Brez zlate dobe islama bi bil svet brez očal in parfuma
Ko je Evropa ždela v mračnem srednjem veku, je v islamskem svetu cvetela zlata doba odkritij, brez katerih si ne moremo predstavljati današnjega vsakdana. Kako bi šteli brez arabskih številk in s čim bi se nadišavili, če Arabci ne bi že v 8. stoletju izumili naprave za destilacijo? Tudi mnogi kirurški instrumenti, ki so v uporabi še danes, so iznajdba islamske zlate dobe. In še bi lahko naštevali. Odkritja zlate dobe islama so na ogled na mednarodni razstavi 1001 izum na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Zlata doba islama je za več stoletij prehitela začetek evropske renesanse. Arabski učenjaki in učenjakinje so pečat v znanosti pustili že med 8. in 12. stoletjem, medtem ko se je renesansa pri nas začela šele v 14. stoletju.
Po nemarnem prezrte dosežke islamske civilizacije želijo javnosti približati avtorji mednarodne razstave 1001 izum. Prvič so jo postavili pred petimi leti v Londonu, od takrat pa si jo je v različnih mestih ogledalo šest milijonov obiskovalcev. Zdaj je priložnost za to tudi na Gospodarskem razstavišču, kjer so razstavo odprli v začetku aprila, na ogled pa bo do 2. julija.
Temelji sodobne znanosti
“Na razstavi je za slovenskega obiskovalca nemara najbolj presenetljivo to, da v bistvu do sedaj ni vedel za ogromen, celo odločilen prispevek islamske civilizacije k razvoju sodobnega Zahoda,” pravi dr. Primož Šterbenc z Univerze na Primorskem, ki se kot strokovnjak za mednarodne odnose in sociolog religije pri nas poglobljeno ukvarja z islamom. Obiskovalci razstave dosežke spoznavajo s pomočjo več kot 60 interaktivnih eksponatov, modelov, simulacij, iger ... Izumi tako postanejo stvarni, resnični in veliko bolj otipljivi kot splošno govorjenje o doprinosu muslimanskega sveta k nastanku Zahoda.
Dosežkov zlate dobe islama je veliko. “Danes si ne bi mogli predstavljati vsakdana brez arabskih številk in algebre, ki so jih razvili muslimanski matematiki. Tudi bencina, plastike, asfalta in parfumov ne bi mogli pridobivati brez naprave za destilacijo, ki jo je že v 8. stoletju iznašel Džabir Ibn Hajan, imenovan tudi oče kemije,” pravi Šterbenc. “Danes se nam zdijo bolnišnice z rednimi vizitami zdravnikov in posebnimi oddelki za psihiatrično zdravljenje ter tudi univerzitetne bolnišnice, v katerih se učijo študenti medicine, nekaj vsakdanjega, toda vse to je zapuščina muslimanskega sveta. Kirurški inštrumenti, ki jih je že v 10. stoletju razvil Al-Zahravi, so večinoma še vedno v uporabi ...”
Na izsledkih Ibn Al-Hajtama, ki je v 12. stoletju ugotovil, da vidimo predmete, kadar v naše oči vstopi svetloba, ki odseva od njih, sloni vsa znanost o optiki; od očal do fotoaparatov. Muslimanski učenjaki so - predvsem zaradi potrebe po natančnem določanju časa za molitev - veliko stavili v razvoj ur. Potreba po napovedovanju luninih men zaradi ramadana in drugih verskih praznikov je v muslimanskem svetu sprožila velike korake v napredku astronomije, astrolabi in drugi pripomočki, ki so jih razvili astronomi, pa so bili ključni tudi za orientacijo po kopnem in merjenje časa.
