“Če bo cesta položna, sem pripravljen kandidirati”

Potem ko je en mandat županoval v Miljah, je bil deset let (2001-2011) župan Trsta. V tej vlogi se je proslavil z marsičim. Tudi s hudimi spodrsljaji. A enega, morda najbolj znanega, so mu podtaknili. To je prisegel prav ob koncu pogovora, med katerim je tekla beseda o Trstu, Slovencih, Zoranu Jankoviću, ženskah in razvoju severnojadranskih pristanišč.

> London, New York ali Pariz?

“Izberem Pariz. New York moraš res videti vsaj enkrat v življenju, ampak Pariz je krasen. Bližji nam je tako geografsko kot po načinu življenja. Večerjal sem v restavraciji Tour d'Argent, in to je bilo izjemno doživetje ... Tja bi moral vsak. Že enkrat je dovolj, saj te pošteno olupijo.”

> Ko hvalite Pariz, govorite kot turist ali kot dolgoletni župan?

“Tudi kot župan. Ko sem ob nekem novem letu obiskal New York, sem videl prizor, ki ga v tem veličastnem mestu ne pričakuješ. Bilo je na tisoče brezdomcev, ki jim na silvestrovo odprejo garaže, da se zatečejo tja. Seveda, v New Yorku so bili tudi krasni žuri, ampak Pariz je Pariz.”

> Ali vas kot ljubitelja velikih mest kaj mori frustracija, da ste bili kvečjemu župan Trsta?

“Sploh ne. V Trstu poznam vsako ulico, ker sem bil stalno v neposrednem stiku z občani. Čeprav znam razporejati naloge med sodelavci, sem se vedno želel ukvarjati z vsem in biti povsod. V Parizu ali Rimu, ki imata po 26 ali 27 okrožij, si ni mogoče predstavljati, da bi župan poznal vsako ulico.”

“Kadar grem na Kras in zavijem v kakšno osmico, mi vedno ponudijo kozarec ali steklenico. To je očiten dokaz, da me Slovenci zdaj zelo cenijo. Ta otoplitev odnosov je največji dosežek moje politične kariere. Začeli smo z majhnimi koraki, naposled pa smo na Trgu Unità gostili koncert miru s predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške.”

> Za vaš značaj in način dela je torej lepše voditi majhno mesto?

“Gotovo. Ker sem podjetnik, ki je zajadral v politiko, imam podjetniški način dela. Do potankosti moram vedeti, kaj se dogaja. Če bi mi ponudili županski položaj v velikem mestu, bi ga odklonil.”

> V politiko ste prišli leta 1996. Drži, da ste na županskih volitvah v Miljah zmagali skoraj po pomoti?

“To ne drži, ker se v življenju nisem nikdar lotil nečesa, ne da bi verjel v uspeh. Je pa res, da sem postal župan, ne da bi vedel, kaj je občinski svet in čemu služi občinski odbor.”

> Bili ste županski kandidat desnice v občini, kjer je vedno vladala levica. Koliko možnosti so takrat pripisovali vaši zmagi?

“V Miljah sem imel maksimarket, zato so me ljudje poznali in tudi cenili. Zato sem slutil, da imam možnosti za zmago. To je tako kot z ženskami: ko eno povabiš na večerjo, si predstavljaš, da jo boš potem osvojil.”

> A pred štirimi leti ste v Novinarskem krožku v Trstu povedali nekoliko drugačno zgodbo. Se še spomnite srečanja s tržaškimi novinarji ob koncu svojega zadnjega mandata?

“Lepo srečanje. Res smo se zabavali.”

> Da, po vaši zaslugi. Svojo politično pot ste obnovili zelo duhovito. Rekli ste, da vas je desna sredina predlagala za župana zgolj zato, ker ste bili dovolj premožni, da bi si sami plačali volilno kampanjo ...

“Tega argumenta se je posluževal Roberto Antonione (vidni predstavnik tržaške desne sredine, op. a.), ko je prigovarjal krajevnim politikom, naj me sprejmejo za županskega kandidata.”

“Spomnim se, da mi je koprski župan Boris Popovič pred kakšnimi desetimi leti očital, da zamujamo z avtocestnim obročem okrog Trsta. Rekel sem mu, da nas dušijo birokracija in razne ovire. Na, kako je s tem, je zdaj spoznal tudi on.”

