Bomo še znali videti?
Bili so lepi dnevi, tista poznosocialistična poletja, ko smo spačku sneli streho in se brezskrbno zapeljali mimo Žusterne proti Portorožu. Izola je bila takrat še industrijsko mesto, povsem nezanimivo za posthipijevske mladce radovednih pogledov, usmerjenih v skalovje ob cesti, kjer je bilo vsake toliko videti kakšno golo oprsje švedskih turistk ali kakšne domače ekshibicionistke.
Vonj morja je prekril bencinske hlape, ki so skozi vse luknje prodirali v kabino Tomosovega štirikolesnika francoske provenjence številka 00013. Kupila sva ga s cimrom, Đeplom, v nekdanjem bifeju nekdanjega študentskega doma nekdanjega FSPN od kasnejšega dopisnika ljubljanske televizije in še kasnejšega direktorja Avditorija Zvoneta Petka, ki ga je pred tem kupil od Frenka Meleta, sivolasega urednika poročil in mentorja vseh takrat ambicioznih mladih novinarjev koprskega radia.
Tako kot prejšnji stavek, od vrstice do vrstice, se je tudi spaček prebijal od ene črpalke do druge, vsake toliko pa je obstal tudi kje pri Rexu in takrat ni bilo druge, kot da se je eden odpravil s kantico po bencin v Izolo, drugi pa smo se pridružili kopalcem, ki so zapolnili vse kolikor toliko primerne skale ob nekdanji ozkotirni železnici. Če smo imeli smolo, je zmanjkalo bencina tam, kjer se je že razpotegnil šofer bolgarskega tovornjaka s svojo družino, če smo imeli srečo, pa smo spravili v zadrego kakšno skupinico domačih pionirk toplessa.
Toda, obala med Koprom in Izolo nikoli ni veljala za kopališče. Bila je nekakšno zatočišče za tiste, ki niso marali gnetenja na urejenih plažah Portoroža in Ankarana ali pa so bili takšni po naravi. Ne spomnim se, da bi kdajkoli rekli, da se gremo kopat ob cesto, ker to takrat enostavno ni bilo “in”. Nekako se nam je zdelo, da je to plaža za češke, madžarske in poljske turiste ter za tisto majhno skupinico “zgoraj brez” Švedinj, ki pa so bile premalo, da bi nas navezale na tiste ostre skale, ki niso bile niti najmanj primerne za poležavanje golih teles. Skratka, obala med Koprom in Izolo ni bila plaža. Bila je območje prijetne jutranje vožnje z zadnjo burjo in vzhajajočim soncem nad Slavnikom, ter večernega odhajanja v sončni zahod z zadnjimi ostanki maestrala.
To so bili časi, ko je bila hitrost 60 kilometrov na uro nekaj povsem normalnega, zato tudi kolone, ki so poleti nastajale ob koncih tedna, niso bile tako grozne, kot bi bile danes. Res da je trajalo malo dlje, zato pa smo doživeli marsikaj, od avtomobilov v morju do ladij, ki so skušale splezati na nekdanji železniški nasip. Tudi plaz je najmanj enkrat zdrsnil s pobočja in zaprl cesto, da niti ne omenjam vseh snekbaristov, ki so s svojimi citroeni plezali po obcestnih pinijah. Potem je nekdanjo železnico prekril asfalt in pripeljal kolesarje, rolkarje in skuteriste, nato je cesta dobila železno ograjo in tako temu delu obale dokončno odvzela status rezervnega kopališča.
Zdaj je cesta zaprta, ograja bo ponekod odstranjena, morda bo do naslednjega poletja posvetila kakšna žarnica in pritekla kakšna kaplja vode ter odtekla kakšna fekalija. Potem se bodo modri že odločili, kaj jim je storiti, do takrat pa bomo imeli največjo brezplačno kopališče za turiste z nahrbtniki in spalnimi vrečami, kar me navdaja z zavistno nostalgijo.
Upam, da se bo še našel kdo, ki bo videl jutranje sonce, ko se priplazi iz Brkinov, in da sonce ne bo zaman risalo tistih kičastih zahodov proti Izoli in Piranu.
DRAGO MISLEJ MEF, glasbenik
Preberite še:
Irena Urbič: Morja široka cesta