Bil je čist kakor kamen vIdrijci
Živo ju je videl, umirajočo mater in reko pod domačo hišo, ko je v Pomladnem dnevu (1953) klesal stavke: “Življenje neizprosno teče svojo pot. Kakor Idrijca. Tekla je po dolini, teče in bo tekla ...” Minulega nedeljskega popoldneva je dve uri šumeče spremljala bogato besedovanje akademikov Cirila Zlobca in Saše Vuge.
Trojno slavje - Kosmač bi 28. septembra praznoval stoletnico, Zlobec je letos dopolnil 85 let, Vuga pa okroglih 80 - naj bi se kajpak sukalo okrog prvega in drugega in tretjega, pa vendar je onega dne ob Idrijci najbolj žarel resda nevidni, a še kako prisotni gostitelj, tisti, ki so se mu za življenja nekateri kolegi posmehovali, češ da piše ničvredne “domačijske romane”, v katere pa je skrbno, počasi in mukoma zgostil modrost, humor in trpkost, začinjene s svetovljanskim duhom. “Kakor fiziki v atomu iščejo vse vesolje, tako je Kosmač v naši dolini našel ves svet,” je v nedeljo slikovito dejal tolminski župan Uroš Brežan, ponosen na rojaka, ki je s preprosto, do srži obtesano besedo ime njihove ozke doline ponesel v svet.
Vzvišen, a prijazen
Zavidljivo vitalna in plodna Zlobec in Vuga - prvi je letos izdal pesniško zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi, drugi pa romaneskni triptih Britev (ali Kako ubiti narodnega izdajalca) - sta se uvodoma tovariško pričkala, kdo bo komu prvi prepustil besedo. Zmagal je Vuga, Zlobec je začel, nakopičenim jubilejem primerno z refleksijo o minulosti: “Ko sva se peljala sem, sva z Vugo ugotavljala, koliko velikih, pomembnih, usodnih reči se je zgodilo v življenjih naše generacije. In hoteli ali ne, tudi sami smo bili večkrat potegnjeni vanje, včasih kot soustvarjalci, včasih kot žrtve. Doživel sem že vse, kar je doživeti mogoče. Imel sem zelo težko mladost, že zgodaj se mi je zdelo, da usoda z mano ravna grdo. Ko sem o hudih preizkušnjah, skozi katere sem šel, pripovedoval vnuku, pa se je otrok navduševal: 'Joj, kako lepo, kaj vse si ti doživel!' Skratka, na vse, tudi na življenje, je mogoče gledati tako ali drugače. Celo meni samemu se preteklost zdaj, ko se v spominih vračam vanjo, zdi blazno lepa in prijazna, dragocena, topla.”
Nekje v minulosti se je Zlobčeva pot križala s Kosmačevo, a je spomin na datum docela zabrisan. “Neprestano pozabljam,” se namuzne Zlobec. “In ugotavljam, da mi še zmeraj ostaja ogromno materiala, ki ga lahko pozabim. No, se pa spomnim, da sva se s Kosmačem v začetku poigravala z najinim imenom, izumljala različice za Ciril. Ni bilo pa z njim lahko priti v intimen stik. V naših očeh je bil velik gospod, držal se je nekoliko vzvišeno, pa vendar je bil z vsemi prijazen. Pisateljstvo je bilo zanj usodna odločitev in hkrati privilegij, ker pisatelj zna zapisati, kar čuti in doživi. Na to je bil zelo ponosen. Bil je tudi eden redkih pisateljev svoje generacije, ki je gojil dobre odnose z vsemi drugimi generacijami, in ob Bevku edini, ki v petdesetih in šestdesetih letih, v času generacijskih spopadov, ni zašel v samoljubne obračune z mladimi in drugačnimi. Ne spomnim se niti, da bi mladi kdaj grdo pisali ali govorili o njem.”
Četudi je bil formalno nešolan, se je Kosmač sam naučil številnih svetovnih jezikov. “Spomnim se, kako je med srečanjem PEN na Bledu leta 1965 za vsakim omizjem govoril v jeziku tam sedečih: z Nemci nemško, z Angleži angleško, s Francozi francosko, z Italijani italijansko ... Vsi so se čudili, kdo je to, in ga v trenutku postavili za vrednostni simbol Slovencev in slovenske kulture.”
Mehiški vrišč na Idrijci
Če v Kosmačeve kraje sežemo z nekoliko večjo zajemalko, se v njej znajdejo še Simon Gregorčič, France Bevk, Ivan Pregelj in pa Vuga. “Ta prostor literaturi torej ne daje le odličnih del, ampak tudi izjemne stiliste,” je pogovor z Vugo pričela slovenistka Marija Mercina. “Vsak od njih je drugačna ustvarjalna osebnost, ki bi jo prepoznal tudi, če njeno besedilo ne bi bilo podpisano. Henrik Tuma je že davno tega zapisal, da se na Tolminskem govori najlepša slovenščina. Ste kdaj razmišljali o tem?”
