Brez “ne” bi imeli dosti manj besed

Nasprotja so stopnice: ko premagaš eno, se pokaže druga. Na eni strani dobro, a na drugi slabo, na tej življenje, na drugi smrt. Na naši strani vsi prijazni, na drugi vsi sovražni. Tu le pozitivci, tam pa negativci. Skoraj vse dvopolno, dvojno, dvojnostno, dvojinsko, dvostransko, dvostrankarsko, dvodelno, dvopomensko. Levo - desno v politiki, kjer pa hoče biti vsakdo na sredini, le da bi se obdržal pri krmilu oblasti.

A pustimo jih, politike, predrage bralke in bralci, ostanimo pri jeziku, ki je zgrajen tako, da zmerom kaže ta nasprotja. S katerim gradnikom ali opeko pa se mu posreči samostalnike, pridevnike in tudi glagole, zaimke ter prislove začarati v njihovo nasprotje? Z nikalnico “ne”, ki skriva v sebi tako moč, da besedi njen pomen v trenutku spremeni v nasprotje ali jo zanika: slan - neslan, pameten - nespameten (nič pameten), red - nered, sreča - nesreča, imam - nimam (nastalo iz: ne + imam), hočem - nočem ali nečem (nastalo iz: ne + hočem, ne + hočem, ne + čem).

Pri čaranju nasprotij je nikalnica “ne” še zvitorepka, Da lažje uspe, se je pripravljena preobleči tudi v predpono “ne-“ kot na primer v nedoločnih zaimkih in prislovih: nekdo, nekaj, nekateri, nekoliko, nekdaj, nekje, nekakšen. Postane pa lahko celo veznik: npr. ne bog ne cerkev ne vladar ni najboljši gospodar.

Od kod le črpa tako moč? Iz svoje starosti, saj je med najstarejšimi evropskimi besedami in jo zato poznajo vsi indoevropski prajeziki in jeziki, razširjeni od Indije prek Irana vse v Evropo, kot jeziki kolonizatorjev pa so se od tod razrasli še v obe Ameriki, Avstralijo in Afriko, z Rusi pa v sibirsko Azijo. Zapisana kot “ne, nie, nje, njet” itd., je ta nikalnica doma v vseh slovanskih jezikih. Najbolj množični evropski knjižni jeziki jo zapisujejo kot “né” (stara grščina), “ne, non” (latin.), “no, non” (it.), “non, ne ... pas” (fr.), “no, not” (angl.), “ni, no” (šp.), “nein, nicht” (nem.) in podobno še ostali.

Iz teh zapisov lahko sklepamo, da moč nikalnice “ne” izvira tudi iz dejstva, da je sprejela vase skoraj vse samoglasnike oziroma njihove prevojne stopnje: a (nemški nein se izgovori kot najn), e, i in o. Manjka ji le stopnja z u-jem; a tudi ta bi se našla v kakem evropskem narečju.

In posebno bogastvo slovenščine? Je v tem, da ob nikalnici z e-jem premore še nikalnici z i-jem in a-jem. Takšno z i-jem najdemo v besedah: nikoli, nič, niti - niti, nikoder, nikogar itd.; in v glagolu nikati, iz katerega izvira tudi beseda nikalnica. Glagol nikati se je razvil iz zanikanega glagola biti v 3. osebi ednine: ni (npr. ta glava ni prava). Podobno kakor smo iz zaimkov ti, vi, oni razvili glagole: tikati, vikati, onikati, smo tudi iz “ni” razvili glagol nikati.

Nikalnico z a-jem pa srečamo v narečjih. Približno jo zapišemo kot nak in naka; a ta zapis ni dober, ker to nikalnico izgovorimo kot dva zaporedna kratka a: à-à, s tem da pred prvim dodamo n, pred drugim pa z zaporo globoko zadaj v grlu izgovorimo grlni, guturalni k: nà-à.

Na koncu je potrebno izpostaviti še dve najbolj pereči pravopisno-slovnični zadregi, ki pri zanikanju besed in stavkov mučita govornike, poročevalce, publiciste, novinarje in druge uporabnike knjižnega jezika.

Pri zanikanju besed nas v zadrego spravi vprašanje, kdaj naj “ne” zapišemo z besedo skupaj, kdaj pa ne. Ta dvom se ne poraja pri besedah, ki so stare in jih že dolgo zapisujemo skupaj: neznanec, nenasiten, negodujem. Poraja se pa, ko se srečamo z besedo, ki je komaj izvaljena in njena raba ni še ustaljena. Ker take besede jezik nenehno na novo ustvarja, se moramo pri vsaki na osnovi njenega pomena odločiti, kako jo bomo zapisali: ne godujem ali negodujem, ne nazadnje ali nenazadnje, ne ločen ali neločen, ne nasičen ali nenasičen. Kadar imajo take zveze dva pomena (nelep človek ni ne lep ne grd), jih zapišemo v enem pomenu skupaj, v drugem pa narazen. Kadar pa imajo en sam pomen, jih običajno raje pišemo narazen. Šele njihova raba pa bo odločila, kdaj jo bomo morali poenoteno zapisovati skupaj. A prenesimo obravnavo tega precej zamotanega vprašanja v kako novo Minuto, dve za boljši jezik.

Na zadrego pri zanikanju povedka ali stavka pa je opozorila Darica Majer Leban iz Nove Gorice, ko je zapisala: “Spoštovani profesor, zanima me vaše mnenje v zvezi z rabo tožilnika namesto rodilnika pri zanikanem povedku. To jezikovno malomarnost zaznavam že dalj časa in je vse pogostejša. V Primorskih novicah sem naletela na tak primer. V razpisu nekega mednarodnega literarnega natečaja sem prebrala: 'Strokovna žirija si pridržuje pravico ne podeliti nagrado ... Ali lektorji take primere dopuščajo?”

Pravilo naše slovnice je jasno: pri zanikanem povedku moramo predmet iz tožilnika prestaviti v rodilnik. Na primer: Imaš besedo (tožilnik), nimaš besede (rodilnik); podelim nagrado, ne podelim nagrade. A vprašanje, ki ga je zastavila Darica Majer Leban, je tako široko in zapleteno, da mu kaže nameniti več prostora v kaki prihodnji Minuti.

Drage bralke in bralci, ste že slišali, kako politiki prikrijejo svoj “ne”? Tako, da rečejo ja. Ko trdijo, da so naredili dolg korak naprej, pomeni, da stopicajo na mestu. In ko se hvalijo, kako so na pogajanjih s sosedi prijateljsko izmenjali poglede in stališča, so se zagotovo smrtno sprli.

Pošljite mi še kako vprašanje. Najrajši namreč pišem o čem takem, kar zanima vas, večino bralstva. Prisrčno vas pozdravljam.

JOŽE HOČEVAR