“Dejali smo, da ne bomo sodelovali v vojaški operaciji v Libiji, in tako bo tudi ostalo.”

Pred tem je bil štiri leta veleposlanik v ZDA, diplomatsko pa se je pilil tudi kot namestnik slovenskega veleposlanika pri Združenih narodih in kot državni sekretar na zunanjem ministrstvu. V času, ko je bil veleposlanik v ZDA, je postal znan tudi zaradi dobrodelnih tekov na maratonih v več ameriških zveznih državah. Zato smo pogovor začeli kar s tekom.

> Gospod minister, ste danes že tekli?

“Ne, nisem.”

> Zakaj ne?

“Ker sem imel pred sabo naporen dan, pa še na intervju sem se moral pripravljati.” (Smeh)

> Ste pa jutranji tekač ...

“Ja, sem bolj jutranji tekač, vendar pa zdaj tečem bolj med vikendi, ko imam več časa. Pa tudi med potovanji si zjutraj vzamem čas za jutranji tek. To pomaga.”

> Ste že tekli na newyorškem maratonu?

“Ne, nisem. Sem pa v ZDA tekel na nekaterih drugih, recimo na washingtonskem. Je pa newyorški tek na mojem seznamu želja.”

> Mogoče veste, ali se tudi kateri drugi zunanji minister ukvarja s tekom?

“Seveda se. Zelo resno se s tekom ukvarjata finski in slovaški zunanji minister, teče tudi grški in z njim sem lani tudi tekel atenski maraton. On je tekel krajšo varianto, jaz pa celega, 42 kilometrov dolgega. Nas je kar precej zunanjih ministrov, ki na ta način skrbimo za svoje zdravje.”

> Se med tekom pogovarjate tudi o resnejših meddržavnih zadevah?

“Ne. Tek je bolj za sproščanje. Pomaga pa pri medosebnih odnosih med ministri, kar lahko olajša pogovore.”

> Samostojna Slovenija ima dvajset let, je članica EU in Nata. Kolikšna je zaradi tega njena samostojnost v zunanji politiki? Je lahko globalni igralec?

“Slovenska zunanja politika je lahko samostojna toliko, kolikor si sama želi biti samostojna. S tem, da je članica Evropske unije in Nata ni njena omejitev. V skladu s svojimi interesi je del teh združenj. Usklajujemo evropsko zunanjo politiko, ki pa se ne razlikuje od politike, kakršno sicer zagovarja Slovenija. To ne omejuje Slovenije. Je pa svet vse bolj nestabilen in hkrati vse bolj globalen. Nihče se ne more več omejiti zgolj na svojo soseščino. Vsi skupaj poskušamo iskati rešitve za probleme, ki so globalni. Tukaj lahko Slovenija igra svojo vlogo. Ne more pa postati globalna sila. Vključevati se mora v globalne procese, to pa.”

> Poglejmo primer Libije. Tu Slovenija ne sodeluje v vojaških operacijah Nata. Bo tako tudi ostalo?

“Že od vsega začetka smo dejali, da ne bomo sodelovali v vojaški operaciji in tako bo tudi ostalo. Vojaška operacija je sicer legitimna, ima mandat varnostnega sveta OZN, sprožena je bila ob nevarnosti humanitarne katastrofe v Bengaziju, ko je grozilo, da bodo Gadafijeve sile napadle in razrušile mesto. Takrat je Varnostni svet na pobudo Lige arabskih držav sprejel resolucijo, ki avtorizira uporabo sile. Končna rešitev bo politična. Vojaške ne more biti. Mi bi si želeli, da bi do nje prišlo čim prej. Slovenija vzpodbuja države Afriške unije, ki imajo dostop do obeh strani, da se angažirajo pri politični rešitvi. Ta pa predpostavlja odhod Gadafija in vzpostavitev libijske prehodne vlade, ki bo začela s tranzicijo in z vsemi reformami, ki so potrebne in ki se bodo ujemale z željami libijskega ljudstva.”

ROBERT ŠKRLJ

Celoten pogovor s Samuelom Žbogarjem preberite v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.