Če je šla glasba k vragu, je v peklu prekleto pestro!

Kaj se je moralo zgoditi, da so se glasbene oddaje vrnile na nacionalno televizijo in kakšna je kondicija slovenske zabavne glasbe? Andrea F, glasbeni poznavalec, producent in voditelj, ima na težave domačega glasbenega prostora jasen odgovor: proč s provincialnostjo!

>Zakaj se je morala glasba pred tremi leti umakniti z nacionalne televizije?

“Mislim, da ta čas ni natančen mejnik, ki bi se ujemal z določeno programsko odločitvijo ali s takratnim širšim političnim vzdušjem. Zdi se mi, da je takrat sovpadalo nekaj dejavnikov, in eden od teh je bila tudi silna gonja in pritisk, da je treba RTV racionalizirati, zvišati gledanost ... V takih primerih marsikdaj trpijo področja, ki ne bi smela trpeti. Preprost aksiom, da je oddaja, ki ni gledana, slaba, ne drži vedno. Pri glasbi pa še najmanj.”

>Zakaj je glasba na televiziji posebna?

“Katerakoli raziskava ali knjiga o televiziji in medijih te bo naučila, da v času predvajanja glasbenih vsebin na televiziji gledanost pade. Pa ne zato, ker glasba ljudi ne bi zanimala. Če bi midva, denimo, imela pogovorno oddajo in bi govorila pet minut, bi gledalec, ki bi šel vmes lulat, ne vedel več, o čem sva se pogovarjala. Včasih že zato, ker je preslišal eno besedo. Če pa bi po najinem pogovoru vi, ki ste denimo glasbena izvajalka, predstavili v živo svojo pesem, bi gledalec kmalu odšel na stranišče. On dobro ve, da ima skladba vsaj pet refrenov, ki se kot tema ponavljajo v času štirih, petih minut, kolikor traja skladba. V tem času si lahko naredi tudi sendvič. To, da pade gledanost v trenutku, ko je na programu glasbena točka, ne pomeni, da je glasba zanič. Marsikatera televizija je s takim razmišljanjem naredila napako. Kolikor vem, je tudi oddaja A s' ti tud' not' padu imela na začetku veliko glasbenih vsebin, a ko so dobili rezultate raziskav gledanosti, ki so pokazali, da pade krivulja strmo navzdol vsakič, ko je v programu glasba, se je uveljavila miselnost, da je glasbene točke najbolje kar umakniti. In zdi se mi, da se je tako razmišljanje razširilo. Ljudje, ki berejo te grafikone, pogosto ne vedo, kaj imajo pred seboj. Predvsem pa nimajo nikakršnega čuta za glasbo, ki je del našega življenja, del naše kulture in naše identitete. S tem se ne bi tako ležerno poigraval.”

>Kaj pa se je moralo zgoditi, da se je glasba končno vrnila na nacionalko? Nekateri trdijo, da stoji za tem novi direktor Marko Filli, drugi, da se je zanjo zavzel urednik Lombergar, tretji …

“Mislim, da imajo prav eni in drugi in tudi tretji, ki pravijo, da ima zraven prste veliki glasbeni punt - kongres glasbenikov. Vsi so pripomogli k vrnitvi. Tudi dejstvo, o katerem se sicer nerad pogovarjam, da smo dolgo imeli poplavo narodnozabavne glasbe, ki je bila, čeprav nimam nič proti njej, v popolnem neravnovesju z ostalimi glasbenimi vsebinami. To, da je bila oddaja NLP, kjer v rubriki Na glas gostim znane glasbenike, edini prostor na vseh nacionalnih in komercialnih programih, kjer so glasbeniki lahko predstavljali svoje plošče in resno govorili o glasbi, zame dobro, ker to rubriko vodim, sicer pa tragedija. Zdi se mi, da je ta občutek počasi zajel tudi tiste, ki se običajno ne ukvarjajo z glasbo. Ko šumenje med ljudmi preraste v močnejši glas, ga ponavadi slišijo tudi tisti v višjih sferah. In seveda lahko k temu pripomore tudi menjava na vrhu, ki ste jo omenili v vprašanju.”

