“Človeška civilizacija je pokvarjen fičko”
Če želimo dober odgovor, moramo postaviti dobro vprašanje. To pomeni, da nam mora biti jasno, “za kaj gre”; kaj je bistvo problema. Tako je tudi z vprašanjem o ekonomski krizi; je ta res naš ključni problem, kaj je njen vzrok, je kriza le najbolj viden del katere druge, širše krize? O teh in drugih vprašanjih so razpravljali gostje na okrogli mizi, ki jo je Fakulteta za management Koper pripravila ob zaključku 1. festivala evropskega in mediteranskega filma v Kopru.
Pred okroglo mizo, ki jo je vodil ekonomist dr. Janez Šušteršič, so si ogledali dokumentarec Overdose – The next financial crisis, precej zgoščeno in v ameriški maniri z grafi obogateno pripoved o ekonomski krizi, do katere je prišlo zaradi poka nepremičninskega balona na ameriškem trgu. O tem, ali je film prepričljiv, ali se je po krizi kaj spremenilo in kaj lahko storimo, so govorili ekonomist mag. Rado Pezdir, svetovalec za upravljanje finančnih tveganj mag. Matija Radelj, menedžer mag. Igor Stubelj, politolog dr. Tonči A. Kuzmanić in pisatelj, scenarist in računalniški strokovnjak Miha Mazzini.
Odplačujemo dolg Thatcherjeve in Reagana
Miho Mazzinija je bolj kot kopica podatkov o dogodkih po 11. septembru, ki jih pod drobnogled postavi dokumentarec, zanimalo, kaj se je dogajalo pred tem. Po obetavnem uvodu je bilo jasno, da razprava ne bo šla v smer poenostavljenih demonizacij Georgea Busha mlajšega, ki je bil v dokumentarcu precej izpostavljen.
Mazzini je z izletom v zgodovino spomnil, da sta dolg, ki ga odplačujemo danes in ki ga bodo odplačevali še naši vnuki, ustvarila Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Pisatelja je pri razmišljanju o ekonomski krizi navdihnilo tudi nekoliko neobičajno statistično poročilo, ki ga vsake toliko objavi Cerkev, v njem pa meri, česa se ljudje najpogosteje spovedujejo; izkazalo se je, da od osemdesetih let dalje na seznamu ni več pohlepa. “Če pohlep nenadoma ni več smrtni greh, potem smo globoko v dreku,” je Mazzini sklenil uvodno razmišljanje.
Za razliko od Mazzinija, ki ga ekonomske statistike ne zanimajo preveč, pa se jim tudi po službeni dolžnosti precej bolj posveča mag. Mitja Radelj. Ta ekonomijo povezuje s teorijo kaosa, po kateri obstaja neskončno možnosti, kako se bo nekaj razvijalo, zato je prihodnost naključna. Izpostavil je tudi podatek, ki je v filmu zamolčan, namreč, da so ZDA s krizo tudi zaslužile; država je prišla do poceni delnic, katerih vrednost se je v zadnjem času krepko dvignila. Izpostavil je tudi 140 milijard dolarjev, ki sta jih George Bush in Barack Obama skupno namenila za reševanje ameriškega gospodarstva; ali je znesek res tako velik, če vemo, da znaša desetino letnega bdp-ja Združenih držav, je vprašanje relativiziral Radelj.
Nevarne ameriške sanje
Mag. Rado Pezdir je zbrane uvodoma podučil, da ekonomija kot taka ne obstaja, ampak da gre za mešanico filozofije in matematike. Finančne krize se po njegovem zgodijo kot posledica vmešavanja države v poslovni cikel, priča pa smo jim že 600 let. Vzrok zadnje je po njegovem spodbujanje špekulacij. Pezdirja je zmotila tudi netočnost v filmu, ki prikazuje, kakor da je administracija Georgea Busha prva, ki je omogočila ugodne kredite za nakup “ameriških sanj” (hiše za vsakega Američana). Te velikodušne poteze se je domislil že Bill Clinton, eden najbolj verjetnih vzrokov za to neodgovorno potezo pa je verjetno politični cikel, znotraj katerega je potrebno pritegniti volilce, je sklepal Pezdir.
“Kapitalizem je že več kot pol stoletja mrtev,” je bilo prvo dejstvo, ki ga je poudaril dr. Tonči A. Kuzmanić. Danes imamo opravka s postkapitalizmom in menedžerji, ki krmilijo družbeni kapital, je nadaljeval, premislek pa je podkrepil tudi z argumentom iz zgodovine: o koncu kapitalizma govorimo približno od krize 1929 dalje. Kuzmanić je izpostavil še en pojem, ki ga uporabljajo vsevprek, brez natančnega poznavanja - neoliberalizem. Ta se kot ideja pojavi v 60. letih prejšnjega stoletja, svoj praktični izraz pa dobi v vladah Margaret Thatcher in Ronalda Reagana, trdi Kuzmanić. V filmu ga je prepričal predvsem indic, ki meri na celoto. Pri celoti ne gre več za ekonomsko vprašanje, ampak za politično vprašanje, je problem zastavil Kuzmanić.
Ljubezen do piramid
Janez Šušteršič je po uvodnem ogrevanju, med katerim so govorci opredelili svoje razumevanje krize, zbranim zastavil danes precej pogosto vprašanje: kakšna je rešitev ekonomske krize.
