Bil je blizu, a nikoli tam, kjer so drugi

Tisto se je slabo končalo, malo zaradi mene, ki nisem več vzdržal triurnega uglaševanja kitare na predvečer snemanja, malo zaradi Tomaža, ker je bil pač takšen. In tako je Tomaž ostal brez konkretnega televizijskega posnetka iz tistih, skoraj mladostnih časov, televizija pa brez oddaje, ki bi jo zdaj zagotovo vsaj trikrat ponovili med eno in drugo vožnjo veleslaloma.

Seveda sem poznal Tomaža že v študentskih letih, vendar takrat predvsem zaradi zgodb o tem, kako je v kopalnici posnel svoj prvenec Odpotovanja. Ženskam je bil bolj všeč kot nam, ki smo prisegali na trde zvoke vse bolj izgubljenega rocka. Vem pa, da ga nismo kovali v zvezde, saj so bila začetna sedemdeseta tudi obdobje drugega vala angleške folk glasbe in smo nekaj podobnega poslušali pri Fairport Convention ali Steeleye Span, da ne omenjam Jamesa Taylorja in predvsem Leonarda Cohena, ki mu je bil Tomaž še najbližje. Nikoli ga nismo zares povezovali z Dylanom, čeprav sta bila oba, oziroma so vsi trije, bolj pesniki kot glasbeniki. Tudi Tomaž je bil pesnik, čeprav si nikoli ni pripenjal te titule, je pa rad posegal to pesmih drugih avtorjev in tako je pravzaprav paradoksalno, da smo na kakšnih resnejših feštah igrali njegovo Napisi padajo, ki jo je sicer napisal koroški pesnik Andrej Kokot. Danes jo mnogi, celo glasbeni uredniki, pripisujejo kar Tomažu Pengovu, ki pa je na singlu, kjer je objavil tudi znano Ježkovo Črna pega čez oči, lepo zapisal pravega avtorja “napisov”. Tomaž je bil pač dosleden, dosleden do vseh in posebej do samega sebe, dosleden do vsake besede in vsake rime, predvsem pa dosleden do vsake misli, ki jo je izrazil skozi pesem in skozi glasbo. Bil je upornik in hedonist hkrati, bil je blizu, ampak nikoli tam, kjer so drugi. Album Odpotovanja imam še iz časov komune v desetem nadstropju FSPN-ja in ko sem ga po dolgih letih pogledal od blizu, sem videl, da je zdelan. Očitno smo ga poslušali tudi mi, okoreli nabijalci električnih kitar.

MEF