“Delajte za semena življenja, ne za semena smrti”
V majhni predavalnici v koprskem zaporu se je v ponedeljek pod nadzorom paznikov zbralo približno 30 obsojencev z odprtega in zaprtega oddelka. Enkrat mesečno jim v okviru vzgojnega programa v sodelovanju s koprskim mladinskim centrom Pina pripravijo ogled filma. Nazadnje je to bil dokumentarec o Afriki.
Ne po naključju; v ponedeljek jim je namreč še bolj slikovito kot podobe na platnu afriško grozljivko opisal avtor filma Tomo Križnar, zagrizen borec za pravice ljudi, ki jim sam pravi “semena življenja”.
“Verjemite mi, zelo dobro vem, kako se počutite. Glede na to, kolikokrat sem bil v arestu, sem največji kriminalec na svetu. Zaprli so me v Teksasu, Braziliji, Tibetu, Kongu, Nigeriji, ZDA, štirikrat v Iraku in šestkrat v Sudanu. V Sloveniji doslej še ne,” je Tomo Križnar že v prvih minutah predavanja osvojil pozornost in zaupanje poslušalcev.
Srce mu bije za čiste ljudi
Priznal jim je, da je že od malega bil neprilagodljiv in je bežal od vsega, kar je dojemal kot indoktrinacijo, zlasti pri materi. Te “ječe življenja” se je rešil z begom iz Slovenije. “Usedel sem se na kolo in v sedmih letih obkrožil svet. Šel sem na vojne fronte, v taborišča, med begunce. Videl sem grozljive stvari. Denimo, kako so iranske oblasti pošiljale cele razrede šolarjev pobirat mine na minska polja, ker je smrt otroka tam bolj poceni kot smrt treniranega vojaka. Videl sem, kako so švercali nafto iz Iraka … A danes vas bom popeljal v Afriko. Tam je civilizacija daleč najbolj kruta do staroselcev, nagih, čistih, poštenih ljudi, ki živijo v popolnem sožitju z naravo. Moje srce bije zanje. Plemena z območja meje med Severnim in Južnim Sudanom, ki je bogato z vodo, nafto in s kakovostno prstjo, so po desetih letih danes spet izpostavljena krutemu iztrebljanju.”
Medtem ko so se na platnu izmenjevale podobe slokih in ponosnih golih postav, je pripovedoval o tem, kako je leta 1979 prvič spoznal Nube, ki jih je poimenoval čisti ljudje in o njih napisal knjigo. “Čisti zato, ker ne onesnažujejo narave, ker spoštujejo stare tabuje, po katerih je prepovedano srati v potok; ker ne bi nikogar zabodli v hrbet, ko beži iz boja.” Povedal je, kako je leta 1998 na lastne oči videl 400 teh ljudi umreti od lakote, kako je s pomočjo medijev to ljudstvo približno deset let živelo v miru in kako je zdaj spet - zlasti po letošnji odcepitvi Južnega Sudana - postalo tarča grozodejstev zaradi maščevanja severnosudanskih arabskih sil.
Bog je malo slep in malo gluh
“Največje žrtve so ženske in otroci,” je dejal Križnar, medtem ko se je 30 parov oči zazrlo v fotografijo na pol presekane deklice, ki se je še oklepala mrtve mlade matere. Zato si je omislil kamere. Tako kot leta 2009 v Darfurju je tudi letos med staroselce razdelil pripomočke za videonadzor. “Bog je malo slep in malo gluh. Morda nam je prav zato omogočil vso to tehnologijo, da namesto njega bdimo drug nad drugim. In povem vam, 200.000 vojakov je manj učinkovitih kot te naše kamere,” je zatrdil.
Tomo Križnar zapornikom: “Kaj mislite, da je evropski parlament ukrenil glede iztrebljanja staroselcev v Sudanu? Razen tega, da je podpisal peticijo z zahtevo, naj se neha podpirati sudanski režim, popolnoma ničesar!”
Prav učinek video nadzora zoper iztrebljanje staroselcev in posilstva žensk bo (po izdaji knjige Nafta in voda) rdeča nit Križnarjevega naslednjega projekta - dokumentarnega filma, zaradi katerega se konec meseca spet odpravlja na črno celino. Doma preprosto ne bi zdržal. Če ne bi ničesar ukrenil, bi najbrž zblaznel. “Toliko jeze je v meni, da bi zmogel tudi ubijati. A odločil sem se, da to energijo usmerim drugam. Dolžan sem vam povedati vse to, zato da boste delali za semena življenja, ne za semena smrti, kot to počnejo politične elite. Te so pod nadzorom naftnih združb, ki jim gre zgolj za dobiček. Kaj mislite, da je evropski parlament ukrenil glede iztrebljanja staroselcev v Sudanu? Razen tega, da je podpisal peticijo z zahtevo, naj se neha podpirati sudanski režim, popolnoma ničesar!”
Dve uri Križnarjeve pretresljive pripovedi sta minili, kot bi trenil. Med obsojenci, ki so ves čas zbrano poslušali, je bilo tudi nekaj bolj radovednih, ki jim je Križnar z veseljem odgovoril na vprašanja. Sami pa so se kasneje brez omahovanja postavili v njegovi družbi pred fotografski objektiv in pred novinarski diktafon.
“Niso vsi ljudje tako srečni, kot smo mi”
“Predavanje me je zelo pritegnilo, tako kot tudi film, ki smo si ga ogledali že prej. Niso vsi ljudje tako srečni, kot smo mi. Nekateri nimajo niti vode in kruha. O tem so nam govorili že kot otrokom. Tomo Križnar je preprost človek, zagnan. Pogumen je, ničesar se ne boji. Verjamem, da si marsikdo od nas ne bi upal tolikokrat na pot brez lastne družine pomagati ljudem po svetu,” je bil nad Križnarjem in njegovim delom navdušen Zdenko.
Podobne vtise je s predavanja odnesel tudi Mirando: “Nekateri imajo veliko vsega, nekateri pa so lačni. To je grozno. Več bi moralo biti takšnih, kot je Tomo Križnar. Morali bi si pomagati med seboj, ne pa da je eden bogat, devet pa revnih. Več bi moralo biti takšnih predavanj, ne samo v zaporu, tudi sicer. Vsi bi morali kaj storiti, a težko se najde tako pogumen človek, kot je on. Zase nisem prepričan, da bi imel to moč. Želja je, ni pa moči.”
Da so tovrstni dogodki v zaporu več kot dobrodošli, menita tudi vodja oddelka za vzgojo Magda Jakoš in programski vodja v centru Pina Borut Jerman. “Poleg individualnega dela z obsojenci tudi takšne skupinske aktivnosti odpirajo stik z zunanjim svetom in možnost pogovora o določeni temi. Možnost predvajanja filmov, ki nam jo je ponudila Pina, se je izkazala za zelo dobro, zanimanje pri zapornikih je zelo veliko,” pravi Jakoševa, Jerman pa dodaja: “Trudimo se, da obsojencem prikažemo filme, ki niso vsakdanji. Skušamo jih spodbuditi k razmišljanju o vprašanjih, ki tarejo sodobno zahodno družbo, in del tega je tudi odnos do sočloveka in Afrike, ki je bila, kar zadeva medčloveške odnose, vedno na dnu.”
ILONA DOLENC
