Bolečina silovito privre na dan

Vsakdan v Srebrenici, mestu najstrahotnejšega genocida v vročem julijskem tednu leta 1995, ki je zahteval več kot 8300 žrtev, Bošnjakov, daje vtis, da je kraj od sveta pozabljen. Približno 7000 večinskim srbskim prebivalcem, med katere se postopoma vračajo Bošnjaki, uspeva iz leta v leto premagati več medsebojnih napetosti, ne pa tudi ekonomskih stisk in revščine, ki si jo delijo. Povsem drugačno podobo mesto ponudi 11. julija, ko se na spominski dan na genocid vanj zgrnejo ljudje iz vse Evrope.

Minuli petek, na 19. obletnico pokola, se je na spominskem slavju s pogrebom 175 v zadnjem letu identificiranih žrtev zbralo več kot 20.000 ljudi. Med njimi tudi skupina kolesarjev iz Idrije, ki se na ta način že vrsto let poklanja spominu na žrtve. Pogovarjali smo se s pobudnikoma, delovnim terapevtom Seadom Dizdarevićem in medicinskim tehnikom Enesom Lidjanom, zaposlenima v Psihiatrični bolnišnici Idrija.

> Prav je, da bi se Srebrenici vsaj enkrat poklonil vsak Evropejec in se iz izkušnje učil. Teže pa je razumeti, da se pod goro bolečega spomina vračate vsako leto. Kaj vaju in kolesarje, ki sta jih spodbudila na to spominsko pot, vodi?

SEAD: “Po rodu sem iz Bosne. V Srebrenici so bosanski Srbi pod vodstvom Ratka Mladića najokrutneje pobili več kot 8300 ljudi. Nimam pravice pozabiti. Ne jaz ne moji otroci. Ne mi vsi! Ker klub ekstremnih športov iz Bihaća že deset let organizira spominsko kolesarjenje do Srebrenice pod imenom 'Da se ne bi nikoli pozabilo in ponovilo!', sem se jim z veseljem pridružil. Leto pozneje je pristopil Enes in nato nas je bilo iz Idrije iz leta v leto več.”

ENES: “Pokazati oziroma živeti sočutje in solidarnost z užaloščenimi je edina razumljiva reakcija ljudi s srcem. Imam pa vsaj še dva razloga za vsakoletni poklon žrtvam. Ne znam pojasniti, a med živosrebrno Idrijo in Srebrenico čutim povezavo. Sam sem prvo prošnjo za zaposlitev kot mlad medicinec oddal v kraju v bližini Srebrenice. Če bi bil sprejet, me ne bi bilo več tukaj, saj so pod zverinskim vodstvom srbskih poveljnikov bosanskosrbski vojaki območje dobesedno počistil. Pobili so može in fante, žene in otroke pa razgnali. Kot veste, je na to uradno osvobojeno, a izdano območje pod varstvom OZN v času vojne med letoma 1992 in 1995 pribežalo več kot 30.000 Bošnjakov iz vojnih območij in 8372 v glavnem mož in fantov še dandanes izkopavajo iz množičnih grobišč v 150 različnih krajih, jih identificirajo in svojcem omogočajo dostojen pokop v ogromnem spominskem parku Potočari.”

> Čas teče ... Ali so z razdalje let slavja manj boleča?

SEAD: “Bolečina ljudi, ki so genocid preživeli, je nezmanjšana. Morda je laže nam. Ko smo se prvič srečali s svojci, prisostvovali pogrebu v prvih letih več sto identificiranih žrtev, z nepregledno vrsto krst in z vsemi grozljivimi opustelimi stavbami, v katere so jih pozaprli, mučili in pobili, je resnično bolelo in solze so tekle v potokih. Sedaj je laže, a nobeno leto ni lahko. Niti minuli petek ni bilo. Ko sem se srečal z materjo, ki je ostala brez sinov in je tolažila mlado Srbkinjo, ki je jokala z njo, sem se zjokal tudi sam. Tega mi ni prav nič nerodno priznati.”

ENES: “Bolečina nad pokolom takih razsežnosti ne more nikoli zbledeti. Ko se na kupu zbere več desettisoč ljudi, se okrepi. Svojci žrtev se v srečanjih z nami odpirajo, izlivajo bolečino. Pokolu so prisostvovali in med seboj o tem težko govorijo. Pogovori z nami, torej z več tisoč prišleki, pa so zanje psihoterapija, ki so jo in jo bodo vedno potrebovali.”

SEAD: “Naj ilustriram. Z nami, v skupini 280 kolesarjev, je bil fant, Juso Jakić, ki ga je v Sloveniji živeči stric pravočasno umaknil iz Srebrenice. Vso pot zgovoren je tik pred Srebrenico utihnil. Ne, ker bi tako hotel, a ni mogel govoriti. Čakalo ga je slovo od očeta, ki so ga identificirali s pomočjo dveh najdenih kosti. Ob slovesu pa je bolečina z vso silo privrela na dan. Kot bi se zgodilo včeraj ...”

> Omenili ste mlado Srbkinjo. Fotografija nje in matere, ki je ostala brez sinov, a je tolažila mladenko, je te dni zaokrožila po evropskih časopisih. Ali na spominska slavja torej že prihajajo tudi Srbi?