>Slovenska glasbena scena pa ostaja osiromašena za glasbene nagrade, kar morebiti zveni banalna podrobnost, a nisem prepričana, da je povsem zanemarljiva. O čem govori to dejstvo?

“Govori o tem, da si znamo biti med seboj tako zelo fovš, da si raje škodimo kot pomagamo. Absolutno soglašam z mnenjem, da bi morali imeti glasbene nagrade. Ne gre za to, da bi se mi smešili, ker imamo le dvomilijonski trg, ki je v primerjavi z velikimi svetovnimi tržišči nepomemben. Gre za to, da pri predstavljanju izvajalcev v tujini domača priznanja štejejo. Če boste brali o nekem južnoameriškem izvajalcu, ki je nenadoma uspel, denimo morebitnem novem Rickyju Martinu ali Juanesu, vam bodo najprej povedali o vseh nagradah, ki jih je prejel v Južni Ameriki ali Mehiki. Morda vi ne veste, kakšna je ta nagrada, ampak vam nedvomno pove, da je ustvarjalec na svoji sceni cenjen, da si je doma prislužil spoštovanje, zaradi česar nanj tudi v drugih delih sveta gledajo drugače. Če mi glasbenike vsega tega oropamo, ne znamo ceniti, kar nam ponujamo. V Sloveniji smo na vseh področjih zelo radodarni z nagradami in ljudje se radi kitijo z vsakovrstnimi nazivi, glasbenikom pa to nekako ne pripada.”

>Zakaj je tako?

“Morda tudi zato, ker popularna glasba po mnenju nekaterih ne sodi k visoki mainstream kulturi, zato se z njo ne ukvarjajo inštitucije. To pomeni pričakovanje, da se bodo z njo ukvarja glasbeniki sami. Kdaj pa so se glasbeniki znali kaj zmeniti? Še bendi razpadejo, ker se basist skrega z bobnarjem zaradi nesporazuma okrog vprašanja, kdo bo flirtal z blondinko v drugi vrsti ali kdo bo imel ožje hlače oziroma kdo ima pravico imeti ojačevalec bolj naglas. Bendi razpadejo v studiu, ker se ne morejo zmeniti, kako glasni naj bodo spremljevalni vokali! To je znano zgodovinsko dejstvo. Če tem ljudem rečeš, naj se zmenijo za nagrado ... Pa saj ne bo nikoli nič.”

>Kakšen je splošen odnos do glasbe pri nas?

“Mislim, da bi počasi morali preboleti dejavnik provincialnosti. Vem, da je to grda beseda, a se mi zdi edina primerna. Zaradi nje se nam vse tuje zdi boljše. Pa ne govorim toliko o izvajalcih, ampak tudi o dogajanju, o občutku, da je drugod vse lepo in kul, naše pa je vse zanič. Ljudje čepijo doma pred televizijo in požirajo ameriške nadaljevanke, v katerih so junaki običajne medicinske sestre, gasilci, policaji ... Kakšen odnos pa imamo mi do gasilcev ali policajev? Kaj bi rekli, če bi imeli domačo nadaljevanko o policajih? Enako je na področju glasbe. Če je nekdo iz Los Angelesa, se imenuje Johnny in v angleščini poje besedilo, ki bi se v prevodu glasilo 'nocoj z menoj', je zelo kul, oh in sploh in joj, kako je luštkan! A si svojemu sosedu, ki je enako prikupen in ima morda še boljše besedilo, ustvarja pa v enakem glasbenem žanru, pripravljen dati priznanje, ko ga srečaš v dvigalu? Ne, ker je samo tvoj sosed. Tako se kaže provincialnost. Ta mentaliteta je škodljiva na vseh področjih. Tudi poslovneži so zadnje čase glasni, češ da ne znamo podpreti svojih, da nam manjka to, kar drži gor druge države in ekonomije. Glasba je tudi mikroekonomija, kjer ne govorimo o izmenjavi denarja, ampak idej. In zanjo tak odnos občinstva ni v redu.”

>Ali je drugod drugače?

