Čas krize in čas po njej

Zgodovina je zanimiva veda, če jo le znamo brati. Tudi zgodovina medicine, če nas po njej vodi v njej posvečena in podkovana sogovornica, kot jo imamo na naslednjih straneh,

Zgodovina epidemij nalezljivih bolezni nam med drugim pove, da to, kar doživljamo danes, ni nič novega in posebnega. V tisočletni zgodovini so ljudje to doživeli že neštetokrat. Odkar živijo v skupnostih, pravzaprav.

Perspektiva pa je ključna. Brez nje se bomo zbudili v pojutrišnjem nepripravljeni, izčrpani zaradi nenehnega boja z vsakdanom, četudi v njem ne naredimo nič drugega, kot da mrcvarimo sami sebe in vse okrog nas.

A res je tudi, da je vsaka epidemija drugačna, vsaka v svojem času, svojem prostoru, z drugačno stopnjo razvitosti ljudi in z drugačno kompleksnostjo gospodarskih in družbenih razmer. Današnje so nedvomno zelo zapletene in medsebojno kompleksno prepletene. In prav zato je današnja kriza, povezana s širjenjem koronavirusa, tako huda. Ker je globalna, ker sega na vsa področja življenja, ker je ustavila vse, kar se je zdelo neustavljivo, ker je uničila marsikaj, kar se je zdelo neuničljivo.

In tudi zato, ker smo bili na pragu tretjega tisočletja že tako zaverovani v brezhibno delovanje ustroja naše tehnološko visoko razvite civilizacije, da niti od daleč nismo pomislili na to, da jo lahko spravi na kolena nek drobec, ki ga niti ne vidimo, ne slišimo, ne vohamo, ne tipamo ... Nek drobec, ki ni niti bitje.

Da, zgodovina nam tudi v tem kontekstu postreže z že večkrat izkazanim naukom. In tudi to se ni zgodilo prvič. Neštetokrat so pred takšnimi boleznimi klonile cele države. propadle so v svojem času najrazvitejše družbe, sesuli so se mega imperiji ...

Vse to nam govori z dejstvi in s številkami. Hladno, brez čustev.

Zgodovina nas tudi uči, prav tako hladno in z dejstvi, da se je ob vsaki taki tragediji človeštvo tudi kaj naučilo. Izumili so karanteno, iznašli cepiva, sestavili zdravila, spoznali pomen higiene, nekatera spoznanja so v svoje norme vnesle celo vere.

Tudi ob tokratni pandemiji bomo zagotovo dobilo novo cepivo in novo zdravilo. Tokrat mnogo hitreje kot ob prejšnjih. Ker nam je globalizacija ob številnih negativnih rečeh prinesla tudi nekaj dobrih. Med drugim to, da se znanje - tekmovalnosti držav in farmacevtskih korporacij navkljub - danes vendarle združuje in povezuje v iskanju cepiva mnogo hitreje kot v preteklosti.

Kakšni bodo še ostali pozitivni izkupički tokratne epidemije, še ne vemo. Danes, ko ljudje zbolevajo in umirajo, ko dobivajo odpovedi službe, odločbe o čakanju na delo, je seveda nehigienično govoriti o pozitivnih izidih epidemije. A prav zato, da bomo lažje prebrodili današnji turobni čas, je koristno prestopiti v zgodovinski pojutrišnjem. Ker je pojutrišnjem razbremenjen današnjih čustev, ki nas vlečejo k tlom, jemljejo energijo in zamegljujejo perspektivo.

Perspektiva pa je ključna. Brez nje se bomo zbudili v pojutrišnjem nepripravljeni, izčrpani zaradi nenehnega boja z vsakdanom, četudi v njem ne naredimo nič drugega kot to, da mrcvarimo sami sebe in vse okrog nas.

Zgodovina nas uči, da se je modro v mislih “katapulturati” v čas po epidemiji in pogledati na vse skupaj s časovne distance. Na samo na širši družbeni ravni, ne samo država, ki te dni to celo dokaj učinkovito počne, temveč tudi vsak sam. Me bo služba še čakala? Bom imel še dovolj strank in prihodka, da bom preživel mesec, plačal najemnino, položnice ...? Bom v isti službi kot danes? Če ne, kaj lahko storim? Me zanima kaj drugega? Si bom prihodnost oblikoval kje drugje?

Če česa, imamo zdaj časa za take razmisleke na pretek. Le izstopiti moramo iz danes in pogledati nase in na današnji čas z zgodovinskimi očmi, z dejstvi in s številkami.