“Borut Pahor nima ustreznih kompetenc za vodenje vlade”

> Zaradi vaše plačne reforme ima Pahorjeva vlada veliko preglavic. Kako bi se dalo izogniti vsem tem zapletom?

“Ocena je napačna; če plačne reforme, ki sta jo izpeljali Drnovškova in Janševa vlada, ne bi bilo in bi se nadaljeval trend rasti plač v javnem sektorju izpred leta 2002, bi bil danes obseg sredstev za plače v javnem sektorju od 15 do 20 odstotkov večji, kar pomeni okrog pol milijarde evrov. V obdobju 2002-2008 je namreč rast plač v javnem sektorju zaostala za rastjo v gospodarstvu za 13,4 odstotne točke. Gospod Pahor je lahko samo vesel, da je bila takšna reforma izvedena in da se sedaj ministrica za javno upravo lahko pogaja o odložitvi odprave plačnih nesorazmerij. Če reforme ne bi bilo, bi se morali danes verjetno pogajati o desetodstotnem znižanju plač v javnem sektorju. Drugače je pa popolnoma jasno, da odprava plačnih nesorazmerij v času krize ne more potekati po predvideni dinamiki, zato je prav, da se vlada in sindikati pogovarjajo o odlogu teh izplačil. Čeprav se je javni sektor šest let odpovedoval rasti plač, mora zdaj počakati, da kriza mine, šele potem bo mogoče do konca realizirati odpravo plačnih krivic.”

Preveč energije le za plače

> To pomeni, da se vi z njihovo stavko niste strinjali?

“Z načinom, kako je bila izvedena, se nikakor nisem strinjal. Šikaniranje ljudi na mejnih prehodih, ki sta ga izvajala policija in carina, je v pravni državi nesprejemljivo. Po drugi strani pa ocenjujem, da je to stavko v veliki meri zakrivila vlada s svojimi netaktičnimi pogajanji. Kolikor mi je znano, sindikati niso zahtevali veliko. Strinjali so se z zamrznitvijo plač v javnem sektorju pod pogojem, da bi vlada plačala simboličen del odprave plačnih nesorazmerij, samo toliko, da bi nakazala, da se ta proces nadaljuje. Tu je vlada naredila napako: namesto da bi prisluhnila sindikatom in prišla skozi s finančno sprejemljivo rešitvijo, je trmoglavila, in prišlo je do stavke. Stavka je povzročila veliko gospodarsko škodo, ki nas je stala veliko več od uresničenja sindikalnih zahtev. Poleg tega je nastal še hud pravni zaplet, ker je s 1. oktobrom zapadlo izplačilo tretjega obroka odprave plačnih nesorazmerij v višini sto milijonov evrov. Lahko bi rekel, da se je vlada pogajala po principu 'varčujmo, pa naj stane, kar hoče'. Trma ni dobra popotnica za socialni dialog.”

> So zamrznitve plač, ki jih je vlada uvedla, utemeljene in se z njimi strinjate?

“Varčevalni ukrepi so bili seveda potrebni, dalo pa bi se jih izpeljati z večjim čutom za socialni dialog. Ne morem se strinjati s tistimi potezami, ki so povzročile generalno stavko javnega sektorja. Ta stavka je bila škodljiva v finančnem smislu, pa tudi zaradi tega, ker je znižala ugled javnega sektorja. Visoka stopnja nezadovoljstva v javnem sektorju je slaba tudi zato, ker bomo nezadovoljstvo zaposlenih na koncu vedno občutili uporabniki storitev.”

> Kako sicer ocenjujete delo vaše naslednice Irme Pavlinič Krebs?

“Začel bom s pozitivnimi stvarmi. Do tega zadnjega zapleta pri pogajanjih s sindikati javnega sektorja je socialni dialog vodila dobro in dvakrat dosegla dogovor s sindikati o odložitvi odprave plačnih nesorazmerij. V letošnjem letu pa je z nekaj nespametnimi potezami povzročila škodo in po mnenju uglednih pravnikov, na primer dr. Pirnata in dr. Kerševana, generalnega sekretarja Ustavnega sodišča, velike pravne zaplete. Na drugih področjih pa ministrstvo za javno upravo v zadnjih dveh letih ni pokazalo nobenih konkretnih rezultatov. Vsa energija ministrice je bila usmerjena v plačno problematiko. Pogrešam dosežke na dveh področjih, ki sem jima sam - kljub temu, da je tudi mene plačna reforma močno angažirala - dajal velik poudarek. Eno je področje odpravljanja birokratskih ovir. Tu je naša vlada naredila velike korake z uvedbo sistema 'vse na enem mestu', z ukinitvijo dohodninske napovedi, z velikimi poenostavitvami postopkov za gospodarstvo, z ukinitvijo krajevne pristojnosti … Pogrešam tudi dosežke na področju e-uprave, ki jo je že Drnovškova vlada z Mirkom Bandljem v glavni vlogi dobro zastavila, pripeljala Slovenijo na 15. mesto v EU, Janševa vlada je ta trend nadaljevala in pripeljala Slovenijo na 2. mesto, zdaj pa smo priča nazadovanju.”