“Pred nekaj tedni sem bil v Avianu, ki je navkljub ameriški bazi majhna vas. V majhnem klubu, pravzaprav zanikrni restavraciji, kjer v prostoru brez odra prirejajo koncerte, je igral dokaj opiti lokalni bend, navdušenje občinstva pa je bilo stadionsko. Pa ni šlo za prijatelje in žlahto. Čez nekaj dni je bilo na drugem koncertu, kjer je igral bend, ki sploh ni bil iz Aviana, enako. Pri nas kaj takega redkokdaj doživim. Morda to kaže na našo srčno kulturo, ki je ni malo, saj je je veliko v naši književnosti, kjer najdemo bogato slovensko dušo. Ampak srčna kultura vedno bolj zasije, če je začinjena s srčno toplino. Te pa nam primanjkuje.”

>V kakšni kondiciji se vam sicer zdi slovenska glasbena scena?

“V ne preveč dobri. Razdelil bi jo na tri dele. Tisti najnižji sloj novih mladih izvajalcev ima močan naboj na rock področju, zaradi finančnih težav pa redko prodre iz popolnega amaterstva. Nekdo ima bend, prej ali slej ugotovi, da mora na faks, da se bo poročil, pevka je morda zanosila, drugi je dobil stalno službo in ne more več vaditi. In morda so bili celo dobri! V Londonu je to seveda povsem drugače. Na drugi strani so vrhunski, veliki izvajalci, za katere ne bom rekel, da so zaspali, a so morda izgubili naboj iz časov, ko je obstajala precej močna koncertna scena in so se plošče zelo prodajale. Morda so preveč gradili na lovorikah in premalo na ustvarjalnosti. V veselje mi je, ko preberem, da je nov album Coldplay tak, da ga nekdo popljuva ali dvomi o njem, a se potem izkaže, da ni imel prav. Enako velja za novo ploščo Kings Of Leon. To so ljudje, ki si navkljub milijonom prodanih plošč še zmeraj upajo in želijo še sebi nekaj dokazati, ne rečejo pa: 'Dajmo narediti še enkrat tako ploščo, dokler je še kaj za pokasirat.' Ta odnos je naredil nekaj škode v visokem sloju naše scene.”

>Kako je pa s srednjim slojem?

“Med tistimi v srednjem delu, ki jim je moja oddaja namenjena, je veliko zanimivega. Za izvajalce, ki imajo morda eno ploščo, kratko kariero in se počasi prebijajo, lahko glasbene oddaje in medijska pozornost veliko naredijo.”

>Pa se ne bojite, da bi vam kot glasbenemu producentu očitali favoriziranje skupin, s katerimi sodelujete?

“Imam to srečo, da po dolgih letih dela sodelujem z izvajalci, ki več ne spadajo v omenjeni srednji del. Sicer so me že v razvedrilnem programu v hecu vprašali, če izvajalcev, ki jih sam produciram, res ne bom imel v oddaji. Ali jim ne bom naredil nobene usluge? Če so to Tinkara Kovač, Bohem ali Zmelkoow, seveda ne, ker imajo možnost priti v goste k nam v NLP, k Mariu ali nenazadnje na MTV. Zanimajo me tisti, ki te možnosti nimajo.”

>Prvotno ime oddaje Effe's Inferno je dobilo tudi slovensko inačico Peklenski izbor ...

“In tudi italijansko - Selezione infernale.”

>Angleško ime ni bilo najbolje sprejeto?

