Brez besed v Trevisinijevi palači

Razsvetljena palača Trevisini obiskovalcem ni ponudila le umetniškega užitka ob stotih razstavljenih delih Toma Wesselmanna, Roya Lichtensteina, Jamesa Rosenquista, Johna Chamberlaina in Roberta Rauschenberga, ampak je pod streho Sijajnega popa razkrila vso svojo mogočnost neoklasicistične palače. Lepoto, ki je obiskovalcem jemala dih.

Palača Trevisini je najbrž prvikrat v svoji dolgi in bogati zgodovini tako na široko razprla svoja nedra. Da se je to sploh zgodilo, pa je predvsem zasluga pobudnice in glavne organizatorke razstave Sijajni popPolone Senčar, ki je to željo - razstavljati v znameniti palači - leta dolgo nosila v sebi. Pogumna in pravzaprav drzna odločitev je obrodila sadove.

Zgodba o palači - njeno polno ime je Barbojo-Fonda-Trevisinijeva - sega v leto 1826, ko je bila ob močni finančni injekciji Giuseppeja Barboja (bil je lastnik številnih solnih polj in nekaj časa piranski župan) tudi zgrajena. V drugi polovici 19. stoletja je bila njena notranjost preoblikovana v več stanovanjskih enot, zunanjost pa je ostala nespremenjena. Po drugi svetovni vojni so desetletja dolgo v njej prebivali bodoči pomorščaki, v letu 2001 pa jo je od piranske občine za takratnih 113 milijonov tolarjev odkupila GEA College - Visoka šola za podjetništvo. In jo tudi temeljito obnovila. S posluhom za dediščino in spoštovanjem do spomina nekega časa.

Zdaj je palača že nekaj časa ponovno naprodaj - sedanji lastnik Adriatic Slovenica jo ponuja za nekaj manj kot štiri milijone evrov. In Polona Senčar je pravzaprav imela srečo, da palača še ni zamenjala lastnika ter bo tako lahko do 9. oktobra v njenih razstavnih prostorih v treh nadstropjih “živel” popart. Ob obnovljeni klasicistični dekoraciji v nekaterih sobanah. Splet modernega in starega. Izjemno lepo.

Dan po otvoritvi sem se tudi sama sprehodila skozi sobane in razmišljala ob razstavljenih delih. Moram priznati, da redko, če sploh, ostanem brez besed. Pa se mi je zgodilo prav to.

V prostoru, katerega okna gledajo na mali mandrač in si družbo dela pop art s starimi poslikavami, se obiskovalcu odstre pogled na piranske hiše, strehe, let galebov. Pogled, ki je veliko več vreden od sedmih evrov, kolikor je treba sicer odšteti za vstopnino.

In ob tem pomislek. Kako ne znamo, ali pa nočemo, kulture, ki jo imamo in jo hranimo, tudi prodati na neki način. Jo pokazati ljudem. V palači, kakršna je Trevisinijeva, bi dejansko lahko bila galerija, galerija z velikim G. Kot je to, če si, seveda, lahko drznem to primerjavo, znamenita Villa Manin v Passarianu pri Codroipu v bližini Vidma, kamor tudi Slovenci pogosto “deremo” na njihove razstave. Sosedje to očitno znajo.

Pa ni v Piranu le Trevisinijeva palača tista, ki bi jo lahko tako tržili. Tu je še Apollonijeva palača iz leta 1693, pa desetletja dolgo prazni in zanemarjeni prostori svetilnika na Punti. In ne nazadnje tudi znamenito veliko platno z naslovom Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti beneškega slikarja Domenica Tintoretta iz leta 1578, ki od leta 1997 visi v veliki sejni dvorani piranske mestne hiše. Pa večina sploh ne ve zanjo. Žal.

Tako imenovani kulturni turizem si v svetu vedno bolj utira pot in mnogim uspe popotnikom prodati vse, kar le malo, če sploh, diši po umetnosti, kulturi. Pri nas pa se obotavljamo tudi tam, kjer nam ne bi bilo treba. In mečemo polena pod noge tistim, ki si to vendarle drznejo. Vam je to znano? Tipično slovensko, mar ne?

ZLATICA KASAL