Dan Snaith, vodja zasedbe Caribou

Le dobro uro dolg mavrični performans elektronskih ritmov v sozvočju z indie rockom so Dan Snaith in njegovi sodelavci oplemenitili s psihedeličnimi vložki, prizorišče pa nadgradili s sončnimi vizualijami. Dvaintridesetletni doktor matematičnih znanosti se je med petjem in ustvarjanjem mehanskih zvokov sproščeno poigraval s številnimi glasbili. Perfekcionist, ki na odru morda deluje nekoliko racionalno, večino glasbe posname kar doma. Pri lastnem glasbenem ustvarjanju pa je radikalno selektiven.

Rezultati samokritike so očitni - njegov predzadnji studijski album Andorra je leta 2008 prejel prestižno kanadsko nagrado Polaris Music Prize, z zadnjim pa je osvojil avtoritativne glasbene kritike. Snaith se je lani med ustvarjanjem albuma Swim naučil tudi plavati.

> Z novim albumom Swim ste sprožili pravi val evforije in tako znova presegli pričakovanja svojih oboževalcev. Kakšnim estetskim zamislim tokrat sledite?

“Pravzaprav me navdihuje brezčasna glasba. Osredotočam se na zbiranje posameznih zvočnih vtisov, namesto da bi iskal navdih v literaturi ali drugih umetniških zvrsteh. Poudaril bi, da sem pred ustvarjanjem aktualnega albuma Swim k ustvarjanju glasbe pristopal zelo pragmatično. Doslej nisem prav nič razmišljal, temveč sem raje eksperimentiral z zvoki in potem opazoval, kam me bodo popeljali, kaj se bo zgodilo. Z zadnjim albumom sem prvič ustvarjal fluidne zvočne kraje in strukture, kar je vplivalo na zametke skladb in kasneje na celoten proces ustvarjanja. Bistvo mojega delovanja je v takojšnjem odzivu, saj mora tistemu, kar slišim, slediti emocionalno vznemirjenje.”

> Ali lahko poveste kaj več o premišljenosti svojega ustvarjalnega procesa? Ali pri grajenju zvočnih krajin pustite domišljiji prosto pot ali glasbeno ustvarjanje poskušate nadzirati?

“Moje ustvarjanje temelji na intuiciji. Enostavno se poglobim in se prepustim določeni vznemirljivi tematiki. Ustvarjanje fluidno zveneče glasbe in sledenje tej konceptualni ideji skozi celoten proces ustvarjanja albuma mi je prvič zares uspelo letos. Ko sem v preteklosti poskušal narediti glasbeni projekt na osnovi določene konceptualne ideje, je slednja delovala vsiljeno in izumetničeno. Sledenje intuiciji in občutkom je bilo zame vselej najboljša pot.”

> Ali gre pri novem albumu Swim za nekakšno nadgradnjo starega ali ste uporabili povsem sveže pristope? Zanima me zlasti vaš način pisanja skladb in besedil, semplanje organskih donečih zvokov tibetanskih posod in podobni prijemi.

“Mislim, da gre tako za nadgradnjo kakor tudi za odmik od preteklosti. Že na samem začetku sem nameraval ustvariti nekaj povsem drugačnega od albuma Andorra. Hotel sem oblikovati drugačen zvok in značaj skladb. Vendar pa sem za izhodišče vzel ravno Niobe, zadnjo skladbo s prejšnjega albuma. Pri slednji sem namreč dobil navdih za ustvarjanje dinamičnega in fluidnega zvoka. Na novi plošči skladbe temeljijo pretežno na loopih, poleg tega pa sem tudi avtor besedil. Vse skladbe s plošče Swim, ki vsebujejo pop elemente, zagotovo izvirajo iz predhodnega albuma. Album Andorra je bil moj prvi poskus komponiranja in pisanja pesmi. Zvok sem poglobljeno razvijal naprej in tako ustvaril novo ploščo.”

> Za zadnji album ste pripravili več kot 600 skladb. Kakšni so vaši kriteriji za končni izbor gradiva, ki ga uvrstite na album?

“Pravzaprav je to zelo preprosto. Ko ustvarim sto skladb, je 98 povsem povprečnih, ostali dve pa sta tisti pravi, saj vsebujeta takojšnjo čustveno povezavo. Ostale skladbe so v resnici nekakšne skice. Njihovo izpuščanje iz končnega izbora pravzaprav pomeni, da so sicer izoblikovane ideje, vendar so bolj del ustvarjalnega procesa kakor pa samostojne enote. Seveda bi jih lahko vse prevedel v skladbe, vendar so v tej fazi zgolj začetni koraki k ustvarjanju novih pesmi.”

> V zadnjih nekaj letih vašim studijskim albumom vselej sledijo posebni turnejski albumi, nekakšni priboljški za oboževalce. Ali je to del vaše tržne strategije?

“Ne bi rekel, da so del posebne strategije, izdajamo jih zaradi poplave gradiva, ki nastane ob snovanju posameznega albuma. Vselej mi namreč ostane še nekaj nezaključenih skladb, ki se ne vklapljajo v koncept albuma, vendar želim, da jih ljudje slišijo. Poleg tega na turnejske albume vključujem tudi didžejevske mikse z glasbo, ki me v tistem trenutku navdihuje. Omenjene albume sem začel ustvarjati tudi iz bolj praktičnih razlogov, saj pomenijo dodaten zaslužek, ki je bil ključnega pomena zlasti na začetku delovanja. Izpolnjujejo še drug namen, saj neizdane posnetke tako približam obiskovalcem in jim podarim nekaj posebnega.”

