Brez enotnega jezika se ne bomo razumeli

Nekaj takega se nam dogaja tudi v jeziku. Zmerom smo pripravljeni podvomiti, kako se prav zapiše, kako pa ne. Že Primož Trubar je pred izdajo prvih dveh slovenskih knjig, katekizma in abecedarja, dolgo “zmišloval” (premišljeval), kako zapisati naš jezik. Odločiti se je moral o marsičem, kar je bilo odločilno za nastanek in razvoj našega knjižnega jezika, ki mu je postavil temelje prav on. Ni takoj vedel, kateri črkopis naj izbere, gotico ali latinico. A najpomembnejše je bilo vprašanje, katero narečje naj povzdigne v osnovo slovenskega pisanja. Kot vemo, je kot črkopis pri njem prevladala latinica, kot osnova za zapis jezika pa dolenjščina, ki jo je govoril tudi sam, ker je bil sin dolenjske matere.

Naš knjižni jezik si je v štirih stoletjih in pol od Trubarja do danes izoblikoval trdna pravila, po katerih se ravna in jih moramo uresničevati, če želimo, da nas jezik povezuje: brez enotnega jezika se ne bomo razumeli, tudi če bi se hoteli. A ker se knjižni jezik mora razvijati skladno z zahtevami narodovega življenja, ta pravila marsikomu postanejo ovira pri svobodnem govorjenju in pisanju.

To se je pokazalo tudi v vaših odzivih na razmišljanje o razvezani in vezani slovenščini v Minuti prejšnji petek, spoštovane bralke in dragi bralci. Povečini se zavzemate za vezano, s slovničnimi in pravopisnimi pravili dobro utrjeno slovenščino v javni rabi: v knjigi, časopisih, govorjenju po radiu in televiziji, v gledališču, filmu itd.

Le eden med odzivi pa odločno zagovarja bolj sproščen, svobodnejši pogled na knjižni jezik. Poslal ga je Ciril, ki je o sebi izdal le to, da je iz Ljubljane in da je “brez plačanega dela, kar med mladimi brezposelnimi v zavoženi Sloveniji velja za jutranji pozdrav”. Tole je zapisal o jeziku:

“Spoštovani profesor, tudi jaz sem mlad 'brezposelni intelektualec', kot je o sebi zapisal spraševalec Dušan v vaši zadnji Minuti. Dodajam le, da sem mlad humanist, in to prav jezikoslovec, za katerega ni dela ne na Slovenskem ne na tujem. Z radovednostjo in velikim pričakovanjem sem prebral vaš članek o razvezani slovenščini, a ste me razočarali. Ne soglašam z vašo trditvijo, da je razvezana slovenščina samo latovščina, ki jo govoré po pivnicah in ulicah. Govoré jo tudi kje drugje, na višjih mestih, po pisarnah, na radiu in televiziji. Ker sem zapisal 'govoré', veste, da sem po materi Gorenjec. Vsak otrok spregovori najprej tako, kot govori njegova mati. Zato Dolenjci govorijo in Gorenjci govoré. Na to, da slovnica in pravopis dovoljujeta obe obliki, govorijo in govoré, čeprav 'govoré' precej spominja na narečje, opiram tudi svoje vprašanje.

Sprašujem vas, zakaj ne bi našega knjižnega jezika, ki je strašno strog, nekoliko sprostili tako, da bi v njem črtali nekatera po mojem prestroga pravila, ki nas ovirajo pri svobodnejšem izražanju. Zakaj ne bi knjižnega jezika bolj približali živemu govoru? In zakaj ne bi govorjenemu jeziku omogočili, da dobi ustrezno mesto tudi v knjigi, časopisu in javnem nastopanju govornikov? Naj slovničarji dopustijo zapisati 'pred dvemi leti' in 'pred dvemi dnevi', saj v Ljubljani vsi tako govorimo. Ljubljana je prestolnica Slovenije, bo ja imela kaj besede pri tem! Pa 'z otroci' tudi rečemo v Ljubljani, ne pa 'z otroki', pa 'pri njemu', ne ' pri njem'. Če bi take oblike dovolili uporabljati kot dvojnice, bi bilo v sodobnem slovenskem pisanju dosti manj napak. Kaj porečete o tem?”

Kratek odgovor bi bil, da se pretirana svoboda rada izcimi v nesvobodo. A pojdimo do njega raje po ovinku. Če primerjamo knjižni jezik in živo govorico, hitro ugotovimo, da je živi govor bolj živahen, gibčen, prilagodljiv okoliščinam, bolj svobodnjaški in spremenljiv, a knjižni jezik bolj urejen in vklenjen v slovnična pravila, zato pa bolj enoten, trajen in razumljiv skozi daljša obdobja. Govorjeni jezik zajema vse žive govore od narečja prek narečnih mešanic po mestih, žargona, slenga, latovščine, pouliščine, argoja vse do runkanja. Takega jezika niti ni mogoče ustrezno zapisati, ker bi zanj potrebovali nova slovnična in pravopisna pravila ter nove črke, ki bi jih morali najprej iznajti, se jih naučiti in jih vsi sprejeti, če bi se hoteli razumeti.

Knjižni jezik take črke in pravila že ima, samo držati se jih moramo. Ker so ta pravila stara in trdna, saj nekatera trajajo že več stoletij, so postala komu tudi ovira, da po pravopisu ne sme zapisati ne čoun, ne čovn, ne čoven in ne čolen, ampak samo čoln. Če hoče knjižni jezik biti razumljiv za vse Slovence, ne samo za posamezna narečja ali za osamljene plasti prebivalcev, pač mora biti “strog”.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske. si Uredništvo 7. vala (7val@primorske. si)

Slovnica bi se lahko odločila, da bo popustljivo dovolila dvojnice, kot sta (knjižno) “pred dvema letoma” in (narečno) “pred dvemi leti”, saj jih dovoljuje tudi tu pa tam drugje; na primer: študenti - študentje, trije brati - trije bratje, govorijo - govoré, stegniti - iztegniti, zdaj - sedaj, zopet - spet itd. Toda tega ne more storiti, ker je čut za dvojino še zmerom tako močan, da poslušalca zaboli uho, če v razvezani slovenščini kdo reče: “pred dvemi leti”, ne pa v vezani slovenščini: “pred dvema letoma”.

Tako je v knjižnem jeziku, spoštovane bralke in dragi bralci, pretirana svoboda pelje v neenoten jezik, ta pa ne omogoča medsebojnega sporazumevanja. Pošiljajte mi zanimiva vprašanja! Lepo vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR