Darij Olenik: “Če se že staramo, se starajmo z malo stila in veliko samoironije”

Danes 66-letnega Darija Olenika, invalidsko upokojenega informatika iz Hrvatinov, ki velja za pionirja računalniškega opismenjevanja v Istri, je pred tremi leti možganska kap “prijazno potrepljala po glavi”. Kot pravi, “malo premočno, ampak očitno z dobrimi nameni”. Do takrat je pisal priročnike za uporabo računalnikov in orodij Microsoft Office za računalniške tečaje, ki jih je vodil več kot 30 let. Po kapi pa je začel pisati pravljice za otroke, prigodnice za obletnice ter občasno kdaj kakšno pesem, “ko je muza ravno našla parkirni prostor pred hišo”.

Posledica kapi je hemiplegija (omrtvelost) leve strani telesa, zaradi česar potrebuje invalidski voziček, “ki je bolj zanesljiv kot marsikateri slovenski medkrajevni avtobus”, ugotavlja Olenik. In ker človek pri teh letih, kot poudarja, potrebuje nov hobi, “sem se odločil napisati priročnik za staranje, seveda v rahlo humornem in primerno sarkastičnem tonu”.

Ko telo vloži tožbo za ločitev

“Starost ne pride v nežnih valovih, kot nas prepričujejo tiste knjige z naslovnicami, kjer se srebrnolasi ljudje smehljajo ob sončnem zahodu. Ne, pride v slogu nenadne racije: včeraj si še misli, da si v dobri formi, danes pa te telo pogleda zviška in reče: 'Dragi, midva sva končala. Jaz grem v pokoj, ti pa lahko nadaljuješ s svojimi iluzijami',” zapiše Olenik v uvodu k svoji knjigi Priročnik za staranje, ki - kot opozarja - nikakor “ni učbenik za bodoče gerontologe ali priročnik za nujno medicinsko pomoč”, ampak “razmislek o staranju in vsem, kar prinaša”.

Knjigo je najbolje odpreti na naključni strani, svetuje. “Preberete poglavje, nato pa se za trenutek ustavite in se zamislite nad tem, kar ste prebrali. Čeprav je prežeta s humorjem in sarkazmom, ni namenjena le smehu, ampak tudi razmisleku.”
In kako je ugotovil, da je njegovo telo “vložilo tožbo za ločitev zaradi nezdružljivih življenjskih stilov”, kakor je naslovil uvod h knjigi? “Zjutraj vstaneš, narediš korak - in koleno izpusti zvok, kot da je nekdo stopil na star parket v zapuščeni hiši. Hrbet se oglasi z rahlim 'pok', kot bi se odpirala konzerva, ki jo je zadnjih 20 let hranil dedek v kleti. V tistem trenutku ti postane kristalno jasno, zakaj so stari Rimljani gradili terme: ne zaradi kulture, temveč zato, ker so po tridesetem že vsi hodili kot pokvarjeni roboti in so potrebovali vsaj en bazen vroče vode, da so sploh lahko prestopili prag.”

Tudi filozofi so pisali sede iz zelo preprostega razloga, nadaljuje Olenik: “Če bi vstali, bi jih ledveni del takoj poslal nazaj v horizontalo s stavkom: 'Oprosti, ampak danes ne gre.' Telo medtem izvaja svoj tihi, dolgo načrtovani program postopne sabotaže. Najprej ti diskretno umakne barvo iz las - 'Oprosti, melanin je šel v pokoj.' Potem začne lase metati ven z navdušenjem vrtnarja, ki je dobil ukaz 'Naredi čim bolj zen vrt!'. Glava postane svetilnik - čestitke, postal si okoljsko ozaveščen, sonce te lahko neposredno polni ...”

V uvodu pa Olenik zapiše tudi to misel: “Pravijo, da z leti pride modrost. Lepo se sliši, skoraj kot reklama za jogurt z vlakninami. Resnica je bolj prozaična: z leti pride predvsem utrujenost, zaradi katere se človeku preprosto ne ljubi več prepirati. In potem okolica to lenobo razglasi za globoko življenjsko filozofijo. Ko ti je vseeno, kdo ima prav, deluješ sumljivo podobno tibetanskemu menihu, v resnici pa samo varčuješ z energijo, ker je imaš približno toliko kot daljinec z napol praznimi baterijami.”

Knjigo je napisal
z eno roko, na telefonu

Takšnih in podobnih modrosti je v knjigi nešteto. ​Olenik se je pisanja lotil počasi, med bivanjem v bolnišnici oziroma med rehabilitacijo, z “desnoročnim drsenjem po zaslonu telefona - ne iz ideoloških razlogov, temveč iz logističnih”. Misli, ki so se mu vsiljevale med neprespanimi nočmi, je potrpežljivo z zdravo roko zapisoval kar v mobilni telefon. “Luči ne moreš prižgati, ker bi s tem motil ostale v bolnišnični sobi, torej ti ne preostane drugega, kot da v temi poiščeš telefon, ki postane tvoje glavno orodje za pisanje. Na začetku je bilo težko, nato pa mi je sin kupil tablico, kjer so črke večje, in je pisanje lažje steklo.”

