“Delo v gledališču me vse bolj veseli”

Leta 1955 rojeni igralec, ki živo pripoveduje tako o svojih igralskih izkušnjah kakor o strašnem pokanju zledenelih dreves okrog njegovega domačega Grčarevca pri Logatcu, bo nastopil v Albeejevi Kdo se boji Virginie Wolf?, klasiki, ki jo je poslovenil Zdravko Duša, na koprski oder pa postavil režiser Vito Taufer.

Valič si prižge cigareto in prikima - lahko začnemo.

> Redko mi je tako žal, da ne delam intervjuja za radio.

“Zakaj?”

> Gotovo veste.

Skomigne.

> Slovite vendar kot imetnik lepega glasu in mojster izborne izreke.

“Aja. Kar zadeva glas ... Imel sem srečo: ko sem študiral, smo na akademiji imeli kar dobro šolanje na področju glasu, glasovne tehnike, vedno pa me je zanimalo tudi dobro govorjenje. Nalašč pravim dobro, ne lepo, saj mislim, da je lepo govorjenje zelo slaba reč. Je lepši izraz za prazno govorjenje. Zavzemam se za dobro, pomensko polno govorjenje, iz katerega je lahko razbrati človekove misli. Tudi tu sem imel dobre pedagoge - igre me je učil Polde Bibič, umetniške besede pa Rudi Kosmač.”

> Vaši kolegi pravijo, da Kosmača omenjate pogosto in zmeraj silno spoštljivo.

“Oh, bil je izjemen govorec, zagotovo eden najboljših, če ne celo najboljši v slovenskem gledališču. In izjemen pedagog! Ko sem že končal študij na akademiji, sem pri njem delal še posebno diplomo iz umetniške besede, in spomnim se, kako mi je nekega dne rekel: 'Aleš, vi mi nočete več slediti.' Presenetil me je, skušal sem mu kaj odgovoriti, a je hitro nadaljeval: 'Ne, ne, to je zelo prav. Vi greste že po svoji poti, kakor je tudi prav.' Zavedal se je, da je govor nekaj posebnega in ga mora vsak sam razviti.”

> Kako ste ga vi razvijali?

“Zelo zelo veliko sem delal na njem. Zmeraj sem bil pozoren do lastnega govora, saj samo tako lahko napreduješ. Sprejel sem vsako, še tako drobno delo, ki so mi ga ponudili na radiu v Ljubljani, in se uril pred mikrofonom. Prirejal sem samostojne nastope poezije in se pri gradnji gledaliških vlog vedno zelo posvečal tudi govoru, saj posamezna vloga zahteva različne plasti govora.”

> In ugotovili, da glasu koristijo tudi cigarete?!

“Ne, ne, na cigarete me je pa na žalost navadilo gledališče. Pri triintridesetih letih sem igral v predstavi Job, ki jo je po besedilu Dimitrija Rupla v Drami režiral Božo Šprajc. Iz besedila je bilo jasno, da lik, ki ga igram, pokadi pet, šest cigaret. Začel sem torej na odru, potem kakega kolega nažical za cigareto in si kmalu kupil prvo škatlico.”

> In nikoli nehali?

“Ah, gledališče te dobesedno spodbuja h kajenju. Kakor pri filmu je tudi v gledališču veliko čakanja, ki si ga človek najpreprosteje krajša s kajenjem.”

Kljub uspehom ni usahnil

> Kot nekdanji dekan gledališke akademije, profesor in zagovornik dobrega odrskega govora najbrž niste tako prizanesljivi do naturščikov kakor nekateri vaši kolegi, mar ne?

“Kje pa, zelo rad jih imam, naturščike oziroma ljubiteljske ustvarjalce, amaterje, kakor se jim reče, seveda v žlahtnem pomenu besede. Krasno je, da se ljudje v slovenskem kulturnem prostoru v prostem času iz veselja ukvarjajo z gledališčem in kulturo nasploh. Problematični so le kriteriji, ki so tudi na televiziji in v gledališču preohlapni. V zadnjih desetletjih smo že večkrat doživeli, da je šel kdo dvakrat čez oder, pa so ga že razglasili za igralca. Ko sem takoj po akademiji dve sezoni služboval v tržaškem gledališču, so švicarski producenti pripravili avdicijo za neko televizijsko nadaljevanko. Šli smo vsi, celoten igralski ansambel. Preden so ti dovolili spregovoriti z režiserjevim asistentom, si moral odgovoriti na vprašanje, ali si član sindikata italijanskih filmskih delavcev. Če nisi bil, te niso upoštevali. Ker se teh reči lotevajo zelo resno! Ne vem, kako imajo v Italiji to urejeno zdaj, a včasih je moral producent filmskemu skladu plačati nekakšno odškodnino, če je v filmu nastopil naturščik - ker je bil zaradi tega ob delo profesionalni igralec!”