“Razumem pogled, iz katerega se lahko rodi potreba po slovenski inačici. Ta trend je na televiziji že dolga leta prisoten. In če so to pravila igre na nacionalni televiziji, ki jih pogojuje tudi javno mnenje, sicer na jezikovne zadeve zelo občutljivo, mi ni bilo težko najti nekakšnih podnaslovov. Sploh če to pomeni, da so nekateri zato zadovoljnejši, dopolnila pa ne posegajo v bistvo oddaje. A iz več razlogov osebno ne vidim nobene potrebe po tovrstnem dopolnjevanju. Prvi in najbolj bistven je ta, da živimo v letu 2011, ko smo obkroženi z vsemi možnimi stimulacijami in jezikovnimi, kulturnimi vplivi z vseh delov sveta, iz znanosti ... Menim, da se vsega tega ni potrebno bati. Nismo v srednjem veku in ni nam treba skrbeti, da nas bo to izbrisalo z zemljevida. Mislim, da je sploh naša javnost vajena gledanja nesinhroniziranih filmov v različnih jezikih s podnapisi in zna ločiti naš jezik od tujega. Po drugi strani pa na RTV Slovenija že obstajajo oddaje s tujim imenom, kot je denimo Studio City. Ali pa oddaje, ki imajo očitno poslovenjeno tujko oziroma strokovni izraz, kot sta Turbulenca ali Aritmija. A to nič ne pove o oddaji. Ji nič ne doda, a tudi ničesar ne odvzame. Pretirano pa se mi zdi, da moraš pravila šovbiznisa ali hudomušnosti, ki jo lahko z imenom vneseš v oddajo, omejiti v imenu nekakšne čistosti.”

>Oddaja pa je vendarle dvojezična!

“Ja, hecno je ravno to, da je oddaja zasnovala z enakopravno uporabo italijanskega in slovenskega jezika. A če uporabljaš slovenski naslov, delaš krivico italijanskemu delu oddaje, če uporabljaš italijanskega, pa slovenskemu. Zdelo se mi je dobro, da imam naslov, ki je nekje vmes. Ki je obema prav in nikogar ne obremenjuje. Zdaj sta tu še ti dve uteži. V oddaji pa se bodo poleg dveh jezikov srečevali tudi glasbeniki iz dveh držav, in zadnja stvar, ki bi nam jo lahko očitali, je ta, da je do jezika ignorantska ali nestrpna. Ravno obratno. Oddaja je namenjena spoznavanju, odpiranju in strpnosti.”

>Marsikdo se vpraša, kako ste uspeli dvojezično oddajo pripeljati v najbolj gledani termin nacionalne televizije?

“Najbrž tako, da ni bila predstavljena z delovno različico, temveč točno taka, kot bo na sporedu nocoj in v ponedeljek. Ideja se mi je porodila iz dejstva, da se v več jezikih reče, da gredo stvari k vragu. Kot glasbeni producent in avtor pogosto slišim: 'Ah, glasbena scena je šla k vragu, glasba je šla k hudiču, plošče se ne prodajajo, koncertov ni,' kar me ne razveseljuje. To name učinkuje podobno, kot če bi mi rekli, da je v moji družini nekdo hudo bolan. Ampak kljub temu nekateri izvajalci še vedno ustvarjajo, še vedno odkrivajo dobro glasbo! Če se lotim brskati, me na myspace vsak dan lahko preseneti kaj novega, drugačnega. Vsak dan te lahko preseneti kakšna alternativna radijska postaja ali nepoznani slovenski izvajalec, ki ti pošlje kaj, kar te razveseli ... Torej, če je scena šla k vragu, ti ljudje pa še vedno obstajajo in ustvarjajo, je tam nekje v okolici hudiča prekleto pestro. Pa poglejmo v pekel!”

>Precej peklensko je za glasbene izvajalce tudi v sosednji Italiji, kjer nimajo prave glasbene oddaje. Tam se zdi, da so glasbene točke zgolj okras oddaj ...

“Glede na velikost njihovega glasbenega tržišča, bogatost in pestrost tamkajšnje glasbene zgodovine, so v primerjavi z nami v precej slabšem položaju. Veliko pove tudi podatek, da italijanski izvajalci že leta z veseljem prihajajo na naš radio ali televizijo govorit o svoji glasbi, ker so zadovoljni, da imamo pri nas vsaj ta prostor. Pri njih ga nimajo. Ob ponedeljkih in nedeljah imam na Radiu Koper prostor za album tedna, in če imamo italijanskega izvajalca, nam ta po telefonu naredi vodič skozi svojo ploščo. Presrečni so, da lahko pol ure govorijo o svoji glasbi, pri čemer pesmi spustimo v eter v celoti. A čeprav je glasba v Italiji degradirana na okrasje, na baletno točko ali kar na trenutek šova med eno in drugo vsebino oddaje, je teh nastopov tako veliko in so tako bleščeči, da ti že ena taka predstavitev lahko zagotovi prihodnost. Pri nas pa nimamo take šovbiznis tradicije. Predvsem imamo majhno tržišče, kjer ne postaneš milijonar in nimaš koncertov na stadionih, četudi si vsako nedeljo pri Mariu.”

