Demokracijo bodo ukinili, a nam tega ne bodo sporočili
Foto: Arnd Wiegmann

Demokracijo bodo ukinili, a nam tega ne bodo sporočili

7. Val

Kot marsikdaj doslej je tudi tokrat, v krizi, za katero ne vemo ne od kod prihaja, ne kam nas vodi, Italija za zgled. Tu je demokracija, v Berlusconijevi eri, najprej postala medijski spektakel. Ideje nenadoma niso bile več pomembne, pomembno je postalo pojavljanje.

Izgovorjena beseda je doživela svojo transformacijo v laž, dobila obline skromno oblečenih lepotičk na ekranih. Demokracija je tu začela izhlapevati, uhajati iz stvarnosti vsakdanjega življenja ljudi in se zgoščati v migetajočih, živobarvnih oblakih medijskih nebes.

Druga, za samo demokracijo usodnejša transformacija, se je zgodila v trenutku, ko je vajeti vladne politike v svoje roke vzel Mario Monti. Izvoljeni politiki so se morali umakniti bankirju, da bi lahko ta s pomočjo svoje tehnokratske ekipe izpeljal nujne reforme. Demokracijo so v Italiji za določen čas (za koliko?) preprosto suspendirali. Pretrgali so povezavo med ljudsko voljo, izraženo na volitvah, in izvršno oblastjo. Zgodil se je mehki državni udar, samo da ga niso tako imenovali. Izpeljali so ga pod geslom “nujnih in neizogibnih reform”, ki naj bi sprostile trg uslug in zaposlovanja, s tem pa tudi ponovno rast ekonomije.

Danes je na dlani, zakaj so demokracijo suspendirali. Zato, da razstavijo še zadnje ostanke socialne države. Hja, socialna država je utemeljena na družbeni solidarnosti, a to je zastarela družbena kategorija. Danes vse stavijo na tekmovalnosti. Tako imenovani 18. člen delavskega statuta je delavce v Italiji varoval (namerno pišemo v pretekliku) pred nepravičnim odpuščanjem. Bil je še zadnje varovalo pred povodnijo popolne fleksibilizacije ali sprostitve trga dela. Zdaj ga brani samo še en sindikat, najbolj levičarski CGIL, a le vprašanje časa je, kdaj ga bodo osamili, ga označili za terorističnega, anahronističnega, protiitalijanskega, ja, celo komunističnega. Predsednik tehnokratske vlade Monti je namreč ob izteku pogajanj s socialnimi partnerji, preprosto razglasil, da so pogajanja zanj končana, saj spremembi 18. člena delavskega statuta nasprotuje samo ena sindikalna organizacija, ta pa ne more zastopati vseh delavcev. Jasno da ne, a je kljub temu CGIL sindikat z največjim številom članov. O 18. členu in o trgu dela naj bi torej odločal parlament, ki je, vsaj v teoriji, najvišji organ predstavniške demokracije. Parlament pa se je medtem že politično raztopil, skoraj vse stranke so sprejele zapoved o vsesplošnem varčevanju in liberalizaciji, le z nekaterimi redkimi izjemami.

Že Sergio Marchionne delegirani upravitelj Fiatove in Chryslerjeve multinacionalke, je napovedal, kako bo ravnal. Sindikate izgnal iz tovarn, znižal raven delavskih pravic, odpustil “odvečno delovno silo”, naredil Fiatove proizvodne obrate v Italiji konkurenčne s tistimi v Južni Ameriki, denimo. Torej strupeni sadovi globalizacije. Če mu politika teh ukrepov ne bo odobrila, bo proizvodnjo preprosto prenesel iz Italije kam drugam. Pravzaprav je prav tovrstno izsiljevanje v samem jedru krize. Ekonomija se je osvobodila politike, kapital se je otresel zadušljivih okovov demokracije, socialne države, zaplaval v prostor, kjer ga ne nacionalne vlade ne sindikati ne morejo nadzirati in omejevati. Razmerja moči so postala kristalno jasna Nacionalne države morajo poklekniti pred voljo finančnega kapitala. Stavke? Še do nedavna glavno orodje sindikatov je izgubilo vsakršno moč. Marchionne mirno pravi, da bodo tovarno, kjer bodo delavci stavkali, preprosto zaprli in proizvodnjo preselili drugam. Pa naj stavkajo, če si upajo.

Suspenz demokracije se je na specifičen način zgodil tudi v Sloveniji. Jankovič je zmagal na volitvah, Janša vlada. Jankovič pač ni bil dovolj zanesljiv, v njegovem programu je bilo še vedno nekaj sledov socialne države in premalo trga. Vprašanje pa je, ali bi, če bi vladal, res kaj ostalo od obljubljenih socialnih pravic. Pa vendar.

Politične levice ni več. Izpuhtela je. Z njo so izpuhteli tudi intelektualci, ki so sanjali o boljšem, pravičnejšem svetu. Ni jih. Mogoče vrtnarijo, ali pa so se vrgli v biznis. Vnos zlatega fiskalnega pravila v ustavo, ki ga pripravlja Janševa vlada, ob soglasju večine drugih strank, bo sesula socialno državo. Pri nas nimamo Marchionneja, da bi nas učil, kako ravnati. Imamo pa Mednarodni monetarni sklad in Evropsko centralno banko, ki nam pišeta reforme. Na koncu bomo torej vsi na istem: Italijani, Slovenci, Grki, Madžari ... Internacionala bede. Demokracijo bodo ukinili, a nam tega ne bodo sporočili.

ROBERT ŠKRLJ