Čudovita pot v službo
Bila je pozna jesen 2008, na radiu sem prisluhnil takrat precej sveži Kreslinovi pesmi Z Goričkega v Piran. Zamislil sem se, ali ne bi bilo imenitno teči to pot? Kar poletel sem v mislih.
Pozneje, ko sem se usedel za računalnik in izmeril pot, sem spoznal, da Slovenija vseeno ni tako majhna, če jo premerimo z lastnimi koraki. Zato sem načrt hitro prilagodil. Prihodnje poletje bomo tekli kar iz Ljubljane do Pirana.
Gremo na morje! Kar dvajset se nas je odločilo za takšne tekaške počitnice. Sredi poletja v Ljubljani je obet vonja po morju, borovcih, glasnih skržatih in osvežujoči modrini še toliko omamnejši. Pot nas je po zelenih in zelo mirnih stranskih poteh v petih dneh lahkotnega popotovalnega teka vodila čez ljubljansko barje, skozi rimsko utrdbo Ad Pirum, mimo Predjamskega gradu, vse do gradu Socerb, ko se nam je po 115 kilometrih zelene barve prikazala velika modrina. Z občutkom te modre zmagoslavnosti smo zadnji dan tekli iz vasi Kastelec skozi Črni Kal, Cepke, Bertoke in pritekli do Žusterne, kjer smo se s prežemajočo hvaležnostjo potopili v modri biser.
Izolani, ki delate v Kopru, in Koprčani, ki delate v Izoli, preden se usedete v avtomobil, predlagam, da se vprašate, ali živimo zato, da hitimo, ali da uživamo na poti? Zdaj je vaša pot v službo čudovita. Privoščite si jo! Vsaka dodatna minuta na njej ima dodano vrednost.
A nadaljevanje poti ni bilo takšno, kot bi si ga želel. Cesta od Žusterne do Izole je bila v obe smeri popolnoma natrpana s smrdečo in glasno pločevino. Po dolgi poti petdnevne meditacije v naravi smo verjetno bili še toliko bolj občutljivi za hrup in vonj po bencinu. Med cesto in ozko potjo ob morju sem si zato zgradil zid, navidezni zid, ki me je vsaj delno obvaroval napetosti, ki sem jo zaslutil v pregretih ljudeh, ujetih v sodobne zamaške. Hkrati sem si pa želel, da čim hitreje mine. Tudi drugi so čutili podobno.
Po tej poti sem še velikokrat tekel in vedno sem moral graditi ta navidezni zid med pomirjajočo naravo in kulturo divjanja. Zato sem se v ponedeljek, 20. marca, z iskreno hvaležnostjo udeležil slovesnosti med Izolo in Koprom. S svojo družino in tudi najmlajšim članom, ki je tisti dan ravno dopolnil prvi teden, smo stekli in se sprehodili po sredini pločevine očiščene ceste. Kmalu sem začutil povsem drugo, veliko bolj prvinsko energijo, ki jo premore ta prostor, a prej ni mogla preglasiti sodobnega hitenja. Zdaj se je tu ob morju in pod visokim klifom ustavil čas.
Izolani, ki delate v Kopru, in Koprčani, ki delate v Izoli, preden se usedete v avtomobil, predlagam, da se vprašate, ali živimo zato, da hitimo ali da uživamo na poti? Zdaj je vaša pot v službo čudovita. Privoščite si jo! Vsaka dodatna minuta na njej ima dodano vrednost.
URBAN PRAPROTNIK, rekreativni tekač
Preberite še:
Irena Urbič: Morja široka cesta
Robert Turk: Vrnimo prostor naravi
Drago Mislej Mef: Bomo še znali videti?