> Drži, da vam je kandidaturo najprej ponudila levica?

“Da. Ponudba me je zelo presenetila in sem jo zavrnil, ker sem pač priznal, da mi je politika povsem tuja. Potem sem o tej možnosti vendarle začel razmišljati in kak teden kasneje mi je isto predlagal Antonione. In sem sprejel. Je pa bilo treba prepričati desnosredinsko koalicijo. Za miljske veljake sem bil malce sumljiv, ker se rad šalim in širokoustim.”

> Na tistem srečanju z novinarji ste odkrito govorili tudi o svojih spodrsljajih. Eden je bil kar hud ...

“Govoriva o Rižarni?”

> Da. Rekli ste, da ste po tistem govoru ob dnevu osvoboditve skoraj ponudili odstop. Bilo je leta 2003, niti dve leti nista minili od vaše izvolitve.

“Čeprav sem bil župan iz vrst desne sredine, sem takrat imel krasen govor, ki je bil zelo levičarski. Nadel mi je krila. V zanosu sem ga zaključil z vzklikom: 'Onore ai martiri ...' (Slava padlim). A namesto da bi rekel 'martiri della Risiera' (žrtvam Rižarne), mi je ušlo 'martiri delle foibe' (žrtvam fojb). Grozno. Ampak za mano so takrat stali župani kraških občin. Skušali so se mi postaviti v bran, tudi fizično. Župan Repentabra Aleksij Križman je dobil udarec v obraz, ki je bil namenjen meni.”

> Zaradi tistega spodrsljaja je manj odmeval bistveno bolj posrečen nastop. Januarja 2003, prav tako v Rižarni, ste ob dnevu spomina na holokavst govorili v italijanščini in po vaši odločitvi so govor simultano prevajali v slovenščino. Ta gesta je bila prelomna. Lahko obnovite takratno dogajanje?

“Dokler nisem postal župan, priznam, sem o Slovencih vedel bolj malo. Zlasti o Slovencih v Italiji. Nisem vedel, katere so njihove zahteve, kakšen je njihov položaj. Do mene so gojili hladen odnos. To nezaupanje sem želel takoj odpraviti z raznimi konkretnimi dejanji. Govor v Rižarni je bil tak primer. Naslednjega dne je Primorski dnevnik objavil moj govor v italijanščini, Il Piccolo pa je objavil slovenski prevod mojega govora. To je bil - dovolite - velik politični triumf.”

> Toda vaši politični zavezniki takrat niso bili ravno navdušeni.

“Ma kaj me briga! Ko si enkrat izvoljen za župana, moraš biti župan vseh občanov.”

> Razumljivo.

“Kadar grem na Kras in zavijem v kakšno osmico, mi vedno ponudijo kozarec ali steklenico. To je očiten dokaz, da me Slovenci zdaj zelo cenijo. Ta otoplitev odnosov je največji dosežek moje politične kariere. Začeli smo z majhnimi koraki, naposled pa smo na Trgu Unità gostili koncert miru s predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. Italijanska veleposlanica v Zagrebu in italijanski veleposlanik v Ljubljani sta mi priznala, da so se takrat odnosi med državami resnično spremenili. Za župana razmeroma majhnega mesta, kot je Trst, je to nepredstavljivo zadoščenje. K uresničitvi koncerta je pripomogel tudi tisti moj spodrsljaj v Rižarni. Bil je prelomen. Tako kot v odnosu z ženo: prepir pomaga, da se potem pobotaš.”

“Kadar vladaš, zjutraj ne smeš brati časopisov. Zagrenijo ti življenje. Veliko je laži.”

> Ste res prepričani, da je proces zbliževanja zaključen? Zdi se, da so na krajevni ravni tako pri Slovencih kot pri Italijanih še vedno navzoče nekatere zamere ...

“Mislim, da jih napihujejo, in sicer iz nekih ozkih interesov. Vsi bi radi dobili nekaj več denarja. Zato s prstom kažejo na domnevne krivice, češ, glejte, kako smo prezrti, dajte nam več prispevkov. Kam to pelje? Nikamor. V globaliziranem svetu ne preživiš, če si majhen in ozkogleden. Treba je razmišljati zelo široko. Pri nas moramo razmišljati o regijskih povezavah.”