> Letošnjega maja ste organizirali tudi natečaj za remiksanje skladbe Sun z najnovejšega albuma. Kaj je bil glavni cilj tega natečaja, kako ste izbirali zmagovalca? Ali je bila končna odločitev težka?

“K tej potezi me je spodbudila moja založba. V preteklosti sem bil vselej zelo previden glede podobnih idej in vse do zadnjega albuma je mojo glasbo remiksala le peščica izbranih glasbenikov. Mednje sodi le nekaj mojih najbližjih prijateljev, kot so Four Tet, Joe Goddard iz zasedbe Hot Chip, Jeremy Greenspan iz skupin Junior Boys in pa Kelley Polar. Svojo glasbo sem zaupal samo svojim prijateljem, tokrat pa smo si drznili odpreti škatlico domišljije in priložnost dati vsem. V zgodnejšem obdobju nisem bil dovolj prepričan o sebi, da bi dopustil vpogled v napake in dogajanje znotraj samega procesa. Sedaj, ko sem že nekaj časa na prizorišču, pa popolnoma zaupam vase. Rezultat tega natečaja - poslušali smo 250 remiksov, da bi izbrali zmagovalca! Prav zares je bilo ganljivo opazovati, koliko navdušencev želi ustvariti lastno različico moje skladbe, kako raznoliki so bili rezultati in kako kakovostna večina remiksov. Altrice, mladenič iz Arizone, ki smo ga izbrali za zmagovalca, je že ob prvem poslušanju izstopal, saj pri njem občutiš izjemno osredotočenost avtorja in svojsko identiteto remiksa. Ravno to sem hotel slišati.”

> Doslej ste že dvakrat nastopili v Sloveniji, vendar z drugačno zasedbo kot tokrat. Kako izbirate glasbenike, s katerimi nastopate?

“Vse skupaj se pravzaprav razvija postopoma. Ryan, ki še vedno igra kitaro, je moj prijatelj iz otroštva in z nami je nastopil že prvič, ko smo prišli v Slovenijo. Pete, ki je takrat igral bobne, je prav tako moj prijatelj iz študentskih dni. Oba sem enostavno povlekel v skupino. Pete je novinar in ima pravo službo, zato smo ga morali nadomestiti. Ko sem spoznal Brada, sem ga prepričal, naj igra v bendu. Gre za postopni razvoj. Naš koncept nastopa se je od začetkov do danes zelo počasi razvijal. Če samo pomislim, kakšen je bil videti naš prvi nastop na Metelkovi ...”

> Ali vam je bil tamkajšnji klub všeč?

“Oh, to je zares čudovit prostor. Ker smo tam imeli enega naših najpriljubljenejših koncertov, se ga še posebej dobro spominjam.”

> Spominjam se, da ste na poslušalce napravili močan vtis. Vendar pa akustika tedaj ni bila najboljša.

“Res je, mislim, da je bilo na prvih koncertih na odru precej kaotično, in verjetno je vse skupaj zvenelo obupno. Zdaj je naš koncert veliko bolj dodelan. Veseli me, da sta prvinsko vznemirjenje na odru in spontanost postali stalnici naših nastopov. Še vedno ohranjamo surovost zvoka in stvari nam večkrat uidejo iz rok, vendar je v tem tudi poseben čar.”

> Dejali ste, da je za vas koncert Swim vrhunec vsega, kar ste si kdaj želeli početi.

“Ja, to je prav gotovo moj vrhunec. Studijski album in nastop v živo sta zame dve popolnoma različni stvari. Nastop v živo temelji na glasbeni interakciji in spontanih trenutkih. Letos se je vse, kar smo želeli početi na živih nastopih, združilo v celoto. Ko smo prvič nastopili v Sloveniji, sploh nisem pel, namesto mene so usta odpirali animirani junaki. Zelo počasi sem prišel do točke, ko se počutim povsem sproščenega, ko z veseljem pojem in pri tem uživam. Leta in leta sem poskušal prikriti svoj glas. Veliko se je spremenilo pri našem nastopu. Ne razmišljamo, da je naš nastop nekakšen kompromis. Vse je tako, kakor smo si zamislili in kakor želimo.”

> Ste avtor, multiinštrumentalist in pevec, ki na nastopih daje vse od sebe. Kako na odrsko dogajanje vpliva energija iz občinstva?

“Letos je prišlo do velike spremembe, do pravega preboja. Album Swim je bolj plesen, zato se naš sleherni koncert prelevi v zabavo. Prej smo imeli odlične nastope, na katerih je občinstvo ves čas stalo nepremično in se ni toliko razživelo. Nova glasba pa obiskovalcem resnično omogoča, da se fizično razgibajo in zaplešejo. To ima poseben vpliv na glasbenike, saj eksperimentiramo in potujemo s tokom.”

> Nam kot matematik lahko razkrijete, kaj bi bil odvod Caribouja?

“To je zares težko vprašanje. Ne vem niti, kaj pomeni Caribou, kaj šele, kaj bi bil odvod Caribouja.”

MATEJA ROT