Pahorjevo bedno trgovanje

> Imate zdaj, ko minevata dve leti delovanja Pahorjeve vlade, morda pohvalo za katerega od ministrov?

“Osebno cenim trud in delo ministra Ivana Svetlika. Ukvarja se z zelo zahtevnim in problematičnim področjem, kjer je težko najti široko družbeno soglasje. Mogoče se pokojninske reforme ni lotil v najugodnejšem trenutku. Najbrž bi bilo lažje počakati na konec krize in potem izpeljati reformo, pa vendarle mislim, da ministrstvo za delo deluje strokovno in izvaja reformo, ki je nujna in koristna.”

> Se strinjate z vsebino reforme ali le z intenzivnostjo dela tega ministrstva?

“Moja in naslednje generacije bodo morale zaradi demografskih premikov za pokojnino delati dlje. O tem ni dvoma in temu se ne bomo mogli izogniti. Reforme bi se bilo treba prej ali slej lotiti, tako da to podpiram.”

> Kdo pa je največja napaka te vlade?

“Problem te vlade so njeni trije vrhovi - Pahor, Golobič in Kresalova. Borut Pahor nima ustreznih kompetenc za vodenje vlade. Njegovi nastopi so sicer všečni, tudi njegova politična stališča so zmerna in se velikokrat strinjam z njimi, vendar Pahor preprosto ni voditelj, kakršnega potrebuje država na mestu predsednika vlade. Moti me, da obstaja velikanski razkorak med tem, kar govori in obljublja, in tistim, kar se potem v praksi zgodi.”

> Imate kaj konkretnega v mislih?

“Obljube o povsem drugačnem načinu kadrovanja, ki so zelo hitro zvodenele, in obljube o tem, da se bo pri vseh pomembnih odločitvah posvetoval z opozicijo in poskušal doseči konsenz, kasneje pa je pri najpomembnejši zunanjepolitični odločitvi, kjer bi res morali biti enotni, 'zasoliral' in je Slovenija sklenila arbitražni sporazum s Hrvaško razdeljena na pol. Problem te vlade so tudi afere. Predsednik vlade se vse do danes, ko so se razkrile kravje kupčije v zvezi z obiskom pri Obami, sicer ni osebno vpletel v nobeno od njih in je po tej plati ostal čist. Vendar je vsaj ena od afer, Simona Dimic, prišla v njegovo bližino. Sicer pa sta se v afere globoko zapletla voditelja drugih dveh strank vladajočega trojčka, in to je gotovo zelo načelo kredibilnost te vlade. Sploh se ne čudim, da vlada uživa tako nizko zaupanje javnosti.”

> Kakšne posledice bi moralo za delo in ugled predsednika vlade imeti aktualno razkritje Wikileaks, da naj bi za obisk pri predsedniku ZDA Američanom ponujal protiuslugo - sprejem zapornika iz Guantanama?

“Če trditve, zapisane v depeši, držijo - in nobenega razloga nimamo, da jim ne bi verjeli -, gre za nadvse bedno trgovanje. Žalostna je misel, da imamo predsednika vlade, ki nas je pripravljen prodati za pet minut sončenja v slavi.”

> Pričakujete, da bo ta vlada predčasno zaključila svoj mandat?

“Ne, pričakujem, da bo vlada 'oddelala' svoj mandat do konca. Predčasnih volitev se namreč zelo bojijo, ker vsi trije voditelji t. i. levega trojčka vedo, da bi bile zanje prava katastrofa. Od koalicijskih strank bi bil za predčasne volitve gotovo zainteresiran Desus, vendar to ne zadošča, da bi do predčasnih volitev prišlo. Za to bi se moral odločiti predsednik vlade. Najbolj poštena in možata poteza Boruta Pahorja bi bila prav to, da bi pristal na predčasne volitve. Vlada namreč ne uživa več zaupanja, ki ga je dobila na volitvah leta 2008.”

> Kaj vas trenutno v tej državi najbolj skrbi?

“Skrbi me to, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami nazaduje. Slovenija se ni mogla izogniti globalni gospodarski krizi, lahko pa bi se izognila temu, da pada v primerjavi z drugimi državami. Padamo na lestvici konkurenčnosti, prehajamo med najbolj zadolžene evropske države, čeprav smo bili še pred dvema letoma druga najmanj zadolžena država v EU. Za razliko od preteklih let, ko je bila naša gospodarska rast višja od evropskega povprečja in smo dosegli že 90 odstotkov povprečne evropske razvitosti, je v zadnjih dveh letih naš gospodarski padec hujši od evropskega povprečja, kar pomeni, da znova nabiramo razvojni zaostanek. Skrbita pa me tudi erozija pravne države in splošni občutek, da v državi ne obstaja pravna varnost, da obstaja ena vrsta pravice za privilegirane in druga za vse ostale.”