Napisane “listke” je shranil v oblak, doma je zapiske s sinovo pomočjo prenesel v računalnik, jih smiselno zložil skupaj in nastala je knjiga, v kateri so “materializirane vse tiste misli, ki mi ponoči niso pustile spati”. Med njimi je tudi sledeča: “Staranje je to: ko telo odpove sodelovanje, spomin improvizira, kavč postane religija, kava pa življenjska podpora. Priročnik brez rešitev, a z eno ključno modrostjo: manj te briga, dlje zdržiš.”

Darij Olenik razmišlja že o tretjem ponatisu knjige.

Posebno poglavje je bilo iskanje založbe, ki bi knjigo izdala. Po nekaj neuspešnih poskusih, ko je že skoraj obupal, saj za večje založbe njegova modrovanja o starosti očitno niso bila “zanimiva”, mu je prisluhnila založba Eks Libris in ko je knjiga končno izšla in jo je prijel v roke, je imel občutek, “kot da bi otroka prvič držal v naročju”. Tudi drugi ponatis je že pošel, knjiga je na voljo le še v knjižnicah, Olenik pa razmišlja že o tretjem ponatisu.

“Možganska kap me
je naučila ponižnosti”

Bolezen je Dariju Oleniku življenje obrnila na glavo. “Zavedam se, da ne bom več kolesaril, da ne bom več hodil, da sem v marsičem odvisen od drugih ... A dejstvo je, da se po kapi življenje ne ustavi, temveč zamenja prestavo, ki je nihče ni naročil,” poudarja. “Telo nenadoma govori tuji jezik, ena roka razmišlja po svoje, noga ima lastno politično stranko, ravnotežje pa se preseli na dopust brez povratnice. In potem pride voziček: ne kot poraz, temveč kot nov par kril, z nekoliko tršim pristankom,” v svojem slogu opisuje spremembe, ki jih je - hočeš nočeš - moral sprejeti, če je želel iti naprej.

Pri okrevanju je pomembno vlogo odigrala njegova družina. “Če obstaja resen dokaz, da nas ima vesolje vsaj malo rado, so to partnerke. One so tihi servis našega staranja: kombinacija medicinske sestre, finančne ministrice in prevajalke iz jezika tarnanja v jezik razumljivih stavkov,” pojasni.

“Če bi moral pustiti eno samo navodilo, bi bilo tole: živite nepopolno, a iskreno. Smejte se, ko škripa, jokajte, ko zaboli, in nikoli ne varčujte z nežnostjo - ta ima najdaljši rok trajanja,” svetuje Darij Olenik.

Foto: Petra Vidrih

In še nekaj je sila pomembno, je poudaril na nedavni predstavitvi knjige v okviru Dnevov svetovanja za znanje na Ljudski univerzi Koper med pogovorom z Alenko Grželj, dolgoletno direktorico LU Koper, zdaj pa predsednico društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Pristan Koper, kjer še danes poučuje tudi Olenik, in sicer o varnosti na spletu. “Možganska kap me je naučila ponižnosti. Ko si enkrat odvisen od drugih, se zavedaš, kako hvaležen si lahko za vse, kar naredijo zate - osebna higiena, preoblačenje, hranjenje ... Zato so besede, kot so 'prosim', 'lepo prosim', 'hvala', 'najlepša hvala', najmanj, kar lahko pokloniš medicinskim sestram in negovalkam. Po kapi se naučiš prositi za pomoč brez sramu in jo sprejmeš brez jeze. To je umetnost, ki je ne učijo na nobeni fakulteti.”

Hvaležen je stoicizmu, ki mu pomaga premagovati malodušje in odganjati negativne misli. “Stoiki pravijo: stvari sprejemaš tako, kot pridejo, ne idealiziraš, ne dramatiziraš. V redu: zdaj sem na vozičku, pa kaj! Ljudi gledam z druge perspektive. Ampak tako pač je. Na voziček ne gledam kot na zapor, ampak kot na prevozno sredstvo z značajem. Ko se prvič vsedeš nanj, se ti zdi, da si izgubil višino, v resnici pa si dobil nov zorni kot.” K večji mobilnosti bi zagotovo prispeval električni skuter, za katerega namerava zaprositi.

Čez dve leti, ko računa, da bo že sposoben hoditi s štirinožno berglo samostojno, pa si želi na potovanje v Uzbekistan. “Me vleče ta stara svilnata pot, res me vleče v tiste kraje. Z vozičkom bi težko šlo, z berglo pa mislim, da bi mi uspelo,” je optimističen.

Staranje ni sovražnik

In česa se je v zadnjih letih naučil? “Naučil sem se, da staranje ni sovražnik, ampak nekoliko neroden sostanovalec. Da telo razpada počasneje, če se mu smejiš, in hitreje, če ga jemlješ preveč resno. Da je pomoč dar za oba - za tistega, ki jo prejme, in za tistega, ki jo da. Naučil sem se tudi, da pogum ni odsotnost strahu, temveč odločitev, da greš naprej, četudi na kolesih, četudi počasi. četudi s postanki, dolgimi kot predvolilni govori,” pove Darij Olenik. “Če se že staramo, se starajmo
z malo stila in veliko samoironije,” zaključi. •