Igor Stubej je izpostavil, da gre za prvo krizo, ki je doletela tudi Slovence; jasno je pokazala, da je donosnost povezana s tveganjem, kar velja tako za posamezne varčevalce kot za podjetja. Pezdir je bil s trditvijo, da smo se iz 600-letne zgodovine kriz naučili bore malo, manj optimističen, a je tudi on izpostavil posebnost Slovencev, ki jo je posredno nakazal že Stubej: “Slovenci imamo dve strategiji varčevanja: na banki z enoprocentno obrestno mero, kar se mnogim zdi fenomenalno, in pa varčevanje v škatli pod posteljo z ničprocentno obrestno mero. Tretja varianta pa so finančne piramide,” je nenavadno nihanje med staromodnostjo in avanturizmom opisal Pezdir, ki se mu situacija spričo dejstva, da Slovenci še nismo prišli do trenutka, ko bi se vprašali, kdo je za piramidalni sistem sploh odgovoren, zdi še bolj čudaška. Poleg finančne piramide Istrabenz se mu zdita dokaj nenavadni tudi zgodbi Pivovarne Laško in Merkurja, v Sloveniji pa še nismo na točki, ko bi zahtevali, da se te zadeve razjasnijo in institucionalno počistijo. “Še vedno mislimo, da so donosi neskončni, da tveganje ne obstaja in da država lahko reši vse naše zadeve,” je presodil Pezdir.
Stik z realnostjo in odgovornost
Mazzini, ki so ga pri reševanju ekonomske krize navdihnila dognanja sociobiologov, je kot rešitev izpostavil dva elementa: odgovornost in stik z realnostjo. Sociobiologi so bojda ugotovili, da naravna selekcija poskrbi za zmago tistega organizma, ki ima slabši stik z realnostjo, kar prosto po Mazziniju pomeni, da “misli, da je on nekaj posebnega”. “Stanje, ko ste najbolj seznanjeni z realnostjo, se imenuje klinična depresija,” je pri opisu nasprotja selektivne uspešnosti natančen Mazzini. Druga rešilna bilka, na katero stavi Mazzini, pa je odgovornost. Tudi do nje je prišel s pomočjo dognanj sociobiologov, ki so izračunali, da ima lahko človek pristen stik s približno 150 ljudmi. V hierarhičnem, piramidnem sistemu je bilo jasno, kdo nosi odgovornost; ta je prevzel tudi posledice svojih odločitev. Danes piramide razpadajo, namesto njih pa nastajajo omrežja, v katerih se ni težko skriti in “športno” porazdeliti odgovornost in posledice slabih odločitev, opaža Mazzini.
Ne kriza, ampak depresija
Kuzmanić meni, da ekonomije ni potrebno reševati: “Zame ni ekonomija v krizi, zame je svet v krizi.” Če pa želimo rešiti svet, je potrebno postaviti tudi drugačna vprašanja, saj je v običajnih razpravah “reševanje sveta navaden čvek.” Kuzmanić poleg popoldanskih altruistov razočara tudi privržence teorije zarote, ki verjamejo, da nas je v krizo pahnil “polpismeni Bush”; ne, v krizo nas je za hrbtom pripeljala racionalnost. “Mislimo, da imamo opravka z ekonomskimi krizami, a to, s čimer imamo zdaj opravka, ni ekonomska kriza. To je nekaj bistveno širšega. To ni kriza, niti recesija, ampak depresija. Ne ekonomska depresija, ampak svetovni problem, depresija republike,” nadaljuje Kuzmanić in pove, da se je vzpon republike začel s francosko revolucijo in zmago republike nad monarhijo. Zdaj se je republika izčrpala in smo v fazi, ko moramo iti onstran nje, tudi tako, da pustimo univerze in akademije zgniti, potrebno pa bo začeti resno misliti.
Razviti - bogati - pohlepni
“Človeška civilizacija je pokvarjen fičko, ki nima ne zavor ne rikverca. Samo drvi,” je stanje racionalnosti moderne, ki nas žene iz krize v krizo, tehnično nazorno opisal Kuzmanić, opozoril pa je še na nekaj, kar se dogaja pred našim nosom, a tega niti ne opazimo: na menedžersko revolucijo, s katero imamo opravka pri globalizaciji. “Kar se je zgodilo v ZDA in kar benigno imenujemo finančna kriza, je to, da menedžerska revolucija prihaja do svojih prvih meja. To je kriza menedžerske revolucije.” Alternative, ki ne bodo družbene, ampak politične, bo še potrebno izoblikovati.
Po Kuzmanićevem zaključku, ki ni bil ne lahek ne lahkoten, pa tudi pod stropom prostorne dvorane Planeta Tuš, ki je razpravo gostil, se ni pokazal noben oblaček z jasno rešitvijo, je razpravljalec iz občinstva predlagal, da bi morebiti farmacevtska industrija lahko pripravila kakšno tableto proti pohlepu, ki bi utegnil biti glavni krivec za krize, kakršnim smo priča. “Kolikor bolj je vsak od nas pohlepen, toliko bolj se bomo razvili in bomo bogati. Tu ne bo šlo s tabletami, bo šlo pa s kolapsom,” je potencialno zdravilo za “srce modernega Zahoda” zavrnil Kuzmanić, Pezdir pa je še pred njim zatrjeval, da je pohlep le eno od stanj narave, ki niso prav nič škodljiva, če jih institucionalno omejimo. In tako smo odšli, novim vprašanjem, novim oblačkom ali novim mislim naproti. REKA ŠAV