Vuga je odkimal: “Mislim, da konfiguracija prostora in sociološki vzroki ne morejo tako zelo vplivati, kakor je govoril Tuma. Kaj pa sploh je tolminščina? Tolminščino govorijo v Tolminu. Pojdite v Idrijo, pojdite na Most, pojdite v Kobarid, pojdite v Bovec, našli boste popolnoma drugačne besedne zgradbe, drugačne akcente, drugačno filozofijo jezika. Mislim, da jezika ne dela pokrajina, ampak ljudje.”
Kosmača je spoznal leta 1947: “Bil sem popolnoma zelenkast, ne ravno moder, ne ravno interesanten fant. Kadar obiščem ta kraj, sem vedno ganjen, obide me lepota, ki pa je tudi trpka, grenka. Gledam Idrijco in se spomnim: septembra 1947 smo se s Cirilom Kosmačem v balili pripeljali sem. Ker so v teh krajih ravno snemali film V srcu Evrope, pozneje preimenovan v Na svoji zemlji, je bil z nami tudi neki asistent režije, ki je prišel iz Amerike, ob njem pa njegova debelčkasta, lepa, ljuba, črna, naparfumirana in pofarbana Mehikanka, prava južnoameriška Venera. Ciril nam pove, da bomo prečkali reko. Pa ne po kakšni brvi! 'Ne, ne,' pravi, 'bomo šli kar čez Idrijco.' Debelo ga pogledam, on pa že viha hlače, izpod katerih se pokažejo zelo suhe, lepe noge. Pograbi cekar, v katerem nosi malico, tistemu snemalcu reče, naj prime svojo gospo, da mu je Idrijca ne odnese, in smo šli! Še danes imam v ušesih vrišč temperamente Mehičanke, ki je mislila, da je vesoljni potop. Seveda, Mehika je bolj suha, ima kaktuse in tako naprej. No, vendarle smo prišli čez, tule legli pod tepko, ki nastopa v romanu Pomladni dan, Ciril je odprl cekar, ven potegnil vino ...”
Vuga zre nekam čez reko. Vzdihne, nadaljuje: “Pravim mu baron z levega brega Idrijce. Ja, četudi se je rodil pod tole slamnato streho, ki so jo tolminske oblasti hvala bogu tako pametno in lepo konzervirale, je bil baron. Plemenit, lep človek. Vsi Kosmači so lepi ljudje! Visoki, brihtni, pošteni.”
Prijateljstvo med Kosmačem in Vugo, med že izbrušenim pisateljem in mulcem, ki v sebi še ni zaslutil enega najizvirnejših slovenskih stilistov, se je začelo plesti med učnimi urami lepe slovenščine. Četudi je Vuga odraščal v narodno zavedni družini, je bil namreč že od malega obdan z Italijani, zato je mlatil le v “spakedranščini”, ki se je danes ne spominja kaj rad. “Ko sva se spoznala, se je Kosmač izkazal tako, kakor bi se jaz danes - mea culpa, mea máxima culpa! - najbrž ne mogel izkazati. Mene, sedemnajstletnega mulca, je vzel, me spravil pod koroško lipo na našem sotočju Soče in Idrijce, me posedel na klop in me, on, gospod, ki je dal skozi prvi tržaški proces, emigracijo, smrt svoje matere, na katero je bil zelo navezan, on, ki so ga medse takoj sprejeli Ljubljančani in Ljubljančanke, ki je šel v Pariz, ki je šel v Španijo, ki je šel na Portugalsko, ki je šel v Anglijo, ki je šel v Egipt, ki je šel v partizane, v kulturni štab Josipa Vidmarja, on, gospod, ki mu nisem segel niti do nohta na nožnem palcu, sede obme in me začne učiti lepe, spodobne, umetniške slovenščine! Takrat sem prvič izvedel za Balzaca in njegovega Strička Ponsa, za prevajalce iz francoščine, za Vladimirja Levstika in njegovo Gadje gnezdo ... Pa rekel mi je, naj ne uporabljam veznika ter, češ da ga uporabljajo samo idioti. Ampak, žalibog, našel sem ga tudi v eni od njegovih novel,” se reži Vuga.
Se brž zresni: “Nakar Kosmač doživi grozno trpljenje. Je žrtev idiotskega preganjanja. Vržejo ga s tega časopisa, vržejo ga s tistega časopisa, v Ljubljani pa se že širi fama: aha, kaj pa je bilo v Londonu?! Kaj je imel z britansko tajno službo?! In Kosmač, čist kakor kamen v Idrijci, postane persona non grata. Umakne se sem, domov, kjer ga leta 1951 obiščem. Sedeva na kamne, ki tam doli, za onim ščavjem, štrlijo iz Idrijce. Pripoveduje mi, se mi odkriva. Vi ne veste, kakšna širina je bila v tem človeku, kakšna globina, kakšna prisrčnost, kakšna domovinska zvestoba! Bil je pokončen in ni se pustil ovijati okoli prsta. Zato pa je ob vseh prijateljih in občudovalcih, med katere sem sodil, imel tudi neprijetne in zlonamerne znance. Pa vendar v vseh letih, kar sem ga poznal, od 1947 do smrti, iz njegovih ust nisem niti enkrat slišal ene same lumparije, ene same intrige, enega samega opravljanja. Bil je čist!” Ena od reči, ki so Vugo vendarle zmotile, je bil Kosmačev izrazito zaničljiv odnos do duhovščine. Sprva je domneval, da je pisatelj pod vplivom protiklerikalnega Josipa Vidmarja, pa mu je pravi vzrok nekega lepega dne v svoji portoroški hiši razkril sam Kosmač: njegovega očeta, ubitega v nacističnem lagerju, je okupatorju izdal župnik.
