“Če ne bomo vlagali, bodo v dolini gospodarili divji prašiči”

> Sadjarstvo v Vipavski dolini je bilo zastavljeno kot velik in resen gospodarski projekt? Kako se spominjate osemdesetih let? Koliko je bilo takrat zagona, želje, da bi nastalo nekaj res pomembnega?

“Zametki sadjarstva v dolini so seveda rasli že veliko prej. Kmetijska šola Gorica je že okrog leta 1930 posadila nekaj nasadov. Nekaj jeder teh prvih poskusov je ostalo še po vojni, obnavljale so jih zadruge. Obdobje večjega razmaha pa se je začelo leta 1977 z obnovo nasadov na Dornberškem polju, šlo je kar za 30 hektarjev naenkrat. Kmalu so breskve rasle na Prvaškem polju in drugod. V zgodnjih osemdesetih letih se je dejavnost močno razširila.”

> Ji je pospešek dal tudi zadrževalnik Vogršček?

“Ja in ne. Večina nasadov je bila obnovljenih pred zadrževalnikom. Namakali so se iz reke Vipave, kar je bilo problematično. Zato je bila del načrta melioracije tudi ureditev dveh velikih zadrževalnikov, Vogršček in Pasji rep. Vogršček je bil zgrajen prvi.”

> In tudi zadnji ...

“Tako je. Gradnja drugega se ni zgodila. Je pa res, da so vmes spreminjali načrte. Pojavili so se predlogi, da bi gradili več manjših zadrževalnikov, ki bi bili bližji poljem, saj je Pasji rep dvajset, trideset kilometrov od Brij ali Žabelj. Rešitev bi bila zajezitev potokov Košivec za spodnji in Brnivec za zgornji del.”

Agronom Ivan Kodrič je bil desetletja specialist za sadjarstvo na novogoriškem kmetijsko gozdarskem zavodu (KGZ Nova Gorica). Pred kratkim se je upokojil. A ostal je sinonim za sadjarsko stroko na Goriškem. Malo zato, ker je svoje delo opravljal v času največjega razmaha te dejavnosti. In malo zato, ker je tudi sam kmet, sadjar, pridelovalec, sin tradicionalnega primorskega podeželja. Zato so imele njegove besede, tudi ko so izhajale iz najbolj sodobnih evropskih spoznanj o sadjarskih metodah in pristopih, težo in vrednost osebne izkušnje. In kot takšne so nekoliko lažje predrle oklep pregovorne trme in nezaupljivosti tukajšnjega kmeta.

Kodrič nas je prijazno sprejel na svojem družinskem posestvu v Brjah na Vipavskem, kjer goji predvsem kakije in kivije, pa tudi jabolka in oljke. Poleg, seveda, zelenjave in sadja, ki ga potrebuje družina. Ob našem obisku je pred hišo na predelavo ravno čakala obilna in lepa letina paradižnikov.

Kodrič kljub temu, da se je upokojil, še vedno eksperimentira. Denimo s feijojo, grmom z okusnimi sadeži, ki izvira iz Južne Amerike in mu zgornja Vipavska dolina, kot kaže, še kar ustreza. Ko govori o prihodnosti doline, se hitro izkaže, da ima poleg znanja in izkušenj, Kodrič še eno dragoceno in redko lastnost - prav zares mu je mar.

Dolina, kot narejena za breskve

> K namakanju se bova morda še vrnila. Je bil izbor breskve kot osrednjega sadnega drevesa nekaj, kar izhaja iz tradicije, je bila to strokovna odločitev in koliko je k temu prispevalo to, da je bil tu Fructal, za katerega so bile breskve tržno zanimive?

