Bistriška zgodba o neuspehu
Ilirskobistriška občina, ena redkih na Slovenskem, ki so ostale v mejah nekdanjih socialističnih časov, je po svoje zanimiva in poučna zgodba o neuspehu. Po površini druga največja občina v Sloveniji že 20 let bolj ali manj nazaduje na številnih področjih gospodarskega in družbenega življenja.
Velika pričakovanja, ki so tudi na Bistriškem prevevala ljudi, ko so se množično udeležili decembrskega referenduma 1990. leta, so se že na startu v samostojnost začela krhati. Po naključju ali ne, toda vzporedno z družbenimi procesi ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je začel nepričakovan zlom bistriškega gospodarstva. Ko pa je Slovenija leta 1991 razglasila samostojnost in se je - če zanemarimo krvave dogodke na Balkanu - bolj ali manj zaprl trg na prostoru nekdanje Jugoslavije, je bil zlom nekdaj cvetočega gospodarstva neizbežen.
Kot domine so se sesuvala nekdaj ugledna in tudi v jugoslovanskih razmerah znana podjetja. Denimo Tovarna organskih kislin, ki je s kakimi 350 zaposlenimi kot edina v državi zalagala veliko jugoslovansko prehrambeno industrijo z organskimi kislinami in preparati, je odšla v zgodovino. Sesul se je skoraj tudi nekoč mogočni Lesonit s preko tisoč zaposlenimi. Tovarna, ki je danes skoraj stoodstotno v italijanskih rokah, se je sicer zelo povečala in podvojila proizvodnjo, obenem pa nekajkrat zmanjšala število zaposlenih in danes dela v Lesonitu manj kot 200 ljudi.
Podobno so drugo za drugim doživljala zlo usodo nove države in novega družbenega lastniško pogoltnega reda tudi številna večja in manjša podjetja na Bistriškem. Avtoprevozniški velikan jugoslovanskih razsežnosti TiB Transport, nekoč največje specializirano podjetje za prevoz tekočih tovorov v SFRJ, životari in dobro obveščeni menijo, da bo zelo težko preživel. Trgovsko podjetje Ilirija, ki je kot grosist zalagalo tudi hrvaško Istro in del Kvarnerja, je razpadlo na prafaktorje in postalo plen velikih. In tako bi lahko nizali naprej.
Edina svetlejša točka v tej žalostni zgodbi je podgrajska Plama, ki je bila v socializmu enotna družba s preko 800 zaposlenimi, iz katere so po lastniških spremembah nastala nova samostojna, bolj ali manj uspešna podjetja.
Bistriška zgodba o neuspehu na kvadrat pa je nedvomno kmetijstvo. Redkokje boste našli toliko zaraščenih in zanemarjenih neobdelanih njivskih površin kot v tej občini. Pogled z 997 metrov visokega Kozleka na plodno dolino gornjega toka reke Reke nam ponudi preštevanje redkih obdelanih njiv, vse ostalo pa je zamrznjeno. Na Bistriškem je najprej propadla kmetijska zadruga z zeljarno in drugimi obrati. Propadla je mlekarna s kakovostnim mlekom in mlečnimi izdelki, ki so našli trg celo na Tržaškem in na sosednjem Hrvaškem vse do Kvarnerskih otokov.
Potem so propadli nekateri poskusi ustanavljanja novih zadrug, in tako v nedogled. Hud udarec sicer razdrobljenemu kmetijstvu je nesporno prizadejala meja s Hrvaško, kamor so bistriški kmetje stoletja prodajali tržne viške. Pristaniška Reka in turistična opatijska riviera sta nudili velike možnosti razvoju kmetijstva. Poskusi oživitve čezmejnega trgovanja so zaradi državnih ovir kmalu propadli, v vaseh, kjer so pridelali tržne viške, pa zdaj kmete štejemo le še na prste ene roke. Nekaj pa v tej zgodbi, vsaj statistično gledano, vendarle preseneča.
Po svežih podatkih Statističnega urada RS je zaposlenih kar 5575 ljudi s stalnim prebivališčem v občini Ilirska Bistrica. To pa je celo več kot v zlatih časih domačega gospodarstva. To vzpodbudno sliko pa pokvari podatek istega vira, da ima na ozemlju bistriške občine delo le 3000 ljudi, vseh ostalih 2557 pa se dnevno vozi, ali pa so dejansko izseljeni po vsej državi. Mnogi med njimi so bolj ali manj fiktivno prijavljeni s stalnim bivališčem v ilirskobistriški občini, dejansko pa so že izseljeni in jih na dom vežejo le še rodbinske vezi in verjetno tudi domačije.
