“Bil je hiter in je imel absolutni posluh”

Po zaslugi njegove družine je v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici urejena gora mojstrove zapuščine. Ureja jo idrijski muzikolog Domen Prezelj, tudi avtor spomladanske razstave Metla za mojstra. Z njim je tekla beseda o izjemni Adamičevi ustvarjalnosti.

Glasbeno, pravzaprav umetniško vsestranski Bojan Adamič (1912 - 1995) je poskrbel, da je vsak naš dan še vedno prežet z njegovo glasbo. Kljub temu je leto 2012, sto let potem, ko se je rodil v Ribnici, še bolj njegovo. Urejena zapuščina, ki jo je družina s hčerko Alenko Adamič odstopila Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani, širi pogled na njegovo malodane brezmejno ustvarjalnost na prav vseh glasbenih področjih. Glasbenikom in poslušalcem pa ponuja nove možnosti za druženje z večno glasbo ali vsaj glasbo, ki je prehitevala svoj čas.

Skozi mojstrovo zapuščino, ki jo ureja že vse leto, nas je popeljal idrijski muzikolog mag. Domen Prezelj, tudi avtor odmevne razstave Metla za mojstra. Prezelj je tudi umetniški vodja najstarejšega pihalnega orkestra na svetu - idrijske rudarske godbe, ki se sistematično posveča preigravanju Adamičevih del in član odbora za obeležitev stote obletnice rojstva glasbenika, veščega vsaj deseterice inštrumentov, skladatelja, dirigenta, aranžerja in še in še. Zveza pihalnih godb je namreč leto 2012 razglasila za Adamičevo leto.

> Glasba Bojana Adamiča vam je očitno blizu, saj praktično ni koncerta rudarskega orkestra, v katerega ne bi vključili kakšne njegove skladbe.