> Kako ste prišli v tržaško gledališče?

“Trije sošolci smo v prostem mesecu med obema semestroma tretjega letnika nastopili v Wedekindovem Pomladnem prebujenju, ki ga je v Trstu režiral Zvone Šedlbauer. Predstava je bila zelo uspešna, tako da so me po akademiji kar povabili v Trst.”

> Že kar takoj ste zablesteli, a ne?

“Za vlogo Moritza Stiefla v Pomladnem prebujenju sem prejel Borštnikovo nagrado, za Jožefa v Achterbuschovi Eli, ki smo jo igrali v Gleju, in za Zahario Moirrona v Zaroti svetohlincev Bulgakova v produkciji SNG Drama Ljubljana, sem prejel nagrado Prešernovega sklada, za vlogo Rusa v Filipčičevih Ujetnikih svobode v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča nagrado občinstva na festivalu Goriško srečanje malih odrov ... Ampak kljub zgodnjim uspehom se je moja kariera na srečo še razvijala. Velikokrat se namreč zgodi, da igralec takoj po akademiji veliko doseže, potem pa zaradi tega ali onega usahne. Meni se k sreči to ni zgodilo. So pa v igralskem poklicu neizbežna obdobja vzponov in padcev.”

> Kje ste zdaj?

“Težko ocenjujem sebe. Zdaj pogodbeno nisem vezan na nobeno gledališče, v službi sem na akademiji, tako da sem odvisen od povpraševanja gledališč. Je izjemno nepredvidljivo. Septembra je bilo videti, da v tej sezoni mogoče ne bom imel nobene vloge ali kvečjemu eno. No, pa bo koprska že četrta! In nekako imam občutek, da me delo v gledališču vse bolj veseli.”

> Vas kdaj ni?

“Ne, na srečo nikoli nisem doživel, da bi šel na oder ali na vajo z odporom. So pa seveda predstave, ki jih delaš raje, in predstave, ki so ti manj pri srcu.”

> So tiste, ki jih imate raje, tudi uspešnejše pri občinstvu in kritiki?

“Ne nujno, sploh ne! Kakšne vloge imaš zelo rad, rad jih igraš, ležijo ti, iskreni kolegi ti priznajo, da si jih dobro ustvaril, pa v javnosti ne doživijo kdove kakega uspeha. Zgodi se tudi, da narediš izjemno dobro vlogo v predstavi, ki ni uspešna, odigraš jo desetkrat, petnajstkrat, pa je že konec. Počutiš se, kakor bi ti kdo vzel kaj dragocenega, delček tebe.”

> To najbrž začutiš kot krivico ...

“Na začetku, ko si mlad, kot krivico začutiš vse, kar se ne zgodi, kakor si želiš. Potem pa ugotoviš, da je v gledališču pač tako. Ne vem, ali je življenje še v kakem svetu tako nepravično, kakor je v gledališču, kjer je vse odvisno od mnogih slučajev, od sodelavcev, od lastnega počutja, tvojih sposobnosti ... Da bi bilo v gledališču nekaj res narejeno dobro, se mora uskladiti ogromno reči. In ob vsem tem je igralec odvisen od vodstev gledališč, od producentov, režiserjev ... Vsi ti pravzaprav odločajo, kaj bo igralec delal.”

Stopil je v Bibičeve čevlje in krenil svojo pot

> Kako ste se počutili kot mlad igralec, ki je vskočil v vlogo svojega profesorja?

“Ha!”

> Seveda veste, da govorim o vlogi Volodje v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku , v kateri ste nadomestili Poldeta Bibiča.

“Vse skupaj je bilo šokantno. Tedanji direktor Drame Igor Lampret mi je rekel: 'S Poldetom, ki gre na operacijo srca v Švico, sva se pogovarjala, da bi to vlogo igral ti.' O Madona, sem pomislil. Pomagal sem si z videoposnetkom predstave. Ko sem se lotil dela, sem počasi začenjal razumeti, zakaj je Bibič nalogo zaupal meni ...”

> Zakaj?

“Kot študenta in kolega v gledališču me je zelo dobro poznal. Začutil je, da mi bo uspelo in da bom šel malo po svoji poti. Stopil sem v njegove čevlje in res krenil svojo pot. Vsega skupaj smo imeli samo pet vaj, vloga pa je izjemno velika. Hitro sem ugotovil tudi, da jo je Bibič naredil odlično.”