> Ali je sanremski festival še referenčna točka za italijansko glasbeno tržišče?

“Iz vidika glasbe, ki se tam pojavlja, prav gotovo ne. V svoji zgodovini in zadnjih letih nasploh je sanremski festival zelo odkrito večkrat izrazil namero, da se bo skušal ponovno sinhronizirati z aktualno glasbeno sceno. V obdobju vodenja Fabia Fazia so skušali privabiti sodobnejše izvajalce ali pa se pokloniti velikim italijanskim kantavtorjem in z njihovo prisotnostjo ponovno legitimirati festival. Torej so sami spoznali, da so izključeni iz scene. Ostaja pa drugače referenčna točka, saj ne glede na to, ali je dober ali slab, pri tako velikem trgu ohranja gledanost. 10 ali 14 milijonov gledalcev pred zasloni nista majhni cifri. In če si tam, te vsi vidijo. To pomeni, da si jutri na lestvici in je tvoj komad naslednji dan predvajan na radiu.”

>Je naša Ema z njim kakorkoli primerljiva?

“Morda le po sorazmerni odmevnosti. Sicer pa sta zaradi drugačne tradicije in plitkejših korenin Eme festivala neprimerljiva. Pa tudi zato, ker je slednja samo vstopnica za predizbor za Evrosong. V sebi ima vcepljeno lastnost, da je preddverje za nekaj drugega.”

>Je pa festivaloma skupno to, da se na obeh že nekaj let pojavljajo in zmagujejo zvezdniki raznih šovov, na katerih se išče glasbene talente. Kaj je to prineslo glasbeni sceni?

“Samo škodo. Stereotip, da je Italija dežela dobre hrane, lepe pokrajine, lepega življenja in dobre glasbe, ima v sebi nekaj resnice. Zgodilo se je, da so tudi v tej deželi zahvaljujoč televiziji začeli zamenjevati pojma zveznik in glasbenik ter popularnost ali navidezno uspešnost dojemati kot vrednoto. Sanremu je to prineslo vstop nekaterih tako imenovanih big, ki so 'veliki' le zato, ker njihovo ime pomeni visoko gledanost. In ker se festival predvaja po televiziji, to šteje. Glasbeno pa so ti ljudje ničle ali pa manj kot to. In včasih se znajdejo zraven glasbenikov, ki jim ni ravno preveč v čast, da so ob njih. Saj ne pravim, da ti fantje in dekleta ne pojejo lepo, ampak glasbo jim pišejo podpovprečni avtorji, ki pa so podpisali pogodbo kot hišni avtorji določenih televizijskih hiš. Noben resen avtor, ki da kaj nase, ne bi tega naredil. Raje bi ohranjal umetniško svobodo in pisal, ko ima navdih.”

>Dobro petje, tako kot pri Susan Boyle, ni dovolj?

“To, da lepo poješ in je vse, kar imaš, glas in ta svoj glas rad slišiš, je lahko tudi nevarna formula. Lahko pri petju česarkoli, od največjega, milorečeno, dreka do najkakovostnejše glasbe. Predvsem pa ne boš znal razlikovati, kaj je dobro in kaj ni, kar je vsak, ki se je zapisal v zgodovino glasbe, prekleto dobro vedel. Če je vstopnica za Sanremo samo to, da si slaven in dobro poješ oziroma da si se potrdil na oddaji iskanja talentov, potem festival postane samo še en TV šov.”

>Je glas ljudstva pokvaril tovrstne festivale? Je stroka demonizirana?