“Odločitev izhaja prvenstveno iz tradicije. In iz naravnih pogojev, ki so za koščičarje na Vipavskem res ugodni. Fructal pa je seveda imel pomembno vlogo, čeprav pri prvem sajenju še ni bilo pogodbe s podjetjem. Prvi sadjarji so s posaditvijo breskev nekoliko tvegali. Sodelovanje se je začelo šele pri prvem pridelku in je nekaj let res zelo dobro teklo. Zato se je vedno več kmetov odločalo za nasade, ki so bili prvenstveno namenjeni za predelavo v sok. Največja odkupljena količina breskev za predelavo je bila 3500 ton, k temu pa je treba prišteti še prodajo na trgu, saj je večina pridelovalcev počela oboje.”

> Se je s to širitvijo pridelave, vsaj na Goriškem, razvijala tudi stroka? Se spomnite, kako je v obdobju največje širitve potekal dialog med strokovnjaki in novimi sadjarji? Kje ste sploh začeli?

“Pri sajenju, potem pa pri gojitvenih oblikah, znanju o tem, kako drevesa vzgajati, kako obrezovati. Druga pomembna tema je bila zaščita proti kodravosti, črvivosti, škrlupu, ki se je začel pojavljati, kaparju. Bilo je ogromno težav, ki jih je bilo treba reševati sproti.”

> Je bilo treba premagati veliko predsodkov ali so bili ljudje odprti za nova znanja?

“Vsak prenos znanja je proces. Ne gre naenkrat. Da pride do uresničitve načel in dobrih praks, je potrebno določeno obdobje. Dober primer je zatravljanje nasadov. Takoj po letu 1980 smo sadjarjem začeli svetovati, naj sadovnjakov ne orjejo, temveč naj jih zatravijo. Imeli smo tudi nekaj strokovnih ekskurzij. A da je trava zrasla v večini sadovnjakov, je kljub temu trajalo deset let.”

> Koliko vam je pri stikih in pri vzpostavljanju ugleda in verodostojnosti pomagalo, da ste tudi sami pridelovalec?

“Vsekakor to pomaga. Predvsem praktične izkušnje, ki jih dobiš, ko sam delaš in rešuješ lastne težave in dileme. To je precejšnja prednost, saj ti prav nihče ne more očitati, da je to, kar govoriš, napačno ali neizvedljivo. Ker si pač sam preveril in preizkusil.”

> Ste kdaj tehnike preverili v svojem lastnem nasadu, preden ste jih svetovali sadjarjem?

“Velikokrat. In včasih tudi kaj ni delovalo.”

> 3500 ton je bila torej največja količina, ki jo je odkupil Fructal. Kolikšen bo odkup letos, še ne vemo, a prav gotovo precej manjši. Drastično padajo vse s sadjarstvom povezane številke. Očitno se že po tem, ko se je iztekla prva rodna doba v množičnem obdobju nasajenih sadovnjakov, veliko pridelovalcev ni odločilo za obnovo nasadov. Zakaj?

“Potek življenjske dobe teh nasadov je na žalost sovpadel z lastniškimi spremembami v Fructalu. Že ko je Fructal prešel v lastništvo Uniona, so se začele težave in pritiski na odkupno ceno. Najhujša pa je bila negotovost. Eno leto so odkupovali vse sorte, naslednje leto samo nekatere in tako naprej. V takih razmerah si je malokdo upal vložiti v nov nasad, predvsem v sorte za predelavo, torej veteran, ki je najbolj rodna sorta in najbolj odporna na pozebo, a ni za trg, predvsem zato, ker je občutljiva za odtise. Ravno v tistem času bi nasadi potrebovali korenito obnovo, a so se lastniki večinoma odločili ohranjati stara drevesa, čeprav so bila zunaj polne rodnosti. Potem je prišlo nekajletno obdobje, ko je Fructal še celo znova podprl nabave sadik. Takrat so kmetje nekaj nasadov obnovili. A zgodila se je nova sprememba lastništva in težave so se še poglobile. Ko se je to zgodilo, so sadjarji posekali vse dotrajane nasade in še kakšnega zraven. Deset ali dvajset centov za kilogram je prenizka cena, tudi pri sadju za predelavo. Računica se preprosto ne izide. Res je, da je v Italiji breskve za predelavo moč kupiti za pet centov na kilogram, ampak gre za odpadek od prebiranja sadja za trg. Torej za breskve, ki niso polno dozorele in nimajo polnega okusa. Tudi v tujini so nasadi, ki so v celoti namenjeni predelavi. Podjetja z lastniki sklenejo pogodbe za stoodstotni odkup, cena pa je vsaj 28, 30 centov na kilogram.”