Na srečanju, ki ga je Združenje književnikov Primorske pripravilo z denarno podporo Občine Tolmin in v sodelovanju s Tolminskim muzejem, lokalno krajevno skupnostjo in Društvom slovenskih pisateljev, so svoja in Kosmačeva dela prebirali Metka Cotič, Marta Filli, Jure Jakob, Vida Mokrin Pauer, Maja Razboršek, Borut Rutar, Vanja Strle, David Terčon, Ileana Vičič Stanca, Vita Žerjal Pavlin in Tomaž Pavšič.
S kravo pred kavarno, zatem pa še na Prešerna!
Kdor vstopi v hišo na levem bregu Idrijce, lepo ohranjeno, preurejeno v muzej, na panoju bere Kosmačeve besede: “Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem.”
Niti v nedeljo ni manjkalo firbcev, ki jim je Vuga z veseljem natrosil prgišče sočnih anekdot iz življenja karizmatičnega mojstra.
“Pavel Golia, eminenten Slovenec, znameniti direktor ljubljanske Drame, pesnik, kapetan v prvi svetovni vojni, ga je rad rukal,” je začel Vuga, se muzal. “Kosmač pa se ni branil ne dobrega človeka ne dobrega vina. Ko je Golia nekoč, bilo je še pred vojno, dobil honorar, sta vso noč krokala naokrog in končala za Ljubljanico, v Črni vasi. Počasi se že dani, vidita, kako kmet odpira hlev, v njem pa zagledata krasne krave montafonke. Ciril ne bi bil Ciril, če Pavletu ne bi rekel: 'Ti, a imaš še kaj denarja?' Pavle se potipa po žepu: 'Imam.' Ciril pravi: 'Kaj če bi midva od tega kmeta odkupila eno kravo.' In jo kupita! Kmalu zatem eminentna moža, pesnik in pisatelj, iz Črne vasi s kravo kreneta proti Ljubljani, gresta z njo čez Tromostovje, prideta pred kavarno Union, znano zbirališče umetnjakarjev. Kravo privežeta za ograjo in še zmeraj fajhtna sedeta v kavarno. Pride natakar, Golia naroči: 'Kavo. Ampak z mlekom!' Natakar prikima: 'Seveda.' Golia pa doda: 'Ampak z ekstra frišnim mlekom!' Natakar ga debelo gleda, Golia pa pokaže skozi okno. Natakar vidi kravo. Mu kapne. Kosmač hitro pravi: 'Veste, sva pijana kot ...' In še on pokaže skozi okno. Kmalu se okrog kavarne zbere množica Ljubljančanov, skupaj krenejo proti Prulam, spredaj triumfalno korakata Kosmač in Golia, med njima pa montafonka, ki jo umetnika na koncu prodata mesariji Drolc. In pitje se nadaljuje!”
Od Idrijce piha vse bolj mrzlo, za slovo hitro le še anekdota, v kateri nastopajo kar trije Primorci, eden bolj posrečen kakor drugi: “Pisatelj Bogomir Magajna in slikar Riko Debenjak, prvi ogromen, pravi hodeči sod, drugi tanek kakor stebelce, med njima pa mladi in duhoviti Kosmač. In spet krokajo. Zima je, krasno sneži, ura je ena po polnoči, naženejo jih iz kavarne, malo so že nadelani, hočejo kakšno ušpičiti. In se izmislijo, da bodo splezali na Prešernov spomenik. Magajna, ki je velik in debel, napravi ravbarske lojtrice, suhi Debenjak stopi gor, a mu padejo očala, zato dol vpije: 'Pazita, da mi jih ne pohodita!' To sliši gospod policaj na Kongresnem trgu, ki brž priteče: 'Hop, gospodje, kaj bo pa zdaj to?!' Kosmač se odreže čisto po kosmačevsko: 'Hvala bogu, da ste prišli! Preprečili ste škandal.' Pokaže na Debenjaka: 'Tale čudak, tale pokvarjenec se imenuje Florjan Pohotni in hoče posiliti edino nedolžno žensko v Ljubljani.' Kosmač prst uperi v muzo za Prešernom: 'Njo hoče posiliti!'”
Smeh je preglasil Idrijco. Pa ne za dolgo. Ona “teče in bo tekla ...”ANDRAŽ GOMBAČ