> Bi se zato morali povezati tudi pristanišči v Kopru in Trstu?

“Zagovarjam sodelovanje vseh pristanišč od Ravenne do Reke. Devet milijonov zabojnikov, namenjenih v Švico ali Avstrijo, raztovorijo v Hamburgu, pa čeprav je do tja mnogo daljša plovba, saj je treba po prečkanju Sueškega prekopa obkrožiti še vso Evropo. To je noro. Te ladje bi morale pripluti v Jadransko morje. Saj ni važno, kam: v Ravenno, na Reko ali v Koper. Važno je, da te ladje privabimo v jezerce, kot mu pravim, z imenom Jadran. A te želje po sodelovanju ni. Vsi so sprti med sabo. Absurdno nesodelovanje beležimo tudi v letališkem prometu. Letališče v Benetkah poka po šivih. Povsem logično bi bilo, da bi se Benetke opirale na letališče v Ronkah. Ti dve letališči bi lahko povezali s hitro železnico. A vsak brani svoj vrt, od tega pa imajo korist severnoevropska pristanišča. Zato je odgovor na vprašanje jasen: Trst in Koper bi morala maksimalno sodelovati.”

> Ste spremljali razpravo o drugem tiru med Koprom in Divačo?

“Že deset let in več! Zdi se mi logično, da Slovenija stremi po povezavi z baltskim koridorjem. To bi bil tudi naš interes. A kaj, ko gre vse tako počasi. V Italiji smo na primer tragično zamujali, ko bi se morali podvizati za povezavo med Trstom in Divačo. Vedno se kje zatakne. Spomnim se, da mi je koprski župan Boris Popovič pred kakšnimi desetimi leti očital, da zamujamo z avtocestnim obročem okrog Trsta. Rekel sem mu, da nas dušijo birokracija in razne ovire. Na, kako je s tem, je zdaj spoznal tudi on.”

> A vsaj za staro pristanišče v Trstu se zdi, da je res nastopilo novo poglavje.

“Prvi korak je naredila moja občinska uprava, ko je porušila zid med mestom in pristaniščem. Zdaj potrebujemo naslednji korak: odpraviti je treba sistem koncesij.”

“Dokler nisem postal župan, priznam, sem o Slovencih vedel bolj malo. Zlasti o Slovencih v Italiji.”

> Tržaški parlamentarec Francesco Russo je decembra uspešno predlagal amandma, po katerem območja starega pristanišča ne bo več upravljala država.

“Dva vzroka sta, zakaj se s starim pristaniščem dolgo ni nič premaknilo. Območje je spadalo pod državno oblast, pa še prosta luka je bila tam. S tem drugim ni večjih težav, saj se območje proste luke lahko premakne na Prosek, na Fernetiče ali v Oreh. Večjo težavo predstavlja državna posest. Majhen del obale bo ostal v lasti države, a večji del starega pristanišča lahko končno začne upravljati mestna skupnost. Ker vse propada, je treba poskrbeti za najosnovnejšo infrastrukturo, od elektrike do plina in vode. Govorimo o površini, ki meri 65 hektarjev. Gre za zahtevno investicijo. Zato je povsem jasno, da bo investiral samo tisti, ki bo to območje dobil v last, ne pa v koncesijo. To je kot s stanovanjem: investira lastnik, gotovo ne najemnik.”

> Kaj bi vi naredili iz starega pristanišča?

“Kot prvo naj tam zgradijo priveze za jahte. To bi takoj prineslo nekaj delovnih mest, saj se okrog jaht vedno vrti nekaj ljudi, recimo vzdrževalci. S tremi, štirimi marinami pa bi se že pojavila potreba po barčkih, restavraciji, navtični trgovini itn. 65 hektarjev veliko območje, postavljeno tik ob morje, bi hitro vzbudilo zanimanje večjega investitorja. Lahko bi se ponovila zgodba iz Turina, kjer je Banca Intesa pravkar zgradila ogromen sedež. Ampak v Trstu je treba premostiti še nekaj ovir, na primer absurdna služnostna pravila.”

> Ali imate v mislih spomeniško varstvo?

“Tako je. Oni ščitijo in varujejo vse, tudi skladišča, ki so se že zdavnaj porušila. To je absurd.