> Bila je njegova najljubša!

“Res je. In ko je ozdravil, jo je spet igral.”

> Ampak tudi vi ste bili imenitni.

“Kar nekajkrat sem jo odigral. Bila je ena tistih, ki so mi dale potrditev in spodbudo za naprej.”

> Zakaj je Volodja, nasilni bolničar v psihiatrični ustanovi, tako privlačen?

“To je nedvomno ena najboljših vlog v slovenski dramski literaturi. Je iz mesa in krvi, v njej je zelo dobro videti, kaj neizobražen, na neki način primitiven človek lahko doseže v sistemu, ki je malo devianten, ki ni zares demokratičen. Ko ga gledamo, dojamemo, da v izjemnih razmerah lahko na vrh pridejo strašni ljudje.”

> Vas vloge preganjajo v nočnih morah?

“Seveda tudi jaz doživljam tisto, o čemer pripovedujejo mnogi igralci: sanjam, da ne znam več besedila, predstava se zatakne in tako naprej. A bolj me mori, ko moram kakšno veliko vlogo po daljšem premoru obnoviti. Jeseni sem obnavljal monodramo Sokratov zagovor in za to porabil kar dober teden.”

> Domači pa so vam seveda tudi obratni primeri, odlične predstave, ki jih brez daljših prekinitev igrate že zelo dolgo. V Mali drami že šestnajst let igrate v komediji Art , le nekaj let manj v Jezu ...

“Obe predstavi sta nekaj posebnega. Besedilo za Art, ki ga bomo konec tega meseca spet igrali v spomin na režiserja te predstave, nedavno umrlega Žarka Petana, je zelo globoko v Bojanu Emeršiču, Jerneju Šugmanu in meni. Ne samo besedilo, celotne vloge so se v vseh teh letih tako zrasle z nami, da predstavo na začetku vsake sezone zlahka obnovimo. Pri Jezu je podobno. Ko je predstava tako dobra in ko jo občinstvo tako dobro sprejme, je igra čisti užitek.”

> Razmišljate kdaj, kako takšne vloge oblikujejo, spremenijo igralca?

“Mislim, da ga ne. Je pa res, da sem pri nekaterih vlogah - a ne pri teh v Artu in Jezu - začutil premik v igralskih sposobnostih, odprla so se mi polja, ki jih prej nisem poznal. Nekaj takega sem zagotovo začutil pri Volodji, pri Molièrovem Tartuffu, pri Jagu v Shakespearovem Othellu, pri Eli, pri Sokratu, pri Wolandu v Mojstru in Margareti in še kje. A to je najbrž še bolj kot od predstave odvisno od dela na vajah.”

> Kaj pa zasebno? Vas kakšna vloga spremeni?

“Nisem začutil, da bi me. Jih nosim s sabo, a pridno čakajo, da jih obudim ob primernem trenutku. Me pa obremenjuje igralski urnik, ki krade čas moji zasebnosti, sploh ker ne delam v kraju, kjer živim, saj so tu še vožnje in drugo, kar mi zapolni dneve in tudi noči.”

Igralec mora odpirati svoje rane

> Se strinjate, da je odlična tudi drama Kdo se boji Virginie Wolf?

“Seveda. Med prvimi vajami me je presenetilo, da je Albee tekst napisal že pred več kot petdesetimi leti. Je namreč zelo sodoben. Albee je pred nekaj leti napravil nekaj korektur, nekatere reči črtal. Očitno je želel malce posodobiti dramaturgijo. Zakonitosti dramaturgije tistega časa so namreč narekovale, da je treba na odru povedati zelo veliko stvari, današnja dramaturgija pa pravi, da je nekatere bolje zamolčati in dopustiti, da jih gledalec začuti po drugi poti. Uprizorili bomo popravljeno besedilo, saj Albee postavlja zelo stroge zahteve glede avtorskih pravic, ki se jih je treba držati.”

> O drami Kdo se boji Virginie Wolf? težko govorimo tudi, ne da bi pomislili na slavni film, v katerem sta briljirala Elizabeth Taylor in Richard Burton ...

“Film je res zelo znan, a mislim, da ga mlajše generacije niti ne poznajo.”

> Ste si ga med pripravami na vlogo ogledali še enkrat?

