Demokracija? Diktatura kapitala

A čeprav se to (skoraj) nikoli ne zgodi, še zmeraj hodimo na volišča in glasujemo. In potem smo (v glavnem) vedno znova razočarani.

V Sloveniji se bo demokracija znova utelesila 4. decembra. Še pred kakšnim mesecem se je zdelo, da so stranke v hudi zagati. Javnomnenjske raziskave so kazale, da je ugled strankarskih politikov med državljani, z ugledom parlamenta in vlade vred, padel čisto na dno. Ni bilo videti, da bi se poslanci in strankarski veljaki bili sposobni spopasti z razdiralno gospodarsko krizo. Podjetja so po vrsti propadala, delavci so ostajali brez dela in mezd, menedžerji so kljub propadlim podjetjem bogateli, tajkuni so se šopirili - politiki pa so razglašali svojo nemoč. V opravičilo so s prstom kazali na globalno gospodarsko krizo, ki da je kot ujma, proti kateri ni mogoče kaj veliko storiti. Državljanom, ki so ostali brez vsega, so pridigali o nujnosti zategovanja pasu, češ, da bo samo tako možno izplavati iz krize. Medtem pa sami niso bili za zgled. Svoje poslanske privilegije so večinoma obdržali in sprejemali zakone kapitalu v prid in delavcem v škodo. Vsi v razvitem svetu to počnejo, zato jim moramo slediti tudi mi, so govorili.

Državljanom se je seveda od vsega hudega zameglilo, saj jim je politika vztrajno kazala samo črno temo predora, kot da bi bila to edina pot. Zakaj jih sploh imamo, politike? so se jezno spraševali. Zakaj jih tako mastno plačujemo, če se samo redijo in za nas nič ne naredijo?

In tako se je zgodil upor ulice proti aroganci mednarodnega finančnega kapitala in proti hlapčevski drži parlamentarne politike. Protestniki so izrekli preprosto resnico, da je cesar gol. Povedali so, kar je bilo vsem na očeh: finančni kapital bi nas rad s pomočjo politike še naprej izžemal in iz našega pomanjkanja in stiske koval ekstraprofite. Sila preprosto. Razviti svet je bogatejši kot kdajkoli doslej, vendar je to izjemno bogastvo v rokah peščice, zgolj enega odstotka ljudi, ostalih devetindevetdeset odstotkov pa ima zgolj za golo preživetje ali pa še tega ne. Eksplozivna zmes, ni kaj! Problem je, da je od devetindevetdesetih odstotkov odrinjenih protestiral samo en odstotek. Veliko premalo za pričakovano družbeno eksplozijo.

A se je kljub temu zgodilo prebujenje civilne družbe. En odstotek zavednih bi lahko hitro zrasel na deset, dvajset odstotkov, kar pa je lahko že dovolj za revolucijo. Možnost širjenja požara je pognala strah v kosti tistim, ki bi od morebitne spremembe lahko samo izgubili - bogastvo, privilegije, družbeno moč. Zato je bilo potrebno odstotek najglasnejših čim hitreje izolirati od ostalih, ga očrniti, ga ožigosati z oznako utopizma ali nasilništva.

A ste opazili, da so mediji poročali samo o ekscesnem obnašanju protestnikov, o nasilju peščice “črnih prevratnikov” v Rimu, o njihovih političnih zahtevah pa skoraj ničesar? Jasno, sprožil se je medijski proces kriminalizacije protesta - protestniki naj bi bili skrajneži, ki hočejo samo razbijati in ropati, ne ponujajo pa nobenega predloga za izhod iz krize. V resnici ga imajo, pa še kakšnega, le da se o njem ne sme pisati. Gre za pravično prerazporeditev bogastva na globalni ravni, kar je klasična zahteva vseh revolucionarnih socialnih gibanj.

Dogajanje ulice je v Sloveniji sovpadlo z vladno krizo, z razpustom parlamenta in z razpisom predčasnih volitev. Idealen trenutek, ko bi lahko skozi vrzel nezadovoljstva primezela nova civilnodružbena in politična gibanja. Ta bi lahko terjala prav to, kar terjajo nezadovoljneži po vsem svetu: pravično razdelitev bogastva in novo, neposredno demokracijo. Torej sistem, kjer pravica do odločanja o skupnih družbenih zadevah ne bo samo prazna forma, ampak dejanska vsebina. In kaj se je zgodilo? Tudi v Sloveniji se je zgodil medijsko-politični udar. Stare politične elite, ki so krive za eno najglobljih gospodarskih in moralnih kriz v Sloveniji po drugi svetovni vojni, so upravičeno slutile, da jih na predčasnih volitvah čaka katastrofa, če kaj ne ukrenejo, če z rokohitrskimi potezami ne preusmerijo pozornosti večine državljanov od bistvenih k nebistvenim vprašanjem. Torej ognjemet, kmetija in veliki brat. Torej oh in ah pred televizijskimi zasloni. Staro in obrabljeno so morale preobleči v navidez novo in se državljanom predstaviti kot nove sile, ki naj bi deželo strumno popeljale iz brezna. Skratka, staro prodati kot novo. V bistvu nič kaj domiselna marketinška poteza. Jankovičeva lista tako rešuje interesni klub “levice”, Virantova stranka pa interesni kljub “desnice”, mediji pa pridno, v klasično šentflorjanski hlapčevski maniri širijo iluzijo o “novih obrazih” v slovenski politiki, pa čeprav se ti obrazi vrtijo že skoraj dve desetletji na slovenski politično-ekonomski sceni. Jasno je, da “novi obrazi” ne ponujajo nič izjemno novega: zategovanje pasu, več dela za manj denarja, lažje odpuščanje delavcev, kapitalu (domačemu in tujemu) pa rdeča preproga, nižji davki, manj delavskih pravic. Skratka, nič novega pod soncem. Tako pač kot ukazuje Evropa kapitala.

Vse drugo, kar je državljanom ponujalo upanje, neko novo pot, je poniknilo v velikem predvolilnem medijskem cirkusu. Vprašanje je: bodo državljani Slovenije šli 4. decembra znova na led? Bodo v miru glasovali in znova ustoličili stare sile, ki so jih pahnile v revščino?

ROBERT ŠKRLJ