SEAD: ”Prihajajo, zlasti mladi. Navsezadnje so se preživeli ljudje iz Srebrenice, tudi Bošnjaki, ki so se zatekli vanjo, razselili po vsem svetu in veliko jih živi tudi v Beogradu in po Srbiji. Vse več Srbov sočustvuje z njimi. Iz Beograda organizirano prihajajo številne vdove in mame, ki so ostale brez sinov. Crne majke se imenuje organizacija, v bližini delujejo Majke Srebrenice in zavedanje strahot genocida se v Srbiji širi tudi z njimi. Sočasno pa morate vedeti, da uradno Srbom še vedno ni dano, da bi ga lahko v celoti doumeli, saj si oblasti še vedno prizadevajo zmanjševati pomen največje srbske sramote.”

ENES: “Veste, da sta sodišče v Haagu in Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije poboj označili za genocid? Evropski parlament je leta 2009 11. julij razglasil za evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. Nanj dejansko prihajajo ljudje iz vse Evrope. V naši skupini denimo vsa leta kolesarita tudi veleposlanik Francije v BIH in njegova žena. Predsednik Republike Srbske Milorad Dodik pa genocid še vedno zanika in vztraja pri velikem zločinu. Medtem ko je 11. julij v BiH in v okrožju Brčko dan žalovanja, to ni tudi v Srbski krajini.”

> Kako pa ob obeh entitetah BiH, bošnjaški in srbski, doživljate to razliko? Oziroma, kako vas sprejemajo ljudje obeh entitet?

SEAD: “V prvih letih je bilo težko. Provokacij, zmerjanja, obrnjenih hrbtov, treh iztegnjenih prstov in podobnega ni bilo malo. Potem pa iz leta v leto manj in letos se je prvič zgodilo, da so nam v srbskih vaseh otroci ob cesti mahali in nas pozdravljali. Vse več je znamenj, da nasprotja med Bošnjaki in Srbi kopnijo, in trdno upam, da jih bo mladim rodovom uspelo premagati.”

ENES: “Tudi v Srebrenici in na spominski slovesnosti je to čutiti. Letos se je prvič zgodilo, da so vdove in matere z dovoljenjem oblasti vstopile v kmetijsko zadrugo v Kravici, v katero so zaprli in tam pobili največ njihovih otrok in mož, in na kraju samem so počastile njihov spomin. Tudi slovesnost s pogrebom v parku Potočari je bila letos prvič brez političnih govorov in zato res sveto mesto spomina in tihega žalovanja. Pokopani, od najmlajšega, ki je ob uboju dopolnil 14 let, do najstarejšega, ki je tedaj vstopil v osemdeseto leto, so bili poimensko prebrani in vsakemu je bilo namenjeno dostojno slovo. Mnogim žrtvam žal nikoli ne bo.”

> Zakaj?

ENES: “Devet desetin od vseh, ki so preživeli genocid, je razseljenih in mnoge družine so že v celoti pokojne. Brez genetskega materiala svojcev pa žrtev ni mogoče identificirati. Ocenjujejo, da je takih več kot tisoč.”

> Kolesarili ste tudi čez nedavno poplavljena območja BiH. Je bila pot letos tudi zaradi tega težja?

SEAD: “Ljudje ob 450 kilometrov dolgi poti čez Ključ, Jajce v Sarajevo, čez Olovo, Vlasenico, Bratunac do spominskega parka Potočari nas že poznajo in poznajo naš namen. Poklanjajo se skupaj z nami in nas gostijo odprtih rok. Doslej se je nabralo za debelo knjigo manj prijetnih, veliko več pa prisrčnih doživetij. Tokratnega sprejema v Olovu, ki je bilo vsaj dva metra visoko poplavljeno, minuli teden pa že vzorno očiščeno, ne bom nikoli pozabil. Mnogi ljudje, ki so v poplavah ostali brez vsega, so nas pogostili, kot bi jih ne doletelo nič hudega.”

ENES: “Letos smo se najprej ustavili v Sarajevu. V Visokem, od koder so identificirane žrtve prepeljali v Potočare, je bila prva spominska slovesnost. Ljudje nas resnično sprejemajo neverjetno gostoljubno in nam odpirajo svoje domove. Resnično sem vesel, ker ni več čutiti toliko nestrpnosti kot pred leti niti v srbskem delu države. Seveda imamo vseskozi spremstvo in del poti zato lahko prekolesarimo tudi po avtocesti. Sami bi težko zmogli, saj gre za vrsto držav v državi in vsak kanton ima drugačne, pogosto težko razumljive predpise.”

> Se boste še vračali?

SEAD: “Seveda. Vesel sem, ker se nam pridružujejo Idrijčani. Letos je bil z nami tudi Žirovec. Nekateri so Srebrenico izven spominskega dneva pozneje obiskali z družinami, in prav je tako.”

ENES: “Kakopak. Srečanja z ljudmi, ki so preživeli genocid, ostali brez vsega in še dandanes živijo težko, niso lahka. Mislim pa, da vsaj to lahko naredimo, da jih poslušamo, se pogovarjamo z njimi in jim damo vedeti, da niso pozabljeni. Tudi sam bom vesel, če nas bo iz leta v leto več. S kolesi, peš, kot to počnejo tisoči, ki se v Srebrenico 11. julija napotijo iz Tuzle, ali kakorkoli. Prizorišča najstrahotnejšega genocida v sodobni Evropi ne smemo pozabiti!”

SAŠA DRAGOŠ

V Srebrenici so letos pokopali še 175 žrtev pokolaSead Dizdarević