S svojimi izumi na tem področju so omogočili zahodni Evropi, da je začela ne le natančno določati dnevni čas, pač pa tudi prevzela prepričanje, da človek lahko z znanostjo meri in celo nadzoruje naravo, pravi dr. Šterbenc. “Na področju astronomije so muslimanski učenjaki že v 9. stoletju ugotavljali, da morajo biti astronomski izsledki konsistentni in predvidljivi, kar je že bil znanstveni jezik, kakršnega moramo nujno uporabljati danes,” širši doprinos islamskih učenjakov k današnji znanosti utemeljuje Šterbenc, ki ob tem pokaže še na doprinos islamske znanosti na filozofskem področju. Že učenjak Ibn Rušd (znan tudi po latiniziranem imenu Averroes) je utemeljeval, da Bog ne nadzoruje neposredno vsakdanjih pojavov, ampak da se v svoji popolnosti zanaša na univerzalne zakone narave. “S tem je odprl vrata proučevanju naravnih zakonitosti ter ugotavljanju vzročno-posledičnih zvez,” pojasnjuje strokovnjak za islam.
Razstava za vsa čutila
Razstava 1001 izum vsa ta odkritja predstavlja na barvit in otipljiv način, pravzaprav otroško, čeprav ni namenjena le otrokom. “Razstava je namenjena obiskovalcem od sedmega leta starosti naprej, najbolj idealna starost za otroke pa je tam okrog deset let, ko že poznajo pojme, kot so algebra, kemija, alkimija, geometrija, in ko že razumejo izume,” nam je ob obisku pojasnila ena od kustosinj Klavdija Rozman. “Ljudem je všeč, da lahko sami preizkusijo veliko stvari. Razstavo doživijo z vsemi čutili, to pa je pri nas drugačen način,” opazuje odziv obiskovalcev. Po razstavi vodi preoblečena v Fatimo Al-Fihri, ki je s podedovanim premoženjem v 9. stoletju v Efezu ustanovila prvo univerzo na svetu. Univerza deluje še danes. “To je pomemben podatek, kajti pri nas velja prepričanje, da je najstarejša univerza v Bologni,” poudari kustosinja, ki se je, čeprav je študentka zgodovine, med pripravami na vodenje po razstavi tudi sama naučila veliko novega. “Zame je zanimivo, ker se o zlati dobi islama pri nas v bistvu ne učimo, ne na fakulteti ne v srednjih šolah. V šolah pravzaprav spoznamo le Otomanski imperij, vse ostalo pa je odvisno od lastnega zanimanja,” pove.
Kustos Jure Podobnik po razstavi vodi kot inženir Al-Jazari, eden največjih umov tistega časa na področju mehanike. “Slonova ura je njegov izum,” pojasnil Podobnik ob velikem slonu, ki ima v nosilnici na hrbtu človeka, kače, feniksa ... Naprava, ki s simboli iz različnih kultur opominja na to, da je muslimanski svet v 12. stoletju segal od Španije prek severne Afrike, Bližjega Vzhoda, Kitajske do Indonezije, po videzu prav nič ne spominja na uro, vsebuje pa mehanizem, po katerem se - če močno poenostavimo - v natančno odmerjenih časovnih intervalih pretaka voda in padajo kroglice, ki verižno sprožajo premikanje figur.
Al-Jazari pa je za razvoj sodobnega zahodnega sveta iznašel nekaj še veliko pomembnejšega: pretvornik krožnega gibanja v linearno. “Ta izum je bil pomemben v industrijski revoluciji; bati in lokomotive delujejo na ta način. Al-Jazari je sicer pretvornik razvil za vodne črpalke, ki so jih uporabljali za namakanje in vodovod.”
Zlata doba se je proslavila tudi z mnogimi odkritji in izboljšavami v gradbeništvu. Tedanjim gradbenikom dolgujemo zahvalo za potresno varno gradnjo, sofisticirane prezračevalne sisteme, gotiko, ki jo je sredi 12. stoletja prevzela Evropa, nato pa jo nadgradila v svoj prepoznavni umetniški slog. Tudi barvite rozete v gotskih cerkvah koreninijo v dobi muslimanskega razcveta.
