Brati Qabbanija in kaditi šišo
Arabsko kulturno društvo Arabeska ne skrbi za druženje Arabcev, kot bi pomislili ob tem imenu, pač pa skuša Slovencem približati arabsko kulturo, literaturo in jezik. Gonilna sila društva, Marela Lovrec iz Portoroža, želi tudi delček slovenske kulture prenesti v arabske države. Zato je v njih poiskala sodelavce, ki ji pri tem pomagajo.
>Kdo so člani društva Arabeska?
“Članstvo je prostovoljno, vendar nas trenutno ni veliko; potrebovala sem organizacijo, ki bi mi omogočala predstavljanje arabske kulture v Sloveniji in tudi slovenske v arabskih državah. V ta namen sem oblikovala mrežo sodelavcev iz Libanona, Alžirije, Jordanije, Maroka, Egipta, Tunizije, Švedske, Združenih držav Amerike in Bosne ... Mreža je dobra, sodelavci so zanesljivi, vsi so akademsko usmerjeni. Ne želimo odpirati religioznih vprašanj, temveč povezovati in zbliževati dve kulturi. Z arabsko kulturo so povezani mnogi stereotipi, zato so tudi Arabci z veseljem sprejeli moj predlog za sodelovanje.”
“V nekem trenutku sem se na univerzi v Bejrutu ovedla, da sem edina ženska na konferenci v ogromni dvorani. Takrat sem opazila tudi, kakšno avtoriteto ima tam rektor. Predsednik univerze ima na primer šest avtomobilov, izbere si, kdo ga bo kam peljal, plačo pa ima ogromno.”
>Se je religiji in z njo povezani politiki sploh mogoče izogniti?
“Povsem izogniti se ji verjetno res ne moremo. Saj se tako politika kot religija hkrati zrcalita tudi v umetnosti, arhitekturi, literaturi ... Vseeno se bom potrudila, da v naše raziskovalno delo ne bomo vpletali političnih in religioznih tem. Zbirka poezije, na primer, je lahko apolitična in nereligiozna.”
>Kako ste s sodelavci v arabskih državah navezali stike?
“Veliko sem potovala po arabskih državah, delala sem kot tajnica nekdanjega predsednika Evro-mediteranske univerze Josepha Mifsuda. Pogovarjali smo se tudi o poznavanju arabske kulture v Sloveniji in ugotovili, da sicer poznamo posamezne vidike, ne vemo pa, kdo sta bila Nizar Qabbani ali Omar Hajam.”
>Kako težko je Evropejcu spoznati arabsko kulturo? Samo potovanje po arabskih državah verjetno ni dovolj?
“Vse je odvisno od tega, kakšen je človek, kako odprt je. Za Slovence bi rekla, da jim je spoznavanje arabske kulture včasih kar težko.”
>Smo premalo odprti za drugačnost?
“Imamo drugačne predstave o dimenzijah, tako časovnih kot prostorskih, in drugačne koncepte o tem, kaj je lepo in kaj je grdo. A arabska kultura ima svoj čar, meni so všeč tako arabski kraji kot način življenja.”
> Kako so vas Arabci in tudi sodelavci, ki so večinoma moški, sprejeli kot žensko?
“Težko bi rekla, ker sem bila vedno v akademskih krogih, kar se razlikuje od srečanja na ulici. Ne vem, ali sem na univerzah med profesorji in rektorji dobila pravi vtis. Sem se pa v nekem trenutku na univerzi v Bejrutu ovedla, da sem edina ženska na konferenci v ogromni dvorani. Takrat sem opazila tudi, kakšno avtoriteto ima tam rektor. Predsednik univerze ima na primer šest avtomobilov, izbere si, kdo ga bo kam peljal, plačo pa ima ogromno ... Tudi odnos do profesorjev je bistveno drugačen kot pri nas, zato nisem dobila pravega občutka. Vseeno pa, ko sem bila na ulici, nisem imela slabih izkušenj, sem se pa prilagodila okolju.”
>Se s sodelavci pogovarjate v angleščini?
“Večinoma v angleščini, nekaj v italijanščini. Učim se tudi arabsko, za silo bi se lahko sporazumela. Jezik je težak, predvsem izgovorjava, saj imajo več izgovorjav črke h in tudi če se jih naučimo, govor zveni drugače, kot bi moral. Eden od projektov društva Arabeska, ki jih načrtujemo, je tudi organizacija tečaja modernega arabskega jezika.”
>Društvo je zaživelo šele pred nekaj meseci. Za zdaj ste skupaj s kulturno-izobraževalnim zavodom Averroes iz Ljubljane organizirali predstavitev zbornika Z dialogom do medsebojnega spoštovanja. Kaj še načrtujete?
“Z Repyartrium centralo umetnosti iz Pirana sodelujemo pri mednarodni razstavi Young Art 2013; oni organizirajo razstavo, društvo Arabeska pa bo priskrbelo slike mladostnikov iz Tunizije, Katarja, Združenih Arabskih emiratov, Alžirije, Jordanije, Egipta, Maroka, Libanona, Jordanije ... Slike bodo razstavljene v tunelu nekdanje železnice Parenzane v Portorožu. Razstava nosi sporočilo, da umetnost združuje ljudi. Dolgoročni cilj društva pa je ustanovitev kulturnega centra, ki bi organiziral tečaje, delavnice, razstave, okrogle mize, poleg tega pa bi imel še prostor, kjer bi se lahko posameznik dnevno srečeval z arabsko kulturo, torej bi lahko v takem prostoru brali poezijo, pili čaj, pokadili šišo in na koncu kupili parfum znane arabske znamke.”
>Koliko arabskih literarnih del je prevedenih v slovenščino?
“Zalo malo. Mogoče Rumi, Omar Hajam in Hafis. Zdi se mi, da je delo arabskih mislecev in inovatorjev premalo poznano, čeprav so veliko prispevali tudi k naši kulturi, celo Aristotela so prevedli iz arabskih knjig, od Arabcev smo dobili številke ... Med drugim v kratkem načrtujemo prevod Nizarja Qabbanija, ki je zelo znan in priljubljen pesnik v vseh arabskih državah. Zapustil je obsežno zbirko poezije, katere konstanta sta ljubezen in erotika. Brala sem ga le v angleščini, ker v slovenščini ni prevoda. Zdaj pa sem zbrala ekipo, ki bi ga lahko prevedla.”
>Je težko najti prevajalca iz arabščine v slovenščino?
“Ni jih veliko. Hočem pa, da prevajamo iz arabščine, saj če prevajamo iz angleščine, se lahko veliko pomena izgubi, sploh v poeziji. Delali bomo malo, a kakovostno. Prevod poezije bi nadgradili z dokumentarnim filmom, pri tem pa sodelovali z arabsko fundacijo Albabtain, ki podpira prav poezijo.”
> No, Slovenci poznamo vsaj zbirko pravljic Tisoč in ena noč, tudi za arabeske, po katerih ste društvo poimenovali, smo že slišali.
“To pa res. Arabeska je koncept iz umetnosti, ornament, ki je tipično arabski in vsepovsod prisoten. Ko sem izbirala ime za društvo, sem najprej pomislila na tržnico, suk, v smislu, da bi bila to tržnica znanja. A prva asociacija pri tržnici so začimbe in prodaja, to pa mogoče ni najboljša kombinacija s kulturo. Arabeska je vseeno bolj povezana z umetnostjo, hkrati pa nima religiozne ali kake druge konotacije.”HELENA RACE
