Chris Eckman: “Česa se resnično bojimo? Samih sebe?”
“Po vseh življenjih, ki so ugasnila, in po vsem denarju, ki je bil zapravljen, je svet še manj varen. Manj je upanja. Manj je strpnosti in razumevanja,” posledice 11. septembra opisuje Chris Eckman, ameriški glasbenik, ki živi v Ljubljani.
> Se spominjate, kje vas je dosegla novica o napadu na newyorška dvojčka in kako ste se odzvali?
“Bil sem v motelu v Milanu na novinarski turneji med predstavljanjem novega albuma skupine Walkabouts. Ravno naj bi se začeli intervjuji, ko sem prižgal CNN, in sicer prav v trenutku, ko je drugo letalo zadelo stolpnico. Resnično sem mislil, da gre za nekakšno inscenacijo. Niti malo nisem verjel.”
> Kako se je svet spremenil v desetletju po 11. septembru 2001?
“No, kakor vsi vemo, so bile spremembe temeljite. Manj je zaupanja. Več strahu. Nastale razmere so neizprosno izkoristili skrajneži zahodnega in kajpak tudi muslimanskega sveta. George Bush je celotno svoje predsedniško obdobje namenil spodkopavanju človekovih svoboščin in spodbujanju brezčutne geopolitične agende. In vse poteze so bile upravičene na ozadju 11. septembra. Na delu je bilo seveda sprevračanje vsega, kar se je dejansko zgodilo, in zaman smo čakali normalne odzive, kakršne bi ob takšnem dogodku morale izkazati razumne, demokratične družbe. Naše izkušnje v Afganistanu in Iraku jasno potrjujejo, da je bil način, na katerega smo se odzvali po 11. septembru, docela brezumen, njegov končni učinek pa negativen. Po vseh življenjih, ki so ugasnila, in po vsem denarju, ki je bil zapravljen, je svet še manj varen. Manj je upanja. Manj je strpnosti in razumevanja.”
> Kaj pravite: je Slovenija v vojni ali ne?
“Kdor trdi, da je Slovenija v vojni, po mojem mnenju nevarno pretirava. Menim pa, da tako tu kakor drugod po Evropi potekajo bitke med kulturami. In menim, da so takšne razmere vredne obžalovanja. Svet ni nič kaj zanimiv, če smo vsi enaki. Zakaj se tako bojimo razlik? Svet premore toliko tekstur in odtenkov in kulturnih možnosti. Zakaj ne bi bili zanje odprti? Česa se resnično bojimo? Samih sebe? Toliko bitk se bije znotraj nas samih, zgolj ker si ne vzamemo časa, da bi se resnično srečali z ljudmi, ki so etnično, rasno ali religiozno drugačni od nas. Razdalje, ki jih ohranjamo drug do drugega, gojijo ignoranco. Zakaj v Ljubljani ni mošeje? Kako to, da smo edino glavno mesto v Evropi, ki je še ni zgradilo? Resnica je: to je sramotno. Islamska tradicija je tesno prepletena s krščansko. Smo različni, a vendarle smo ukrojeni iz istega blaga. Z oklepanjem zgrešenih predsodkov ne bomo prišli nikamor.”
AG