Zakaj se je končala zlata doba?
Islamska zlata doba ni imela svojega Leonarda da Vincija, človeka, ki bi bil dejaven na mnogih področjih hkrati, ampak je imela veliko posameznikov, ki so pokrivali različna področja. Vsem je bilo skupno to, da so izjemno dobro poznali matematiko, geometrijo, trigonometrijo ..., pojasnjuje Podobnik. A zakaj je vse to do danes izginilo iz islamskega sveta oziroma tega vsaj ne opazimo več? Podobnik obiskovalcem razstave pojasni, da enovitega odgovora ni. Zaton islamske zlate dobe naj bi v 13. stoletju sprožili verski voditelji, ki so se začeli radikalizirati, razvoj pa naj bi začel zaustavljati tudi vpad Mongolov v Bagdad. Mesto so razrušili in uničili knjižnice, ki so bile zakladnice znanja.
Še podrobnejše razlage, kaj se je zgodilo z nekoč cvetočim islamskim svetom in z evropskim pogledom nanj, daje dr. Primož Šterbenc. Opaža, da slovenska javnost podobno kot druge zahodne javnosti ne ve prav veliko o doprinosu muslimanskega sveta k razvoju znanosti. “Seveda je to tudi posledica dejstva, da vodilni svetovni mediji pri poročanju o muslimanskem svetu tako rekoč nenehno poročajo o nasilju radikalnih islamistov, pri čemer skoraj praviloma zamolčijo negativna dejanja Zahoda oziroma vzročno-posledične zveze,” pravi Šterbenc.
Izvor razmerij in razmer, kakršne poznamo danes, postavlja že v začetek 12. stoletja. “Vse od začetka 12. stoletja je na Zahodu prisoten protiislamski diskurz, katerega del je stališče, da je islam tako rekoč inherentno sovražen do racionalnih misli in da posledično ni sposoben doseči znanstvenih dosežkov; če jih je že dosegel, naj bi se končali v 12. stoletju z nastopom največjega islamskega teologa Al-Gazalija, ki je prinesel religijsko pravovernost,” pojasnjuje Šterbenc. To pa so po njegovem neustrezne ali kvečjemu deloma ustrezne in tendenciozne razlage: “Razlogi za upadanje znanstvene dinamičnosti muslimanskega sveta so bolj kompleksni: ekonomska šibkost, geopolitična šibkost, tuje invazije, kolaps namakalnih sistemov, klimatske spremembe, izbruhi bolezni, pomanjkanje energetskih virov in drugi.”
Pri prenosu znanja so sodelovali tudi Slovenci
Šterbenc pričakuje, da bo razstava pod vprašaj postavila marsikateri predsodek, ki ga imamo Slovenci do islama. Pri nas se protiislamski diskurz v mehki obliki kaže v šalah o Muju in Hasu, neinteligentni dvojici z očitnimi muslimanskimi koreninami. V trši različici Slovenci na islam kot na agresivno religijo gledamo tudi zaradi ponotranjenega zgodovinskega spomina na turške vpade.
Za marsikoga je zato precejšnje presenečenje, ko izve, da so pri prenosu znanja iz islama v zahodno civilizacijo sodelovali tudi ljudje, ki bi jih danes poimenovali kot Slovence. V 12. stoletju je bil to Herman Koroški, ki je v Carigradu in Damasku spoznaval tedanjo muslimansko znanost in po vrnitvi v Evropo populariziral arabsko kulturo. Šterbenc izpostavlja tudi vpliv znamenitega muslimanskega astronoma Nasirja Al-Dina Al-Tusija (13. stoletje) na Nikolaja Kopernika. Al-Tusi je s svojimi izsledki pomagal, da je Kopernik v 16. stoletju dosegel revolucionarni preboj s heliocentričnim planetarnim sistemom.
JANA KREBELJ