> Se vam zdi, da je politika na nacionalni ravni naredila napako, da je pri Fructalu in tudi pri drugih živilsko-predelovalnih podjetjih zatajila?

“Politika je izgubila kompas. Dvajset let nihče ni niti govoril o samooskrbi s hrano. Zadnja leta se o tem sicer govori, naredilo pa se je malo ali nič. Živilsko-predelovalno industrijo smo izgubili ali prodali. Zdaj čutimo posledice teh odločitev. Načeloma s spremembo lastništva ni nič narobe. Ampak, če podjetje deluje naprej. Do zdaj je skoraj vsakič tuje lastništvo v končni fazi pripeljalo do propada živilskega podjetja.”

Povezati ponudbo

> Projekti, kot je sadjarstvo v Vipavski dolini, pa se dolgo gradijo in hitro uničijo. Se strinjate?

“Hitro propadejo, če niso več dohodkovno zanimivi. Po drugi strani pa nekaj tradicije ostane. Ne glede na usodo predelovalne industrije so in bodo ljudje, ki bodo pridelovali za trg, vendar se tu pojavi še drugi problem: nepovezanost ponudbe. Ni koncentracije in posledično ni pogajalske pozicije do velikih trgovskih verig. Čeprav si v zadnjih letih vse verige želijo slovensko blago, ker je pač to moderno in se prodaja, nimamo organizatorja, ki bi združil pridelovalce in povezal ponudbo.”

> Je vipavska kmetijska zadruga slabo opravila svojo nalogo?

“Zadruga je reševala težave, ki so se nakopičile okrog vinske kleti, ki je pomembnejša po hektarjih, po količini proizvodnje in številu ljudi, ki so vezani na to dejavnost. Zato so seveda vinogradništvu dali prednost in vsega se ni dalo rešiti. To je zgodovina, bilo je nekaj potez, tudi političnih, ki so pripeljali do takšnega stanja.”

> Je zadruga morda prevelika? Bi potrebovali manjše skupine pridelovalcev, ki bi bile bolj interesno povezane?

“Morda. Morda pa je tudi premajhna. Poznam zadrugo v italijanski pokrajini Emilia Romagna, ki je velikanska. Prodajo 20.000 ton breskev, kar je dvokratnik celotne slovenske pridelave v najboljših časih. Poleg tega pa še jabolka, drugo sadje, zelenjavo. In kljub temu so ugotovili, da ne morejo zadovoljevati potreb velikih trgovskih verig. Še posebej zato, ker v najboljših letinah cena za tržno breskev, seveda v boksih in ne zložene ter sortirane, pade na 20 ali celo 18 centov na kilogram. Po drugi strani so pridelovalci v okolici Pordenona, ki preživijo brez kakršnekoli zadruge. Doma imajo majhne trgovinice in vse, kar pridelajo, prodajo tam, na dvorišču. Recepti so po eni strani različni, po drugi strani pa se tudi marsikje v Evropi še iščejo. Kar se tiče povezovanja pridelovalcev, ga država formalno vzpodbuja, vendar je to jara kača. Prve organizacijske oblike so bile tako komplicirane, da so jih sadjarji opustili, saj je bilo težko zadostiti vsem birokratskim pogojem. Upam, da bodo v prihodnosti pravila bolj življenjska.”