“Ne, raje sem se mu ognil in si pustil odprta vrata do vloge. Če bi si spet ogledal, kako je vlogo Georgea odigral Richard Burton, bi se mi kaj lahko zavleklo v podzavest in med gradnjo vloge tolklo iz mene. Nerad se konkretno naslanjam na izkušnje drugih.”

> Kako ste gradili vlogo?

“Hm ... Zelo veliko vaj smo imeli za mizo, tako imenovanih bralnih, čeprav smo veliko teksta že govorili na pamet. K drami smo pristopili zelo analitično. Še zdaj, nekaj dni pred premiero, se veliko ukvarjamo z analizo teh likov, njihove notranjosti, njihovih vzgibov, njihovih usod, ki so izjemne, po svoje pa tudi zelo splošne. Ukvarjamo se z vprašanjem, kaj se dogaja v ljudeh, ko se zaprejo v svoje domove in nimajo stika z zunanjim svetom. Kaj jim roji po glavi, kaj jim brbota po želodcu? Četudi je tekst zelo živahen, na trenutke celo divji, se veliko ukvarja s človekovo intimo.”

> Lahko tako močno, ostro besedilo igralca rani?

“Ne bi rekel, da ga rani, vsekakor pa mora igralec odpirati rane, ki jih je dobil v življenju, da bi vloga zaživela, da sploh lahko govori besede, ki jih mora govoriti. S hladnim racionalizmom pri tej drami ne prideš daleč. Če ne pobrskaš po svoji intimi, po svoji psihi, vloga ni polna.”

> Kako ste se ujeli s soigralci?

“Krasno! Rok Matek in Tjaša Hrovat sta izjemna delavca. Nerad rečem talenta, saj je talent dobrodošel čisto na začetku, potem pa je potrebno še marsikaj drugega. In oba mlada kolega to drugo imata in očitno zelo dobro tudi razvijata.”

> Sta bila vaša študenta?

“Seveda. In postali smo kolegi. Tudi z Mojco Partljič prvič igram. Odlično sva se ujela, najina Marta in George se neusmiljeno mrcvarita. Ljubezen skozi sovraštvo. In obratno. Vse skupaj res izvrstno vodi režiser Vito Taufer.”

Sledi za gledališkimi ustvarjalci je vse manj

> Ali morda veste, koliko pesmi in proznih del ste že interpretirali?

“Oh, kje pa, nikakor ne. Zelo veliko sem jih. Nazadnje sem za tržaški Radio Trst A posnel Iliado, skoraj v celoti. Pripravljajo krasno oddajo Odprta knjiga, s kakršno se na žalost ne more pohvaliti nobena slovenska radijska postaja, četudi bi od nacionalke to lahko pričakovali. Interpretirajo ali celo napol odigrajo romane, vsak dan po petnajst, dvajset minut. Kolikor vem, imajo te oddaje precej poslušalcev. Ustvarjajo veliko in zelo dragoceno zakladnico posnete literature.”

> Najbrž ste tudi sicer strasten bralec.

“Zelo strasten! A ena večjih zadreg v mojem življenju je, da imam zaradi obilice dela vse manj časa za branje.”

> Po čem pa najraje sežete, ko ga vendarle najdete?

“Po zgodovinskih romanih z najrazličnejših koncev sveta. Včasih me je navduševala zbirka Sto romanov. Preštudiral sem jo podolgem in počez. Je dobra osnova za vpogled v literaturo in svet.”

> Vas nič ne mika, da bi kakor nekateri vaši kolegi kaj napisali, izdali knjigo spominov?

“Ne rečem, da kdaj ne bom, a zdaj ne vidim možnosti, tudi če bi si želel. Za takšno delo potrebuješ veliko časa. Včasih človeka prime, da bi kaj napisal, a želja potem tudi popusti. Ne vem, bomo videli.”

> Vaš profesor Polde Bibič je v svojih knjigah precej pisal o bolečinah, ki spremljajo zavest, da je gledališko delo zelo minljivo. Kako shajate s tem?

“Sprijazniš se. Tudi Polde se je. A ravno v minljivosti je čar gledališča. Vsak dan prinese kaj novega. Res pa je tudi, da imamo veliko smolo: pri nas je premalo pisanja o gledališču in gledaliških ustvarjalcih. Tudi zato za dobrim gledališkim ustvarjalcem ostane še manj, kakor bi lahko. Zapisi o gledališču so izjemno kratki, vse krajši, tudi v kritikah večino ustvarjalcev odpravijo s kakšno besedico ali pa še to ne. Obširnejših zapisov o gledaliških ustvarjalcih pa je sploh premalo.”

ANDRAŽ GOMBAČ