Nimam velikih političnih ambicij

> Na lestvicah priljubljenosti ste še vedno precej visoko. Do kod pa segajo vaše politične ambicije?

“Moje ambicije so v tem trenutku predvsem poklicne. V svojem osnovnem poklicu, ki je profesorski in svetovalni, se počutim zelo dobro. Kvaliteta mojega osebnega in družinskega življenja je ta trenutek bistveno višja, kot je bila v obdobju 2004-2008, tako da sem osebno zelo zadovoljen. Nimam velikih političnih ambicij v tem smislu, da bi ustanovil svojo stranko ali kaj podobnega. Ne izključujem pa možnosti, da bi še kdaj 'stopil na kakšen vlak', prevzel kakšno funkcijo, vendar le na področju, kjer se bom tudi strokovno počutil doma. Uživam samo v delu, ki ga razumem in obvladam.”

> Zakaj niste član stranke SDS, glede na to, da sodelujete pri pripravi strokovnih stališč te stranke?

“Recimo, da je to skladno z mojo naravo, ki kot eno najpomembnejših vrednot poudarja vsakršno, tudi miselno svobodo. To, da nisem v nobeni stranki, mi daje nekoliko večji manevrski prostor, nekoliko večjo svobodo pri razmišljanju. Lahko razmišljam z distanco in se kritično opredeljujem tudi do ravnanja SDS. Če si član stranke ali celo član njenega vodstva, ti to gotovo omeji perspektivo in obzorja. Zato bo kar ostalo pri tem, da se ne bom včlanil. Všeč mi je tudi to, da me Janez Janša nikoli ni niti pozival, kaj šele silil k temu, da bi postal član stranke.”

> Pa se sicer strinjate z retoriko Janeza Janše?

“Pri Janezu Janši cenim veliko stvari - zavzetost, vztrajnost, usmerjenost v cilje, tudi to, da za razliko od mnogih drugih politikov ni usmerjen v to, da bi ugajal in bil všečen. Gotovo bi bilo zanj osebno in za njegov politični uspeh pametneje in bolj koristno, če bi poskušal delovati v javnosti bolj všečno, bolj prijazno in ljudem ugajati. V javnih nastopih kaže trd, včasih celo ciničen karakter, pred javnostjo je precej ostrejši kot zasebno. Z njegovo retoriko se marsikdaj ne strinjam, zlasti mi je žal, kadar da kakšno cinično izjavo. V osnovi pa se z njegovimi političnimi stališči v veliki meri strinjam.”

> Kar nekaj je ljudi, ki rečejo, da bi volili desno opcijo, ampak so stranke ali preveč ideološke ali pa so ljudje v določenih strankah preveč srboriti. Ali mogoče tudi vi vidite potrebo po zmerni, dialoški desni stranki?

“Tudi jaz ne maram srboritosti v politiki. Cenim kulturen, strpen in zmeren dialog. Srboriteži so v vseh političnih strankah, ne le na 'desnici'. Mislim, da so enakomerno razporejeni po vseh strankah. Ljudje na splošno takih srboritežev nimajo radi. Tudi meni gredo nekoliko na živce. Mi je pa všeč, če politik v zavzemanje za svoja stališča in načela vnese pravo mero strasti, da ni dolgočasen in suhoparen.”

> Kaj pa potreba po še eni omikani, dialoški stranki na desnici? Je še prostora zanjo?

“Prostor za kakšno novo stranko ta trenutek na političnem prizorišču skoraj zanesljivo obstaja. Javnomnenjske raziskave kažejo, da se precej ljudi umika med neopredeljene, in to so gotovo ljudje, ki iščejo novo ponudbo. Za novo ponudbo na političnem prizorišču torej definitivno je prostor, veliko vprašanje pa je, kdo je sploh pripravljen in motiviran, da ta prostor izkoristi. Ta trenutek ne vidim koga, ki bi bil zainteresiran za ustanovitev nove stranke in hkrati dovolj privlačen za volivce, da bi lahko uspel.”

> Zase ste že v enem prejšnjih odgovorov rekli, da se ne vidite v tem.

“Ne, sam se ne vidim. Morda se nekoč, v kasnejšem življenjskem obdobju usmerim tudi po tej poti - nikoli ne reci nikoli -, ampak ta trenutek ne čutim nobene potrebe ali osebnega motiva, da bi to naredil.”

> Bo tudi glede Zbora za republiko v bodoče ostalo pri tem, kar je, torej pri opozarjanju na probleme, ki se pretežno dotikajo človekovih pravic, ali boste nadgradili njegovo delovanje?

“Zbor za republiko bo ostal civilni prostor za javno debato in se ne bo udeleževal volitev. Ne načrtujemo nobenih korakov v smer politične stranke. Sicer pa je Zbor za republiko druščina ljudi, ki so pravo nasprotje kakšnih strankarskih aktivistov. To so pesniki, pisatelji, filozofi, intelektualci z različnih področij, ki bi jih po mojem stranka in strankarsko okolje le utesnjevala. Nima smisla.”

JANA KREBELJ