“Človek ni simetričen”

> Od kod potreba, da se v slovaški jezik prevede prav poezija Srečka Kosovela?

“Ko sem prišla živet v Slovenijo, sem se kot pesnica in literarna znanstvenica čisto po naravni poti začela zanimati predvsem za poezijo svojih vrstnikov in sodobnikov. Kar pomeni: za moderno slovensko poezijo, tudi s postmodernimi prvinami pesniške pisave, saj ta razvoj razumem kot (prikrit) kontinuum. Zagotovo ga ne razumem kot prekinitev s predhodniki - čeprav se lahko postmoderna predstavlja tudi v takšnem habitusu. Od začetka mi je bilo jasno, da 20. stoletje in njegova poezija ne lebdita v zraku, da vse ima svoj temelj, na katerem je zraslo. Kosovelovo ime je (bilo) v krogu, kjer sem pristala, 'udomačeno', poleg tega je veliko dejavnosti založbe in revije, s katerima sem zvezana, namreč založba KUD Apokalipsa, povezanih s Krasom - in tu smo spet doma, pri Kosovelu. Več dogodkov, obiskov (v Tomaju), pogovorov s tistimi pravimi navdušenci nad Kosovelom mi je dalo misliti. Če so že v slovaščino prevedeni pesniki in pesnice kot, recimo, E. Kocbek, D. Zajc, T. Šalamun, M. Kušar, P. Repar, A. Šteger, revijalno pa tudi na desetine drugih, od S. Makarovič mimo V. Mokrin-Pauer, I. Osojnika, B. Mozetiča tja do S. Hrastelj in K. Plut - in to število hitro narašča -, potem nikakor ne sme manjkati niti Kosovel, ki nedvomno predstavlja pomembno strateško točko na zemljevidu slovenske poezije. Po drugi strani ima njegova poezija žar, ki ga ne more zgrešiti noben sladokusec poezije. Bilo mi je resnično v veselje, da se lahko, vsaj malo kot prevajalka, pa tudi kot pesnica pomerim s tem krasnim duhom in s to pesniško pisavo. Tako zelo v veselje, da je izbor dokaj obsežen - predstavlja približno 170 pesmi iz Integralov, dodatka k Zbranemu delu in izdaje Iz zapuščine, ki je nekatere Kosovelove pesmi prvič predočila slovenski javnosti šele leta 2009. Ja, prav težko se je bilo ustaviti.”