lep je, je dejal otrok. Ja, lep, je potrdil starejši moški, morda stric, si nekoliko popravil očala, raka še natančneje, bliže pogledal. In mu odtrgal klešče. Najprej ene, zatem še druge. Med svojci nad dejanjem ni bilo navdušenja, a tudi glasnega negodovanja ne. Onemel je tudi deček, ki je pred nekaj urami okregal sestrico, češ da bodo vse ulovljene ribice v vedru poginile.

V krizi

Še vedno močno pod vtisom knjige nisem zmogla drugega, kot da sem nekaj primerkov sosednje družbe premerila z pogledom, ki je povsem razumljivo posredoval mojo zgroženost. Potem ga je bilo treba umakniti, ker so ga zameglile solze.

Čeprav živimo čas, ko so usode ljudi nad vsemi ostalimi, pa vem, da je vprašanje, kaj se je zgodilo z rakom dovolj tehtno. Nič manj kot tisto, o usodi psa v prometni nesreči. V dobi, ko močnejši mnogim lomijo klešče, je zanimivo, kje je pristal rak. V vodi. Tisti, ki mu je pred nekaj trenutki amputiral klešče, ga je pravzaprav nežno še živega položil v morje. Brez klešč, s katerimi si nosi hrano v usta, najbrž ni preživel.

“Tako. Zdaj ne boš več nikomur škodil,” je še uspel zamrmrati človek.

MAJA PERTIČ GOMBAČ