“Lep izraz ste našli. Ja, stroka je na nek način demonizirana. Nisem pristaš poveličevanja in kovanja v zvezde pojma glas ljudstva. Sploh pa nisem pristaš niti ne tako majhne laži, da je slednji dokaz demokratičnosti in transparentnosti. To je podobno kot v politiki, kjer lahko gremo na referendum za vsako vprašanje, namesto da bi nekdo zastavil svojo odgovornost, treznost in poštenje. Tako velike škode pri glasbi seveda ni, a podobno prinese splošen občutek nezadovoljstva in vtis, da smo vsi za nekaj krivi, noben posameznik sam pa nima dovolj moči, da bi karkoli spremenil. In posledično zvali krivdo na tistega, ki je bil izpostavljen. Na tistega, ki gre na Evrosong in se slabo uvrsti, kar se mu ne bo oprostilo naslednjih 25 let. Pri letošnji Emi sem ne glede na izbor vesel, da se je nekdo odločil za spremembo. Da imamo deset povabljenih izvajalcev, med katerimi so tudi taki, ki se sicer ne bi prijavili. Komisija bo izbrala dva, med katerima bodo na koncu izbirali gledalci. Ne trdim, da je ta formula dobra. A jo pozdravljam in všeč mi je, da je za njo vidna uredniška odločitev. Ta je lahko tudi napačna, ampak najslabše je, da po principu 'kot ste hoteli, tako ste imeli', pustiš odločitev v celoti gledalcem.”

>Kako si razlagate dejstvo, da se na Evrovizijo vrača Italija?

“Z oddajo X Factor. (smeh) Mislim, da so snovalci oddaje videli možnost nadgradnje Sanrema. Precej močan ključ, po katerem so izvajalci prisotni na sanremskem festivalu, je namreč diskografski princip. Denimo, če založba Warner pripelje za gostjo zadnjega večera Alanis Morissette ali Seala, ji pripada šest tekmovalcev. Ta ključ je precej logičen, ker gre za velike denarne investicije, za katere želijo založbe nekaj v zameno. V tem pogledu talent šovi, kot je X Factor, ne morejo ponuditi velikih glasbenih gostov, razen morda v obliki žirantov. Morda so pri X Factorju naredili računico, da lahko izstrelijo nekoga še v evropski televizijski krog, mu morebiti priskrbijo dogovor, da gre ta izvajalec kot gost v vse ostale X Factorje in mu tako za še eno sezono podaljšajo življenje. In posnamejo morebiti še duet z zmagovalcem francoske ali nemške oddaje in tako naredijo še en velik biznis. O tem se v italijanskih medijih poroča zelo marginalno in zdi se, da se Rai ni preveč angažiral. To je povsem subjektivno sklepanje, ampak mislim, da je bilo tako: na Rai so rekli X Factorju, da če želijo in si lahko sami financirajo, lahko izpeljejo udeležbo na Evroviziji, oni pa se bodo še naprej ukvarjali s Sanremom.”

>S Sanremom, ki tudi letos ni ostal brez škandala. Ob 150-letnici združitve Italije bi Gianni Morandi rad slišal na odru Bella ciao, direktor Mazza pa pravi, da bo v tem primeru tudi fašistična Giovinezza. Je tak škandal potreben?

“Oni dejansko potrebujejo škandal. Osebno mi mešanje glasbe in politike ni blizu. Lahko sicer še verjamem glasbeniku, ki v svoji pesmi želi izraziti mnenje, ki je lahko tudi zelo močno, politično, kar nas učijo Bob Dylan, Bruce Springsteen, NeIl Young in drugi. Ko pa gre za neko institucionalno obliko, kjer naj bi našli ključ, s katerim bi vsak glasbenik pristavil svoj lonček oziroma svečo k zastavi, mi to vedno diši po paradnem kiču, ki ni nič boljši od vojaških parad. Res mislim, da potrebujejo malo škandala. In v tem trenutku, ko je zelo aktualno, ali bo vlada še ostala desna in ali se bodo lotili vseh zloglasnih dejanj svojega premierja ali ne, je morda igranje na karto razcepljanja na levo in desno, rdeče in črne, tudi en tak neeleganten medijski trik. Upam, da te debate glasbeniki, kot je Morandi, ki so vanjo vpleteni, niso vzeli preveč resno, ker sicer to ne bi govorilo v prid njihove brihtnosti.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