> Pomembnega subjekta še niste omenili. To je Autorità portuale (Pristaniška oblast).

“Poln k... imam tega! Trst ima svojo Pristaniško oblast, Tržič svojo in kdo ve, koliko jih še imamo. Vsaka ima svojega predsednika, upravni svet itn. Od Ravenne do sem bi morali imeti en sam organ.”

> Pristaniška oblast v Trstu je zlasti v zadnjih letih marsikomu metala polena pod noge. Tudi vi ste na tistem znanem srečanju z novinarji rekli, da je treba osvoboditi Trst.

“Da.”

> Takrat ste jasno povedali, da je mesto jetnik v rokah družine Camber. To je bila presenetljiva izjava, uperjena proti vašemu političnemu zavezniku.

“Z Giuliom Camberjem sva si bila takrat navzkriž. Zdaj vemo, da je bil tisti spor poguben. Zaradi takratnih delitev smo izgubili na volitvah in vodenje občine smo prepustili levi sredini. Posledice zdaj občutijo občani, ker je leva sredina slab upravitelj. To sklepam iz pogovorov na ulici. Naša moralna dolžnost je, da premostimo nesoglasja in se spet povežemo.”

“V življenju se nisem nikdar lotil nečesa, ne da bi verjel v uspeh. Je pa res, da sem postal župan, ne da bi vedel, kaj je občinski svet in čemu služi občinski odbor.”

> Bi na volitvah prihodnje leto spet kandidirali za župana?

“Odvisno. Ne zahtevam, da bi bila cesta navzdol. A če že bo položna, potem sem pripravljen kandidirati. Kaj to pomeni? Sprejel bi samo podporo koalicije, ki ne namerava riniti navkreber. V svoj program mora vključiti velike razvojne teme, kot je na primer staro pristanišče. Če pa bomo spet govorili o fojbah, Rižarni in bolečih delitvah, potem ne nameravam kandidirati. Ko sem prvič postal župan, je v mestu še vedno tekla razprava o 20. stoletju. Pustimo ga zgodovini, prosim. S tem se ne nameravam znova ukvarjati. Če pa bi bila desnosredinska koalicija pripravljena sprejeti podroben program za prihodnost Trsta, potem so moja vrata odprta. Mestu bi se v tem primeru ponudila lepa priložnost. Volilci bi lahko izbirali med dvema kandidatoma, ki sta že opravljala župansko delo. Tržačani bi izbrali, ali sem boljši jaz, ki sem to mesto vodil deset let, ali zdajšnji župan.”

> Zakaj vam Roberto Cosolini ni všeč?

“Cosolini je bil dober pomočnik Riccarda Illyja, ko je bil ta guverner Furlanije-Julijske krajine. A dober pomočnik ni nujno tudi dober voditelj.”

> Kaj mu očitate?

“Izbral je slabo ekipo. Isto očitam tudi deželni guvernerki Debori Serracchiani. Oba sta ujetnika želje po izstopanju. Tako ne gre: mreže z ribami ne more potegniti en sam. Za uspeh potrebuješ složno ekipo.”

> Toda podatki o turističnem obisku Trsta so menda spodbudni.

“Soditi je treba na osnovah številk. Največji obisk smo v Trstu zabeležili leta 2011, ko sem še bil župan. Takrat smo zaključili mnoga obnovitvena dela, kar se je obrestovalo. Olepšanje Trsta mora biti glavni cilj. Zdaj računajo na to, da bi turizem poživili z ladjami za križarjenje. A od tega ni dobička, ker turisti ostanejo v mestu pet, šest ur. Turistični razvoj je treba zastaviti drugače in mu nameniti glavno skrb skupaj s pristaniščem. Vse ostalo ne pride v poštev. Nekateri si domišljajo, da bi v Trstu okrepili industrijo. To je smešno. Ni pogojev za njen razvoj.”

> A zakaj ste svojčas podpirali zamisel o uplinjevalniku v Tržaškem zalivu?

“Uplinjevalnika itak ne bodo zgradili.”

> Vam je žal?

