“Če je dobra literatura, jo objavimo, tudi če jo piše marksist”

> Nagrado so vam izročili v Ljubljani. Kakšen je vaš odnos do tega mesta?

“Vedno sem hodil v Ljubljano, da sem si polnil pljuča s svežim zrakom slovenstva.”

> Tudi pred letom 1991?

“Vedno, vedno. Še danes se spomnim, da sem bil prvič v Ljubljani leta 1952, na pogrebu svojega profesorja. Ta prvi obisk je bil pozimi, v megli ... Takrat ni bilo enostavno, celo vizum si potreboval. Potem sem v Ljubljano hodil vedno pogosteje in lahkotneje.”

> To zveni nenavadno za gospoda iz vašega kroga. Saj tudi sicer mnogi tržaški Slovenci, od Borisa Pahorja naprej, Ljubljane nimajo posebno radi.

“To pa zaradi zapletov politične narave. Boris Pahor je imel že leta 1952 težave, ker je v Svobodni polemiki Kocbeka zagovarjal pred režimom, ki ga je takrat dal na črno listo. Leta 1975 se je to ponovilo, še huje, z brošuro o pokolu domobrancev. Ni pa bila to napetost v odnosu do matične države in do slovenstva, ampak napetost v odnosu do režima.”

> Ta režim pa Mladike ni imel rad, kajne?

“Do leta 1990 nas pravzaprav ni nihče poznal. Nekaj redkih posameznikov je revijo prejemalo po pošti. To je bilo sprejemljivo in tolerirano, a hkrati nedopustno.”

> Najbrž od Jugoslavije niste prejemali nobenega denarnega prispevka ...

“Ne, nihče nas ni podpiral. Prve prispevke smo dobili leta 1964 z ustanovitvijo dežele Furlanije-Julijske krajine. Iz Slovenije smo jih začeli prejemati šele po demokratizaciji.”

> Vam je zadostovala pomoč, ki ste jo prejemali od Italije?

“Ne. Še danes se sprašujem, kako smo takrat shajali. Seveda, shajali smo, ker za svoje delo ni bil nihče plačan, kvečjemu smo morali še kaj dodati.”

> Kaj pa po letu 1991?

“Spremenilo se je toliko, da so bila sredstva redna. S tem smo lahko bolje načrtovali svoje delo in nekatere smo lahko tudi honorirali.”

> Bi lahko danes založba še živela, če ne bi bilo državnih prispevkov Italije in Slovenije?

“To bi bilo nemogoče. Danes nihče več ne shaja samo s prihodki od prodaje. Bolj ali manj vsi dobivajo subvencije. Če država ne financira nekaj izdaj, ti je potem težko, zelo težko. Redke so take knjige, ki bi same krile svoje stroške. Te so bolj izjema kot pravilo.”

> Koliko knjig letno izda Mladika?

“Deset do dvajset. Odvisno od letine, od denarja in od avtorjev. Več od tega vsekakor ne zmoremo. Nismo kot Mladinska knjiga, pri kateri menda dela 500 ljudi. Nas je premalo. Trije so plačani, jaz delam prostovoljno in še nekaj ljudi pomaga brezplačno.”

> Kdo koga najde: avtorji vas ali vi avtorje?

“V glavnem pridejo avtorji do nas. Redkokdaj se zgodi, da bi mi koga vprašali. Rokopisov nismo nikoli naročali ...”

> Zdaj ste se nasmehnili. Pravijo, da se nikoli ne zasmejete.

“Ah ... Res? Ne vem, morda nimam razlogov za smeh. Se pa rad nasmejem, če je možno.”

> Slovenci v Italiji imajo tri glavne založbe: Založništvo tržaškega tiska (ZTT), Goriško Mohorjevo družbo (GMD) in Mladiko. Mar ni to razkošje pretirano?

“Glejte, razkošje ... Vse te založbe so nastale iz določenih razlogov. Revija Mladika ima še danes svojo fiziognomijo, ki nekaterim ni všeč. To izdajajo katoličani, pravijo. Mimogrede: danes je slišati predloge o združevanju, ki pa ni tako preprosto. Da bi recimo v Benečiji združili časopisa Dom in Matajur. Poznam ljudi pri Domu - zelo jasno pravijo, da so nezdružljivi z Matajurjem, ki zagovarja zakon o splavu.”

> No, dobro, zaradi ideoloških razlik bi se s ZTT težko povezali. Ampak kaj vas loči od GMD?

