Blues, rock in iskrenost so neuničljivi

Pred vrati je 40. obletnica njegovega vstopa med profesionalne glasbenike. “To imam v genih. Mama in oče sta bila violinista, ne profesionalna, šolana pa,” pravi Jodl Gazvoda, leta 1965 rojen v Kranju. “Po mamini strani so bili sploh umetniki. Stari oče je bil akademski slikar. Pri štirih letih je v glasbo potegnilo še mene - na televiziji sem videl Beatle s pesmijo Hey Jude kot novoletnim darilom svetu. Na srečo in veselje staršev sem hotel v glasbeno šolo. Odločil sem se za klavir, a ni bilo prostega mesta, poleg tega so mi povedali, da je učenje dokaj zapleteno, da ne bom kar takoj sedel za klavir ... Pa me je takoj nehalo zanimati. Učiteljica violine me je prepričala, da imam fajn roke, dolge prste. No, pa sem pristal, da se bom učil violine. Kiks! Mentor mi je bil namreč oče,” se smeji. “Pri šestih, sedmih letih se večina otrok raje igra z vrstniki kot posveča glasbilu, moj oče pa je bil zahteven in natančen, od mene je pričakoval preveč. Uprlo se mi je, prišel sem v konflikt z očetom, pri enajstih, dvanajstih pa se odločil, da bom kitarist. Že stric je ljubiteljsko igral kitaro, imel pa sem tudi šest let starejšega prijatelja, ki mi je pomagal. Ne vem, ali je bil on tako prijazen ali pa jaz že tako zrel. Vsekakor sem opazil, da sem muzikaličen in da iz tega nekaj bo. Igral sem že neke vzorce, ki so bili zanimivi tudi prijatelju, že izkušenemu kitaristu. Opazil je, da to ni kar neko brenkanje, ampak da se poglabljam v različne tone, preučujem strune ... Bil sem priden, lojalen učenec - in sem še danes!”