> Koliko so v tem trenutku, tudi če bi nenadoma prišel nekdo, ki bi vzpostavil ponudbo in povezal pridelovalce, primorski sadjarji ob tej količini in pestrosti pridelka sploh sposobni zagotavljati količino in kakovost, kakršni danes pričakuje sodoben trgovec?

“Zato, da bi v celoti oskrbovali kateregakoli trgovca, seveda nimamo ne količin ne zmogljivosti. Ampak lahko bi bili vsaj prisotni na trgovinskih policah. Lahko bi zagotavljali slovensko blago tudi v redni prodaji in ne samo v akcijah. Seveda bi bilo treba skrbeti za kakovost. In tu takoj trčimo ob dovoljena fitofarmacevtska sredstva za pridelavo breskev. Vsako sredstvo mora namreč biti registrirano za sadno vrsto ter bolezen in škodljivca. Ker je pridelava breskev v Sloveniji majhna, velika podjetja niso zainteresirana za precej drag postopek registracije sredstev pri nas, zaradi česar smo v precej slabšem položaju kot konkurenca iz Italije, Španije, Grčije. Poleg tega nenehno prihajajo novi škodljivci in bolezni, proti katerim se je treba boriti, in hudo je, če se nimaš s čim.”

Poljedelski pogled

> Eden takih je suzuki mušica.

“Res je, to je zadnja v vrsti.”

> Se kaj peljete po Vipavski dolini?

“Se.”

> Pogled na površine, kjer so rasle breskve, je precej žalosten. Kako ga doživljate?

“Pogled je poljedelski ali pa še to ne. Nasad breskev ima kratko življenjsko dobo, dobrih deset rodnih, torej skupaj petnajst let. Če imamo srečo, morda preživi kakšno leto več, a običajno se začnejo pojavljati 'starostne' težave, ki niso rešljive z nobenim kemičnim sredstvom. Denimo fitoplazme, delno virusne delno glivične okužbe, ki terjajo sekanje dreves, vsaj nekaj odstotkov na leto.”

> Koliko so bolezni lesa razlog za opuščanje nasadov?

“Bolezni lesa je z doslednim izvajanjem varstva še moč reševati. Bakterioze tudi, če nimamo prav občutljivih sort. Fitoplazme pa so nerešljive.”

> Pridelovalci so se večkrat pritoževali, da so kupili okužene sadike, čeprav pri zanesljivem in varnem prodajalcu. Kaj menite o tem?

“To je skoraj nemogoče, ker ima naše drevesničarstvo res strog nadzor. Je pa res, da ne pomaga, če imaš super zdrave sadike: ko je v okolju vse polno virov, se bodo hitro okužile.”

> Pogosto se sliši kritike, da so pridelovalci premalo aktivni. Da ne razmišljajo podjetno, da niso dinamični, predvsem pri prodaji in trženju. Kaj menite?

“Vsak človek ni za vse. Dober pridelovalec morda ni dober trgovec. Če ima odkup, bo prideloval kakovostno hrano, sam pa jo bo težko tudi prodajal. Primeri ljudi, ki znajo oboje, sicer so, a so redki in panoga ne more sloneti na njih. Prodaja na drobno, na tržnici, nedvomno prinese največji dobiček. Ampak zahteva človeka, ki se temu nenehno posveča, kar je na majhnih kmetijah v sezoni obiranja, ki zahteva veliko delovne sile, precej težko. Poleg tega taka vrsta prodaje zahteva ustrezen nasad, v katerem so majhne količine čim večjega števila sort. V nasprotju z nasadom pridelovalca, ki stavi na prodajo na debelo in teži k temu, da ima manj sort in večje količine. To so odločitve, ki jih je treba sprejeti dolgoročno.”

Izgubljeno bogastvo

> Koliko bi pomagalo, če bi v dolini imeli sortirnico in hladilnico?