“Ne, tu ni ne ideološke ne svetovnonazorske razlike. Gre pa za različno zgodbo. Naj opišem našo. Že leta 1946 smo bili povezani s koroško revijo Vera in dom. Zakaj ravno s to? Ker smo se z njo dobro počutili. So bile pa tu prevelike razdalje in različne potrebe življa. GMD je izdajala (in še izdaja) Koledar, svoj časopis, smo pa na revialnem področju čutili, da nekaj manjka. Zato smo ustanovili revijo za krog demokratično in katoliško usmerjenih bralcev.”

> Je tako tudi zdaj, ko so padle mnoge pregrade?

“Ne moremo skrivati svojih korenin. Mi vsekakor nikomur ne odrekamo pravice do besede. Če je dobra literatura, jo objavimo, tudi če jo piše marksist.”

> Ste v tem duhu izdali zbirko pesmi Miroslava Košute?

“Drug drugega spoštujeva, zato pri tem ni bilo ovir.”

> Je bilo vsaj kaj zadrege? Ko je od vašega kroga prejel nagrado vstajenje, je Košuta priznal, da je ganjen, ker prejema nagrado z drugega brega ...

“Ne, nobene zadrege ni bilo.”

> Kaj je torej bilo?

“Natančno se spomnim. Košuta je prišel mimo našega sedeža, pozdravila sva se tako kot vedno in rekel je, da ima pripravljeno zbirko. Bi jo objavili, je vprašal, zakaj pa ne, sem mu odgovoril. Bolj je bilo to nepričakovano, ker je zbirko ponudil nam, ko pa bi jo lahko izdal v Ljubljani.”

> Ali vi odločate, kaj bo izdala Mladika?

“Ne. Imamo odborček štirih ali petih ljudi, ki pregleduje tekste. Včasih je nekaj dobro, včasih pa imamo pomisleke in se pogovorimo z avtorjem. Včasih kak tekst tudi odklonimo, in to je najtežje, ker avtor pač o sebi misli, da je najboljši.”

> Na katero knjigo, ki jo je izdala Mladika, ste najbolj ponosni?

“Prva, na katero sem ponosen, je italijanski prevod Brižinskih spomenikov. Omenil bi še knjižico o Repentabru, spet v italijanščini, in Rebulov dnevnik Previsna leta, v katerem natančno opisuje dogajanje in kolobocije okrog Pahorjeve afere. Imenitna je tudi knjiga profesorice Marije Pirjevec o drugi duši Trsta. Za Italijane je pripravila imeniten izbor besedil.”

> Omenili ste predvsem knjige, namenjene italijanskim bralcem. So bile uspešne na trgu?

“To je druga, da ne rečem trpka zadeva. Velikega zanimanja zanje ni. No, Brižinske spomenike smo kar trikrat izdali, a vem, kaj se dogaja ... Kupujejo jih predvsem Slovenci, ki te knjige potem podarijo italijanskim prijateljem. Da bi se Italijani kar sami od sebe odločili za naše knjige - težko. Slovenski narod se jim zdi majhen, zato mislijo da je takšna tudi njegova literatura. Izjema je Pahor, ki pa je prej zaslovel v Franciji kot pa v Italiji. Zdaj smo izdali Rebulove prevode, pa bomo videli, kako bo. Kdor prebere Rebulo, je nad njim običajno navdušen. Kar je doživel Pahor, mora Rebula šele doživeti.”

> Kaj pa vaš okus: Rebula ali Pahor?

“Morda ni strani, ki je nisem prebral tako pri prvem kot pri drugem. Do vsakega imam določene afinitete, ki pa so različne. Rebula mi je bližji, ker je kristjan in ker sva prijatelja, Pahorja pa cenim, ker poznam vso njegovo zgodovino in ker sem ga bral že od začetka. Njegova prva knjiga, Moj tržaški naslov, se mi zdi eno njegovih najboljših del in ne vem, zakaj ga niso nikoli ponatisnili.”

> Koliko let vodite založbo Mladika?

“Če se temu sploh lahko reče vodenje ... Pri reviji sem sodeloval že od vsega začetka. Pomagal sem Jožetu Peterlinu in z njim hodil v tiskarno. Po njegovi smrti, leta 1976, sem bil pač med redkimi na voljo in edini, ki je vedel, kako se temu streže.”

> Oprostite, če bo zadnje vprašanje morda neprijazno. Ali po tolikih letih ni morda čas, da vas kdo nadomesti?

“Prav rade volje. Če bi se kdo ponudil, da gre namesto mene v tiskarno, mu rade volje prepustim mesto. A do tega bo težko prišlo, saj ima Mladika malo sredstev, in kdo bi se žrtvoval? Vsekakor, tu nisem bog in batina. Prej sem uslužbenec, ki streže drugim. In tudi če izginem, bo vse vseeno teklo naprej.”

PETER VERČ