(INTERVJU) Brane Oblak: “Lahko bi tekel 190 minut, ne samo 90”

Obiskali smo ga v torek, torej le dan po tem, ko je dopolnil 77 let. Pravi , da v Ljubljani ni bil že skoraj pol leta. Na Škofijah se najbolje počuti, tudi zato, ker je vse lahko in časovno dostopno. “Nikoli nisem maral snega, čeprav sem poleg gimnastike treniral tudi smučarske skoke,” pravi Brane Oblak, ki je tekel vse življenje. Tudi na Triglav. Zdaj mu kolena in križ tega ne dopuščajo več. Še vedno pa je brezkompromisen v besedah, kot je bil svoj čas na igrišču.

“Gotovo je bila odskočna deska. Takrat se je več nemških klubov zanimalo zame, med njimi pa še ni bilo Bayerna. Naposled sem se odločil za Schalke. Spomnim se, da smo na takratnem svetovnem prvenstvu igrali tekmo tudi na povsem novem stadionu v Gelsenkirchnu in da bi kot reprezentanca lahko dosegli več kot le preboj v drugi skupinski del. Tam smo po porazu z gostiteljico in kasnejšo prvakinjo Zahodno Nemčijo, ki je po običaju odlično organizirala zaključni turnir, izgubili tudi odločilno tekmo s Poljsko. Dejstvo je, da smo se bolj ubadali z nesojenimi premijami oziroma denarjem. Za povrh so nas v trening kampu, okoli katerega je mrgolelo nogometnih zastopnikov, pri jugoslovanski nogometni zvezi povsem izolirali.”

“Bil sem tehnično podkovan nogometaš, a še precej bolj so do izraza prišle moje tekaške sposobnosti. Vedel sem, da bom dočakal svojih pet minut na igrišču, če bom le vztrajen. Zato sem še naprej tekel. Če bi se ustavil, bi bilo z menoj konec.”