Brezčasna rušilna moč vojne

Ko se topovi in tanki premaknejo naprej, uničevat druga življenja in prelivat kri na novih frontah, trpljenje v krajih, skozi katere se je sprehodila vojna vihra, še dolgo ne mine. Pozdraviti je treba rane na duši, preboleti izgubo bližnjih, zaceliti pa tudi opustošeni prostor, ki bo še po sto in več letih skrival neeksplodirane granate.

Posočje, Goriška, Vipavska dolina in Kras svojo žalostno zgodovino iz časa prve svetovne vojne ponujajo javnosti v spomin in opomin, v poduk, kako lahko je nekaj uničiti in kako težko je življenje spet vrniti v običajne tirnice. Nešteto učbenikov o vseh bojiščih in vojnah sveta nam posreduje enako sporočilo, a ne kaže, da bi se iz zgodovine česa naučili.

Obledele fotografije ruševin vzdolž soške fronte ne govorijo o preteklosti, ampak o sedanjosti, ki lahko doleti vsakega. Zaradi tega še toliko bolj vabijo k sočutju, razumevanju in empatiji do vseh, ki ne vedo, kje bodo nocoj spali.

Ruševine, ki jih opazujemo v Ukrajini, pri marsikom med nami odpirajo enaka vprašanja, kot so jih po koncu soške fronte odpirale ruševine vzdolž Soče. Se bo v te kraje sploh še mogoče vrniti in od česa bodo ljudje živeli? Kako iz zoglenelih okostij stolpnic in hiš spet ustvariti prijetno bivalno okolje in ali bo mogoče sploh pozabiti in se osvoboditi težkih spominov? Nesrečna ukrajinska usoda se nas dotakne toliko bolj, ker je to del Evrope, nam domačega slovanskega sveta, pa tudi po standardu se bistveno ne razlikuje od tega, česar smo vajeni v Sloveniji.

Če opazovanju uničenja in vračanja domov po koncu spopadov v tej evropski državi dodamo še druga krizna žarišča po svetu, pa moramo biti še bolj zaskrbljeni. Opustošenje, bežanje in begunstvo je morda danes še bolj razsežno, kot je bilo pred stoletjem. Gotovo je bolj večplastno in se dogaja iz več različnih razlogov.

Kam naj se vrnejo ljudje iz Sirije, ki so bežali pred skrajnimi islamisti? Kam naj pobegnejo in kam naj se vrnejo Afganistanci, ki jih - kot da prihod talibanov na oblast ne bi bil dovolj - zdaj ogrožata še suša in lakota? Kaj naj naredijo ljudje, ki zaradi suše in drugih s spreminjanjem podnebij povezanih težav ne zmorejo več pridelati hrane v krajih, ki so jim bili doslej dom? Pravimo jim podnebni begunci in vedno več jih bo.

Beg za življenje in upanje v preživetje je zgodovinska stalnica. Pa tudi zavračanje beguncev in migrantov je pojav, ki ga zasledimo znova in znova. Zgodovinski zapisi pričajo, da se je v času prve svetovne vojne iz krajev, kjer je potekala soška fronta, izselilo okoli 100.000 ljudi. Tisti z desne strani Soče so bili pregnani v Kraljevino Italijo, oni z leve pa v notranjost Avstro-Ogrske; mnogi so šli v begunska taborišča v notranjosti današnje Avstrije, vse do Češke in Slovaške.

Tega, da so bili begunci, ki so se ustavili že prej, med rojaki na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, na boljšem, ni mogoče trditi. Obstajajo pričevanja, ki kažejo, da v Ljubljani niso bili deležni posebnega gostoljubja. Solkanec Klement Jug je v svoj dnevnik zapisal: “Tisti dan mi je rekel profesor grščine M., da so Goričani samo za škodo. Mar bi doma ostali, ne da so se zbali granat in prišli Ljubljančanom kruh odjedat. Te besede so se mi tako vtisnile v spomin, da bi jih ne pozabil, če bi šel stokrat skozi bobneči ogenj ...”

Če se pomaknemo po časovnem traku naprej, v čas med obema vojnama, ko so primorski fantje bežali v Jugoslavijo, da bi se izognili vpoklicu v abesinsko vojno, naletimo na podobna pričevanja. Domačini so prišleke, ki bi jim danes rekli migranti, grdo gledali, delodajalci pa izkoriščali njihov težek položaj in jih pogosto plačevali le s hrano.

Zgodovina se ponavlja. Ena od njenih stalnic je tudi ta, da slehernik praviloma nima izbire in je prepuščen volji politike, velesil, blaznih odločevalcev, ki se ne ozirajo na človeške in materialne izgube. Obledele fotografije ruševin vzdolž soške fronte ne govorijo o preteklosti, ampak o sedanjosti, ki lahko doleti vsakega. Zaradi tega še toliko bolj vabijo k sočutju, razumevanju in empatiji do vseh, ki ne vedo, kje bodo nocoj spali.