“Razmišljam kot podjetnik. Veste, kaj bi prinesel uplinjevalnik? Imeli bi zastonj energijo in Trst bi postal vrata na vzhod Evrope za obdobje 20 ali 30 let. Tudi v Tržiču so se sredi devetdesetih uprli uplinjevalniku. In kaj imajo zdaj? Še vedno centralo s premogom, ki blazno onesnažuje. Tudi Trst ima zelo onesnažene obalne predele. Izboljšava tal bi terjala 50 milijonov. Kdo bi prevzel tako investicijo? Nihče. Brez uplinjevalnika se torej zgodba nadaljuje. Zahvala gre tudi raznim gibanjem.”

> Mislite na naravovarstvenike?

“Da. Meni niso pustili, da bi obnovil trg pred železniško postajo, ker bi bilo treba podreti tri drevesa. Zato je trg še vedno tak, kot je. Ko pa lomasti Cosolini, so vsi tiho.”

> Menite, da so naravovarstveniki bolj prizanesljivi do levosredinskih politikov kot pa do desnosredinskih?

“Ne. Mi pa morajo povedati, zakaj so molčali, ko je Cosolini podrl 300 dreves. So bili takrat na počitnicah na Havajih?”

> S katerim slovenskim županom se najbolje razumete?

“Z Zoranom Jankovićem. Zanj sem tudi agitiral med volilno kampanjo v Ljubljani. Po značaju sva si zelo podobna.”

> Družil vaju je tudi poklic.

“Druži naju marsikaj. Oba sva veseljaka, všeč so nama lepe ženske in najina skupna točka so tudi maksimarketi. On Mercator, jaz Despar. Sem se pa dobro ujel še z nekaterimi drugimi. Z Borisom Popovičem na primer. Tudi sežanski župan Terčon me je pogosto vabil na razne prireditve. Te dobre odnose si štejem v čast. Pripomogli so tudi k izboljšanju odnosov s slovensko manjšino, ki je bila dolgo zapostavljena. Zdaj k sreči vemo, da je multikulturnost Trsta pomemben in dobrodošel dejavnik. Slovencem v Italiji itak dolgujemo veliko. Da se je Kras tako dobro ohranil, je njihova zasluga.”

> Pred kratkim ste v deželnem svetu Furlanije-Julijske krajine vložili poslansko vprašanje zaradi predora med Koprom in Izolo. Zahtevate, naj vlada protestira, ker bo tam treba voziti z vinjeto. Ste se o tem pogovarjali s kakim slovenskim županom?

“Govoril sem z izolsko podžupanjo. Poglejte, do letališča v Ronkah lahko prideš tako po avtocesti kot po navadni cesti skozi Tržič. Na izbiro sta torej dve možnosti. Ker pa sem slišal, da bodo obalo med Izolo in Koprom - pravilno - uredili kot naše Barkovlje, se sprašujem, kako bomo vozili v Izolo. Ne zdi se mi prav, da je treba plačati vinjeto. Osimski sporazum pravi, da morata podpisnici skupaj usklajevati prehod za turiste. Zato sem tudi prosil državno pravobranilstvo, naj prouči peti člen.”

> Skleniva s šalo. Med razstavo Warholovih del v Trstu ste želeli poklicati umetnika, ki pa je umrl že dvajset let prej ...

“To je izmišljotina.”

> Res niste spraševali po Warholovi telefonski številki?

“To so mi podtaknili. Bil je čas, ko so me določeni krogi skušali na vse načine diskreditirati. Takoj sem poklicali odgovornega urednika dnevnika La Repubblica in ga vprašal, zakaj pišejo neresnice. Odgovoril mi je, naj pač napišem demanti. Ni se mi zdelo vredno.”

> Trdite, da si je vse izmislil dnevnik La Repubblica ?

“Ne ravno dnevnik. To si je izmislila neka gospa, ki je to lažno stvar povedala novinarki Repubblice. Govorimo o osebi, ki je pred kratkim preminula. Pustimo. Na vse mogoče načine so mi skušali vzeti ugled. Rekli so mi, da sem fašist, komunist, tombeur de femmes (osvajalec žensk, op. a.) ... Z vsem so me ozmerjali, manjka le še obtožba, da sem pedofil. Veste kaj? Kadar vladaš, zjutraj ne smeš brati časopisov. Zagrenijo ti življenje. Veliko je laži. In dam častno besedo, da tisto o Warholu ni res.”

PETER VERČ