Bodo vnuki jedli slovensko solato?

Spremembam življenjskega okolja, tudi tistega, za katerega se zdi, da nanj nima vpliva, v zelo pomembni meri botruje človek. Včasih smo govorili o toplogrednih plinih, zdaj vse skupaj opredelimo kot klimatske spremembe. Izpustom industrije smo dodali raznovrstne druge dreke, ravnovesja so postala nek nedosegljiv ideal, o njih brez delujočih klimatskih naprav ne morejo razmišljati niti nepopravljivi zeleni romantiki.

Človek v zadnjih desetletjih potrjuje, da je zares najbolj prilagodljiva žival, da se zna in zmore presegati. Samo desetletje je bilo potrebno, da so se polovici sveta zaradi buljenja v telefone upognili vratovi, še hitreje je opešal spomin na telefonske številke sorodnikov in prijateljev, v manj kot dveh letih pa smo se navadili na najverjetneje najpomembnejše orodje v novejši zgodovini, umetno inteligenco. Ta vsako jutro ponudi kaj novega. Med nami so še takšni, ki jo zaradi funkcionalnih ali pa ideoloških razlogov ignorirajo, a jim leze pod kožo s kakšne druge strani. Nekateri jo imajo za berglo in pomočnika v njihovi počasi stopnjevani intelektualni lenobi, bistri in prodorni jo imajo za asistenta pri osebni in poslovni rasti. Tudi tu je nevarnost: znalo bi se zgoditi, da bi bili brez umetne inteligence izgubljeni in nemočni. Izpostavljenost je že tolikšna, da sveti modrecev razmišljajo o etiki v času umetne inteligence, o pasteh življenja z njo in neslutenih nevarnostih, ki jih prinaša prihodnost. Povsem jasno pa je le eno: ne sme zmanjkati elektrike, brez nje so naša pomagala zgolj kište in duhci.

Umetna inteligenca je postala pomembno pomagalo v kmetijstvu, pri naprednejšem kmetovanju jo uporabljajo kot analitsko orodje za optimiziranje procesov, ponekod tudi kot asistenta za njihovo krmiljenje. A v prvi vrsti sta zemlja in človek, ki potrebuje hrano. Prehranska varnost je v dobi izobilja videti kot puhlica s političnih simpozijev, a gre za ključno strateško zadevo za preživetje ljudi. Novi odnosi in družabna omrežja v zahodnem svetu idealizirajo odnos do hrane in ustvarjajo zvezdništvo nekaterih med tistimi, ki jo ponujajo. Onstran svetlečih podob navideznega izobilja pa so številna neravnovesja, ki slikajo manj svetle podobe sveta.

Če pustimo ob strani žal klasične globalne podobe o viških na eni in pomanjkanju hrane na drugi strani, ne le planeta, tudi regij in mest, ne moremo spregledati, da pridelava postaja vse zahtevnejša. Ob marljivosti in odpovedovanju sodobno kmetijstvo terja veliko znanja in veščin za uporabo sodobnih pomagal, veliko analitike, obenem pa razumevanje in pomoč družbe za njegovo učinkovito delovanje. Te enačbe so zahtevne, ponekod jih obvladajo in so učinkovite, v Sloveniji pa je videti, da je marsikaj v kmetijstvu še iz prejšnjih obdobij, kar našo družbo tišči v odvisen in nezavidljiv položaj glede prehranske varnosti.

Brez namakanja in nadzora marsikaterih drugih dejavnikov ni več resne pridelave hrane, prav tako pa koncepti z veliko znanja lahko blagodejno vplivajo na okoljsko trajnost. Slovenija ima žalostni rekord v razmerju med možnostmi za pridelavo in dejansko bilanco sadja in zelenjave. Na Primorskem sta (vsaj) dva spomenika neučinkovitosti, pri katerih je krivda predvsem pri državi in lokalnih skupnostih: Vogršček, ki ga nikakor ne uspejo spraviti v polno življenje in kar široka Vanganelska dolina, v kateri je le nekaj sadovnjakov, njiv in vrtičkov, nad njo pa polno Vanganelsko jezero. Tam bi lahko pridelali vrtnine vsaj za pol Slovenije, zdaj jo za nekaj družin, v nekih starih jugo časih so zelenjavo iz severozahodne Istre vozili v Kvarner in Dalmacijo.

Slovenija nima neskončno veliko ustreznih kmetijskih površin, zato mora biti družbena pogodba o podpori kmetijstvu še toliko bolj učinkovita. Več kot jasno je, da je prvi pogoj za preživetje slovenskega kmetijstva ureditev namakalnih sistemov. Še trenutek prej pa je treba ugnati birokratskega zmaja, da bo kmetijstvo ukvarjanje z zemljo in s pridelkom, ne s papirji. Smisel slovenskega kmetijstva mora biti pridelava, ne pa subvencionirana obdelava tal. Vsaj za silo perspektivni pogoji in dokaj urejene razmere bodo marsikaterega mladega prepričali za kmetovanje in za naložbeni riziko v negotovo prihodnost.

Seznam ključnih problemov si kmetijski ministri že dolgo podajajo. Ne moremo reči, da jih ne zaznavajo. Ponujajo tudi rešitve, a korenite reforme in novega zagona kljub resolucijam, strategijam, zakonom in veliko besedam žal še ni bilo. Vedno pride vmes kaj pomembnejšega, potem so volitve in vse skupaj se začne jovo na novo. Z novim ministrom in starimi prišepetovalci. A časa zmanjkuje, krajina zarašča, kmetje se starajo, priložnosti pa kopnijo. Razen redkih, ki iščejo in tudi najdejo kaj domačega z njive, te dni več kot pol Slovenije izbira med paradižniki iz nizozemskih in belgijskih, resnici na ljubo morda celo prekmurskih rastlinjakov. •