Cosolinijevo sporočilo: Pripelji mi Brucea v Trst!

“Vedno je tako in še huje,” pojasni mlajši sodelavec Luigi Vignando (27), vodja marketinga in odnosov z javnostmi, ki obenem kot svetovalec sooblikuje koncertni program. Ko začenjamo intervju, prihajajo na mizo številke o prodanih vstopnicah za koncert zasedbe Metallica. V desetih dneh so jih prodali že 24.000, kar Tramontina spomni na koncert, na katerega je najbolj ponosen - AC/DC 2010 v Vidmu. “Samo jaz sem verjel vanj. Še sodelavci so bili skeptični, nato je 27.000 vstopnic pošlo v treh dneh.” V tridesetih letih so se koncerti namnožili: od Franka Sinatre do Madonne in Coldplay. “Težje je najti glasbenika, ki ga nisem pripeljal,” pravi, in že se oglaša na nov telefonski klic.

>Zdi se, da pri vas ni čutiti krize. Pri nas letos še ni napovedanih večjih koncertov.

Tramontin: “Tudi mi imamo samo tri velike koncerte - Bruce, Radiohead in Metallica. Za poletje pa ne načrtujemo velikih dogodkov, kakor smo jih prejšnja leta. Torej je kriza tudi pri nas. Čutimo jo vsi - od običajnih delavcev do inštitucij. Mi smo dognali, da so uspešne resnično velike zadeve, ki premaknejo ljudi. Srednje, običajne reči izginjajo. Glasbenik, ki je nekoč imel stalno občinstvo tisočih poslušalcev, jih ima sedaj petsto.”

Vignando: “Večja je tudi ponudba ustvarjalcev. Ko sem pred štirimi leti začel delati pri Azalei, ni bilo take ponudbe. Kriza glasbenega založniškega tržišča, kjer se plošče več ne prodajajo, je prisilila glasbenike k pogostejšim turnejam. Pred leti so veliki zvezdniki hodili na turneje vsakih pet, šest let, potem vsaki dve, tri leta, zdaj skoraj vsako leto.”

Tramontin: “In udeležujejo se festivalov. Več denarja dobijo z nastopom na velikem festivalu, kot če bi šli na turnejo po svoji državi. Festivali kot ogromni dogodki pa funkcionirajo povsod z izjemo Italije.”