“Delo z otroki je delo z življenjem in to je tisto, kar človeka bogati”

> Prejšnji teden je v šolo prvič zakorakalo 22.293 prvošolčkov. Od vašega prvega šolskega dne je že davno. Se ga še spominjate?

“Seveda se ga. Vem, da sem ga strašansko nestrpno pričakovala. Bilo je šolsko leto 1960/61. Ker sem letnik 1954 in sem šla v šolo z letnikom 1953, so nam rekli, da bomo šli v šolo najprej poskusno. Potem smo nekateri ostali, nekateri ne. To je bil zame zelo velik in zelo lep dogodek!”

Ta stavek, ki ga je Doris Orel, učiteljica in ravnateljica s polnimi 41 leti dela v osnovni šoli med pogovorom z žarečim glasom izrekla večkrat, ne govori samo o tem, kako je sama preživela leta službe, temveč predvsem o bistvu učiteljskega poklica. Izjemno zahtevnega, v katerem se dobro počutijo samo zares poklicani - taki, ki imajo otroke radi in zato znajo z njimi ustvariti v razredu prijetno in ustvarjalno vzdušje. Rojena leta 1954 v Postojni je šolski prag prvič prestopila s tedaj neobičajnimi šestimi leti v Dutovljah. Tam je bil doma njen oče, mama se je primožila z Dolnjega Krasa. Z izjemo enega leta, ki ga je preživela v Krepljah, je tudi njeno otroštvo teklo v Dutovljah. Gimnazijo je obiskovala v Postojni, Pedagoško fakulteto v Ljubljani, kasneje je dokončala še Fakulteto za organizacijske vede, ker je bil pogoj za opravljanja ravnateljske funkcije univerzitetna izobrazba. Kot učiteljica je 2. aprila 1975 prvič stopila v razred v osnovni šoli v Divači, kjer so jo tudi želeli obdržati, a so tedaj rabili prav njen profil učitelja tudi v osnovni šoli v Dutovljah in je tako od 1. septembra 1975 do letošnjega septembra, ko se je upokojila, tam preživela 41 let. Septembra 1999 je postala ravnateljica, stiku z učenci v razredu pa se ni odrekla. Med starši je zaslovela kot močna, odločna ravnateljica, ki se v prizadevanjih za svojo šolo ni bala ne ministrov ne županov. Tudi v šoli je zahtevala red, a hkrati se učenci niso bali priti do nje s problemi. Nobenega se ni ustrašila, nobenega ni pometla pod preprogo, zavedajoč se, da šola ni dobra, če jih skriva, temveč, če jih rešuje. Včasih si je pri tem pomagala z matematiko, najpogosteje pa s pogovori z vsemi vpletenimi. Energična, mladostna in živahna seveda tudi po upokojitvi ne bo mirovala: “Imam vnučke, malo več časa bom lahko posvetila ostareli mami. Vsekakor pa moram še naprej delati z otroki, brez tega si življenja ne predstavljam. Morda razgovore, če bodo težave. Dobila sem povabilo za sodelovanje pri eni raziskavi. Vsekakor se še vidim v delu z otroki,” pravi.