“To smo imeli. Hladilnica in sortirnica družbe Agro Gorica ne delujeta več, čeprav sta bili takrat, ko sta bili zgrajeni, med najsodobnejšimi v Sloveniji. Zakon o lastninskem preoblikovanju je predhodnika Agra, takratno Sadje Gorica, izločil s seznama podjetij, v katerih je zadruga dobila delež. In Agro Gorica je končal tako, kot je.”

> Je istrska Agraria lahko primer dobre prakse?

“Agraria se pobira, oziroma se je že pobrala, čeprav je bila v precejšnji krizi.”

> Je torej upanje za Goriško, da se bo vendarle pojavil ali vrnil nekdo, ki bo povezal ponudbo in začel delovati kot posrednik ?

“Upanje je. Vprašanje je, ali se bo rodilo kaj novega ali bo morda Agraria vstopila tudi na to tržišče. Ampak nekaj se bo najbrž moralo zgoditi. Sicer bo ostalo le nekaj pridelovalcev, ki bodo dovolj spretni, da bodo uspeli tudi prodati svoj pridelek, ostali pa bodo sadjarstvo opustili. Če prav pomislim, se je to najbrž že zgodilo.”

> Glede na to, kakšne so razmere, se vam zdi sploh smiselno še naprej razmišljati o vlaganju v namakalni sistem v zgornjem delu doline in precej dragi obnovi akumulacije Vogršček?

“Seveda. Če želimo ohraniti obdelano območje, če želimo ohraniti pridelavo in vsaj nek delež samooskrbe. Če ne bomo nič vlagali, ne bo nič živelo: rasla bo robida in divji prašiči bodo gospodarili po celi dolini.”

> Vogršček je postal neke vrste goriški drugi tir. V preteklosti je bilo veliko odlašanja in praznega načrtovanja, zdaj pa se vse bolj glasno postavlja vprašanje, ali se sploh splača. Bi morali hkrati z obnovo Vogrščka in gradnjo novega zadrževalnika razmisliti še o strategiji in viziji razvoja kmetijstva v dolini?

“Strategija že obstaja, vendar je vprašanje, kakšna je. Imamo celó strategijo namakanja. A so ukrepi usmerjeni v področja, kjer že obstaja vir vode in je zato sistem enostaven in poceni: denimo Ptujsko polje in druga območja ob Dravi. Pri nas, kjer je treba vir vode šele zagotoviti, je naložba seveda precej dražja, a morali bi gledati nekoliko drugače in onkraj golih številk. Če imamo vodo za namakanje, je to neko narodno bogastvo. To ni last posameznika ali družbe. Pri vodah bi morali biti zelo previdni in se ne prepustiti raznim direktivam oziroma željam multinacionalk, ki bi rade gospodarile z vodo. To napako so naredili v marsikateri državi in morajo zdaj drago plačevati lastno vodo, ker so prodali svoja vodooskrbna podjetja ali omrežja.”

> Se nekaj podobnega dogaja tudi s hrano?

“Seveda, predvsem s semeni.”

Eksotična prihodnost

> Če se vrneva domov: v Vipavski dolini se odločitve o opuščanju sadovnjakov, vinogradov in njiv, ki so večinoma dopolnilna dejavnost, sprejema zaradi družinskega proračuna in urnika. Ko neka dejavnost ne prinaša več spodobnih dohodkov, si ljudje tudi ne vzamejo več časa, da bi se z njo ukvarjali. Bo potrebno ta družinski horizont preseči in razmišljati o tem, kako čim bolje izkoristiti obdelovalne površine?

“Seveda. In o tem, koliko bomo odvisni od dobave iz tujine. Kar imamo doma, imamo, vse drugo je danes, jutri pa morda ne bo več. Evropa k sreči tega še ne občuti, v marsikateri državi po svetu pa hrane bodisi primanjkuje bodisi si je ljudje ne morejo privoščiti. Skoraj vse zdaj živeče generacije so pozabile na čase, ko hrane tudi pri nas ni bilo.”