Kako sicer razložiti podatek, da je 21 Bistričanov zaposlenih v Mariboru, 36 v Celju, po nekaj v Hočah, Grosupljem, Kamniku, Krškem, itd. Na vrhu krajev te bistriške dnevne ali pa stalne migracije je Ljubljana s 503 zaposlenimi Bistričani. Sledijo Postojna s 476, Pivka s 432, Koper s 313, Sežana s 224, Hrpelje-Kozina s 201 in Divača s 76 migranti. Ta statistika zato statistično ugotavlja le 8,7 odstotno nezaposlenost kar je pod slovenskim povprečjem.
V takšni situaciji trpko zveni ugotovitev, da je najperspektivnejše podjetje na Bistriškem Dom starejših občanov in morebiti še Invalidsko podjetje IPIL, saj ne starejših ne invalidov ne bo zmanjkalo.
Na Bistriškem je začela prevladovati mentaliteta, da se nič ne splača. Da se ne splača pokositi zanemarjene krajine, da se ne splača saditi krompirja in zelja, čeprav so tu idealne razmere za ti dve kulturi. Da se ne splača delati za manjši dohodek. Komaj kaj je še, kar se splača, in tako se duhomorno stanje še poglablja.
Za zavedne “Slovenceljne”, ki so komaj pričakali južno mejo in ki bi denimo na Bistriškem delu te meje najraje zgradili zid med Jelšanami in Rupo (vasi ob mejnem prehodu), se je uresničil tako imenovani stoletni sen slovenskega naroda. Za bistriško občino, potisnjeno ob mejni zid, učvrščen s shengenskim režimom, pomeni južna meja vse bolj slepo črevo Slovenije. S središčem države je povezana s predpotopnimi cestami, zgrajenimi pred več kot 70 leti, v času fašistične Italije.
Kljub dejstvu, da po poročilih obmejne policije preide preko mejnega prehoda Jelšane mejo v obeh smereh okrog 1,4 milijona vozil, od česar preko 65.000 težkih tovornjakov, ni na vidiku nobene sodobne povezave v središče Slovenije. Država že skoraj deset let obljublja začasno obvoznico, ki bi razbremenila Ilirsko Bistrico težkih tovornjakov, pa se njena izgradnja prelaga iz leta v leto.
Če k temu dodamo še podatek, da preide mejo na mejnem prehodu Starod preko 1,5 milijona vozil, od tega skoraj 100.000 težkih tovornjakov, potem bi pričakovali, da bo Slovenija, tudi zaradi interesov Hrvaške, ki je do meje pripeljala avtocesto, vsaj načrtovala sodobno povezavo s krakom proti Italiji. Tega filma še dolgo ne bomo videli. Kljub obljubam mnogih ministrov se o tej cesti ne sanja nikomur.
Vsi ti negativni razvojni trendi obmejne občine so nujno vplivali na demografski razvoj. Občina, ki je pred 20 leti štela skoraj 15.000 prebivalcev, se je v samostojni Sloveniji številčno krčila. Po zadnjih podatkih živi v njej le še 13.950 ljudi, ki se vse bolj starajo, saj predstavljajo občani nad 65 let statistično že 19 odstotkov vsega prebivalstva, medtem ko je slovensko povprečje 16,5 odstotka starostnikov.
Na srečo je število rojstev doseglo dno, tako da se v zadnjih letih rahlo dviga nataliteta, vendar ne dosega tako imenovane enostavne reprodukcije. Torej, da bi število rojstev doseglo vsaj število umrlih. Poznavalci te problematike trdijo, da se domače prebivalstvo ni sposobno obnavljati in da bodo le priseljenci z več otroki zagotovili normalno reprodukcijo, sicer se bo trend padanja števila prebivalcev nadaljeval.
Razvoj pa se tudi na Bistriškem ni povsem ustavil, čeprav ne kaže znakov velikega napredka. Občina je v času samostojne Slovenije bogatejša za lepo knjižnico, veliko zgradbo doma starejših občanov in gimnazijo s prvimi maturanti v zgodovini kraja, obnovljenimi šolskimi poslopji, urejeno vodno oskrbo, popravljenimi lokalnimi cestami, ki jih je zares veliko, in v zadnjem času z novimi parkirišči ob občinski hiši s prenovljeno okolico.
Toda kaj, ko že lučaj zraven strašijo zanemarjen in že zdavnaj opuščen bazen, slabo vzdrževan park in ob vsakem deževju velika luža, ki v centru mesta, pred pošto simbolično dopoveduje ljudem, v kakšnem občinskem središču živijo.
TOMO ŠAJN
