Dan - in mandat - se lovi zgodaj

Povolilna dva meseca in pol sta pokazala, da novinca v državni politiki ne gre podcenjevati - ali pa bolj ali manj starih mačkov in mačke ne gre precenjevati. Pogled nazaj namreč pokaže, da je proces imenovanja mandatarja potekal razmeroma mirno in brez vznemirjenj, vsaj navzven. Še najbolj razburljiv dogodek je bil izstop Nove Slovenije iz pogajanj o sestavi koalicije, saj je bila dotlej prevladujoča ocena, da “bo šel Tonin noter, ne glede na vse”. Marjan Šarec je igral navzven umirjeno, brez nepotrebnega nastopaštva ali kazanja, da se ga loteva nervoza. Nekaj več tega je bilo v strankah okoli njega, ki so si skušale zagotoviti čim boljše položaje, vodijo jih pač ambiciozni gospodje in gospa, dva med njimi s premierskimi izkušnjami. Česar Alenka Bratušek ne pozabi omeniti, če je le priložnost vsaj približno primerna. Vtis, ki so ga Židan, Erjavec, Cerar in Bratuškova ustvarjali v obdobju po volitvah, je bil, da bodo novinca že stisnili v kot; no, na koncu je bolj ali manj obveljala njegova.