Črna, vroča, grenka - ta pijača gotovo prihaja naravnost iz pekla!
O skodelici kave, črne, močne in omamno dišeče pijače, je sanjal že Cankar. Zgodba opojnega napitka, brez katerega si danes mnogi težko predstavljajo začetek novega dne, pa sega daleč v zgodovino, v arabski svet. Številnim oviram navkljub si je kava utrla pot tudi v Evropo in postala naša vsakdanja gostja. Pijeta jo dve tretjini Slovencev, pije jo tudi prof. dr. Božidar Jezernik, ki je svojo knjigo o grenkem črnem napitku ponesel najprej med Slovence, letos pa tudi med Poljake.
“Odločitev za pisanje o kavi je posledica tega, da kave še vedno popijem veliko. Včasih sem delal raziskave o koncentracijskih taboriščih, in to je tema, ki ni najbolj prijetna, okusna, če lahko tako rečem. Ker sem imel občasno tudi težave z nespečnostjo in glavobolom, sem potreboval temo, s katero sem se ukvarjal tako rekoč za razbremenitev. Ker sem velik ljubitelj in pivec kave, se je ta ponudila sama od sebe. Poleg tega pa se je zelo hitro pokazalo, da čeprav vsi pijemo kavo, jo imamo radi in nam je postala vsakdanja gostja, o njej zelo malo vemo,” je svojo knjigo o kavi, ki je nedavno izšla tudi v poljščini, pospremil redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo na ljubljanski univerzi dr. Božidar Jezernik.
Živahno popotovanje od turške ekstravagance do donosnega posla
“Ko sem svoje študente spraševal o uvozu iz Amerike, so mi vsi na prvem mestu najvajali kavo. Zato sem s toliko večjim zanimanjem spremljal njeno zgodovino,” pravi. Kaj hitro se je pokazalo, da je kavo mogoče opazovati kot predmet materialne kulture, kako se uveljavlja v različnih geografskih in zgodovinskih okoljih, v različnih dobah, kako in zakaj se spreminjata okus in odnos do enega in istega predmeta. “Denimo, kava se je zdela zahodnjakom, ko so jo prvič srečali na Balkanu, nagnusna, črna, odvratna pijača, a so si jo potem prilastili. In čeprav so jo prvič srečali na Balkanu in so kavarne v Italiji, Franciji, Angliji odprli šele dobrih sto let pozneje, lahko v njihovih enciklopedijah berete, kako je bila prva kavarna odprta v Oxfordu ali Benetkah ali Marseillu, pač odvisno od tega, katero enciklopedijo berete,” pravi Jezernik.
Kava je na pot po svetu krenila leta 1511 iz Meke in nato doživljala različno usodo. V Evropi naj bi v 17. stoletju veljala za turško ekstravaganco, v 18. stoletju naj bi postala pijača izbranih visokih slojev, v 19. stoletju ljudska pijača, obenem pa velik posel, od katerega, kot je povedal Jezernik, danes v svetu živi gotovo 20 milijonov ljudi.
Arabski zdravniki: mleko lahko botruje gobavosti!
O tem, kako je kava dobila ime, je znanih več razlag. Od arabske besede quahwa, ki naj bi pomenila vino, tako pa naj bi jo poimenovali zaradi njenih učinkov, saj naj bi - podobno kot vino - odvračala potrebo po hrani in spanju. Da bi kavo razlikovali od vina, saj je alkohol v islamskem svetu prepovedan, naj bi pozneje nekateri arabski sufiji ime spremenili v qihwa. Znanstveniki besedo kava povezujejo tudi z imenom province Kaffa v južni Etiopiji, kjer naj bila rastlina kavovca doma.
Sicer pa naj bi odkritju omamnega napoja botrovalo čisto naključje. Legenda pravi, da je nekega pastirja kamel (ali po nekaterih virih koz) v kraljestvu Jemen močno presenetilo, da so njegove črede pogosto vso noč budne in da čudno poskakujejo in poplesujejo. O živahnem dogajanju naj bi potožil menihom, in ti so bili prepričani, da je čudno obnašanje živali povezano z nečim, kar so pojedle. Našli so grmičevje z rdečimi plodovi. Eden od menihov jih je prevrel in pijačo popil. Ugotovil je, da je bil zaradi tega vso noč buden. Kava naj bi se tako razširila po vsem kraljestvu, leta 1583 pa jo je prvi opisal nemški zdravnik Leonhard Rauwolf po vrnitvi s potovanja po Bližnjem vzhodu.
Arabci so dolgo imeli monopol nad pridelavo kave, največ zaslug, da se je razširila po svetu, pa imajo gotovo Nizozemci, ki so ukradli sadike kavovca in jih prenesli na Javo.
