Bo v deželi končno zavladal mir?

Spomnimo, v mesecu maju smo bili na volišča povabljeni kar dvakrat. Tako imenovani arhivski referendum smo z manj kot 12-odstotno udeležbo dobesedno ignorirali, le nekoliko več volje do uveljavljanja svoje državljanske pravice pa smo pokazali na evropskih volitvah tri tedne kasneje, ko je na volišča je prišla manj kot četrtina vseh volilcev. Po ponesrečenem manevru takratne premierka Alenke Bratušek, ki je v vladajoči Pozitivni Sloveniji v obračunu z Zoranom Jankovićem potegnila kratko, smo se sredi julija znašli še na parlamentarnih volitvah, ki se jim je odzvala dobra polovica državljanov z volilno pravico.

Vsaka od volilnih predstav je od vseh vpletenih, posebej pa od oblasti, zahtevala precej moči. Temu primerno smo se ves čas zaskrbljeno spraševali, ali nemara usodno zamujamo pri izpolnjevanju evropskih zahtev in izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja okrevajoče globalno gospodarstvo. In seveda tudi o tem, koliko nas vse to stane.

Lokalnim volitvam ni kaj očitati. Vrstijo se lepo po programu na vsaka štiri leta in letos so pač na vrsti, šestič v samostojni Sloveniji.

Seznam slovenskih občin se je z novo, ankaransko, povečal na 212. Slovenija je leta 1991 prišla na svoje z le 62 občinami, ob prvih volitvah leta 1994 jih je bilo že 147, nakar je sledil drugi bum in v letu 2006 smo volili 210 županov in občinskih svetov. Ankaran je sicer 24. primorska občina.

Vprašanja, ali je tolikšna razdrobljenost Slovenije racionalna in smiselna, so vse glasnejša. Donedavni notranji minister Gregor Virant je pred letom dni naznanil reorganizacijo lokalne uprave z ukinjanjem oziroma združevanjem občin z manj kot 5000 prebivalci. Šlo naj bi za skoraj prepolovitev števila s sedanjih 212 na 120 občin. Predvidene primorske žrtve naj bi bile občine Hrpelje-Kozina, Komen, Divača, Miren-Kostanjevica, Renče-Vogrsko, Cerkno, Kobarid in Bovec ter občina Ankaran, ki še zaživela ni. Virant je za prva leta po ukinitvi naračunal deset milijonov letnega prihranka, za daljše obdobje kar stomilijonskega.

Ministrova napoved je dvignila veliko prahu, posebej seveda v “rdeče označenih” občinah. V vseh primorskih so opozarjali, da so v primerjavi z mnogimi (pretežno v vzhodni Sloveniji) prave velikanke. Politike vseh barv brez izjeme so pri tem nastopile enotno kot pri redkokateri zadevi.

In tako so v danes iztekajoči se volilni propagandi vsi kandidati po vrsti obljubljali, da bodo delali predvsem v dobro svojega okolja, svojih občanov. Stari mački so poudarjali svoje pretekle zasluge v boju za občino, novinci pa strinjanje z obstankom v zatečenem stanju. Seveda, kot rečeno je v igri 212 vabljivih županskih mest (zanje se v državi poteguje več kot 700 kandidatov) in 3400 sedežev v občinskih in mestnih svetih (pričakuje jih več kot 23.000 kandidatov). Če pridamo še množico zainteresiranih za mesta v krajevnih, četrtnih in vaških skupnostih, lahko lokalnim volitvam pripišemo razsežnosti pravega volilnega gibanja. Če že nisi sam, so vanj vključeni tvoji bližnji, sosedje, sodelavci ... Tako na shodih in predstavitvah kandidatov zato srečuješ tudi ljudi, ki jih sicer nikoli ni pri nedeljski maši, na pogrebu, na krajevnih praznikih, prireditvah ...

To še ne zagotavlja volilne udeležbe, ki bi bistveno presegla siceršnjo na volitvah v Sloveniji. Na lokalnih je v povprečju vendarle spodobnejša, približno 60-odstotna. Morda tudi zato, ker se mnogi kandidati kljub očitni pripadnosti določeni opciji in celo članstvu v kateri od strank odločajo za nestrankarske, ljudem bolj všečne liste. Pri tem bo zanimiva zlasti usoda Slovenske ljudske stranke (SLS). Na vseh dosedanjih volitvah je bila najuspešnejša med vsemi in je vsakič prispevala največ županov. Po porazu na državnozborskih pa prihaja SLS na nedeljske volitve prvič kot zunajparlamentarna stranka. Pričakovati je, da s takšno popotnico lahko spet preseže svoje dosežke na parlamentarnih volitvah, vprašanje pa je, ali se lahko zavihti tako visoko, kot ji je uspevalo v preteklosti. Tudi druge stranke v tem razmerju lahko pričakujejo ali vzpone ali padce, pri čemer morajo biti manj optimistični v obeh novih, na državni ravni sicer zmagovitih, vendar na terenu še ne prav udomačenih.

Primorska na lokalnih volitvah vsakič odmeva predvsem po zaslugi slovenske Istre. Najbolj mukotrpne zaplete je povzročal primer Ankaran, zaradi katerega je ustavno sodišče pred štirimi leti volitve v Kopru zadržalo. Ves čas tako ali drugače izstopajo tudi posamezna imena, pri čemer posebej odmevajo peripetije župana Popoviča. Drugod po Primorskem je razpoloženje bolj spokojno, v Novi Gorici za volitve celo nekam preveč spravljivo.

Karte so na mizi. Aktualni župani so svoje dosežke, od pločnikov do šol in dvoran, predali namenu. Njihovi izzivalci so lahko povedali svoje in danes opolnoči nastopi volilni molk.

Ostaja vprašanje, ali bo v nedeljo delno in dva tedna kasneje v deželi dokončno zavladal mir. Po nezapisanem pravilu ga novi vladi pripada sto dni, torej približno do konca leta. Žal ostaja nekaj problematičnih žarišč, ki bodo napetost vzdrževala ne le v vrhovih, temveč tudi med tradicionalno drugačnimi sleherniki.

DAVORIN KORON