> Upokojili ste se kot svetovalec, a kmet se ne upokoji. S čim se ukvarjate?

“Večinoma pridelujem kakije, imam še nekaj kivijev in odpornih sort jabolk, posadil sem oljke. Pa seveda, kar sodi k ostali samooskrbi, od krompirja, do zelenjave, kokoši.”

> Je iskanje novih sort, novih panog, sledenje prehranskim trendom, pametno?

“Vsekakor. Vedno je bilo treba iskati nove stvari. Pohvalil bi projekt občine Ajdovščina, v katerem so posadili poskusne nasade novih sadnih in zelenjavnih vrst, takšnih, ki jih na tržišču ni v izobilju. Klasičnega sadja - jabolk, breskev, je v Evropi preveč.”

> Omenili sta dva zanimiva primera. Prvi je kivi, ki se je zelo uveljavil kot domače drevo, ni pa prerasel v resno tržno dejavnost.

“Res je, mimogrede ga pridelaš dovolj za doma. Za tržno pridelavo pa potrebuje specifične pogoje, ki jih nimamo povsod. Slabo raste v bazični zemlji, ne prenaša burje, občutljiv je na spomladansko in jesensko slano in mora imeti veliko vode. Lege, kjer je vse to na razpolago, so redke.”

> Drugi primer je kaki, ki je bil dolga desetletja samooskrbno drevo in je postal stalnica tradicionalnega primorskega dvorišča, zadnja leta pa je tržno vse uspešnejši.

“Da se je začel kaki v Sloveniji bolje prodajati, ima veliko zaslugo Praznik kakija v Strunjanu. Šele dogajanje, ki vsako leto ljudem predstavlja sadež, njegovo uporabo in zdravilne lastnosti, je porabo kakija razširilo naprej od Ljubljane proti vzhodu. S praznikom je treba nadaljevati, saj je ozaveščanje proces, ki traja. Taki prazniki, tudi, denimo, Praznik breskev, so pomembni, ker ljudje slišijo, pridejo, kupijo. Ti dogodki seveda ne morejo nadomestiti resnega in kontinuiranega organizacijskega in tržnega dela, ampak če se govori, se poveča tudi prodaja ali vsaj zavest o kakovosti domačega sadja. Breskev je specifičen sadež. Ena od njenih posebnih lastnosti je, da največ arome razvije zadnje dni zorenja. Če jo pobereš prej in shraniš, se bo sicer zmehčala, a ne bo več pridobila okusa. Zato je tako velika razlika med breskvijo, ki je obrana dozorela, in tisto, ki jo pripeljejo od daleč.”

> Niste vedeževalec, ampak: kako si predstavljate Vipavsko dolino čez deset let?

“Želim si, da bi bila obdelana in da bi se na poljih pridelovalo, ni pomembno kaj. Vsekakor pa hrano in ne koruze za bioplin. Želim si, da bi bila pridelava raznovrstna. Različne vrste pomenijo manj težav, saj je monokultura izpostavljena tržnim nihanjem. Morda je res lažje pridelovati eno kulturo, a s tem se poveča ranljivost. V sedanji vinski krizi, denimo, marsikateri vinogradnik posadi še nekaj sadja.”

> Torej ni samoumevno, da je intenzivna, usmerjena pridelava dobra, razpršena pa slaba?

“Povedal bom zgodbo. V Franciji je imel možakar 30 hektarjev jabolk in je bankrotiral. Odpravil se je v Pariz, a ni zdržal mestnega življenja. Vrnil se je in vzel v najem pet hektarjev sadovnjaka: začel je sam prodajati, precepil različne sorte in lepo živel s petimi hektarji, čeprav s tridesetimi ni mogel. Seveda pri hiši ne moremo imeti vsega, kot so imeli naši predniki. Ampak če bomo ohranili nekaj raznovrstnosti, bomo preživeli vsako krizo.” VESNA HUMAR