V Evropo so kavo prinesli beneški trgovci v 17. stoletju. Na ozemlju današnje Italije naj bi prve kavarne odprli okrog leta 1654. Cerkev je pitje kave zelo kritizirala, pravi Jezernik. “V islamskem svetu, kjer je bila kava najprej doma, so jo pili gorko, močno, črno, brez sladkorja in mleka. Dodatek mleka so arabski zdravniki odsvetovali kot nevarnost za gobavost. Na zahodu Evrope se je kava lahko uveljavila šele, ko je izgubila barvo in okus. Črna barva je bila povezana s hudičem, tako da ji je bilo treba vzeti barvo. Na pekel sta spominjala tudi vročina pijače in grenak okus. Govorili so, da je bog naredil kavo črno, da bi pokazal, da gre za hudičev strup.”
Kljub oviram, ki so jih pred napitek postavljali tako cerkev kot ljudje - leta 1674 so v Londonu objavili Žensko peticijo proti kavi, v kateri so se žene pritoževale, da so postali možje zaradi pitja kave jalovi kot puščava - se je kava razširila v Anglijo in Francijo, napitek pa tudi po habsburški monarhiji. Na Dunaj naj bi jo pripeljal Poljak Jerzy Franciszek Kulczycki. “Veljal je za velikega heroja, ki je 1683 v bitki za Dunaj pomagal rešiti mesto pred osmansko nevarnostjo. Zato mu je mesto podarilo hišo, v kateri je potem odprl prvo kavarno. Tam je začel streči kavo, pripravljeno na turški način, a meščanom Dunaja takšna ni teknila, zato je napitek precedil in mu dodal mleko. Tako je nastal sloviti dunajski melange,” prvo uporabo mleka v kavi opisuje Jezernik. “Kava je veljala za zelo zdravo, celo za zdravilo, ki zdravi vse bolezni. Po legendah naj bi nekateri ljudje v 16. in 17. stoletju tako rekoč živeli le od kave, ker so jo imeli za tako zdravo pijačo. Ta sloves je kavi pomagal, da je premagala vse ovire, tudi na Zahodu, kjer so trdili, da je strup.”
Vojaki naj pijejo kavo, bodo vsaj trezni
Seveda je kava našla pot tudi na Balkan. “Velik del Balkana je bil pod osmansko okupacijo. Osmanski vojaki pa so imeli kot del provianta že v 17. stoletju tudi kavo. Kavo so pozneje prevzele tudi druge vojske. Napoleon je uvedel pitje kave in v 1. svetovni vojni so vse vojske pile kavo, ker so pač presodili, da je bolje, če vojaki pijejo kavo in so trezni, kot pa da pijejo pivo in so pijani.”
Na Slovenskem smo kavo pili prej, kot je osvojila Dunaj. “Mladeniči iz Kranjske so hodili študirat v Italijo, v Padovo, kjer so bile kavarne že v prvi polovici 17. stoletja. In če berete Slavo vojvodine Kranjske, je v njej opisana skrb, da bodo Kranjci izumrli, ker pijejo preveč kave in čaja, kar naj bi povzročalo impotentnost in neplodnost,” pravi Jezernik. “Pravo kavo je bilo sicer tedaj težko dobiti, ker so jo prodajali zgolj v lekarnah in je bila zelo draga, zato so jo pili le najbogatejši sloji. Tudi pred drugo svetovno vojno je bila kava zelo draga in na kmetih so vanjo mešali razne dodatke, denimo cikorijo, pa tudi želod, popularna pa je bila ječmenova kava. Delavka v tekstilni industriji je, denimo, zaslužila komaj za kilogram, dva kave.”
Danes sicer le redkokdo pije tovrstne napitke ali pa kavo, kot so jo pili njeni “izumitelji”. Njeno pitje je v modernejši dobi populariziral izum instantne kave v Ameriki v začetku 20. stoletja. Variacij kave pa je ogromno, saj ji je danes mogoče dodajati že skoraj vse sestavine, od medu, cimeta, lešnikov do čokolade in celo čilija.
Za tiste, ki še prisegajo na pravo črno kavo, pa še vedno velja pravilo, da je treba med njenim pitjem kaj prigrizniti. “Če nimaš drugega, pa moraš gumb pogoltniti. To nakazuje, da kave ne gre piti na prazen želodec,” še dodaja Božidar Jezernik, ki je knjigo o kavi predstavil tudi v Varšavi v okviru festivala Balkan Fever, ki ga je v sodelovanju z veleposlaništvi Slovenije, Srbije, Hrvaške, BiH, Makedonije, Grčije, Albanije, Romunije in Bolgarije pripravil Avstrijski kulturni inštitut v Varšavi.
TINA M. VALENČIČ
