Dialog brez razkazovanja mišic

158.507 slovenskih javnih uslužbencev kolektivno pogodbo ima. Vsaj do 13. oktobra, dokler bo stavka dela javnega sektorja zamrznjena in se je vlada odrekla njeni odpovedi.

Ima jo od junija leta 2008, ko je bila s podpisom pogodbe za tedanjih 155.820 javnih uslužbencev tlakovana pot uveljavitvi enotnega, centralno planskega plačnega sistema. Sistema, ki je imel v zakonu podlago že od leta 2002 in ob uveljavitvi septembra šest let pozneje ni zadovoljil nikogar. Slovenija se je nemudoma znašla v vrtincu stavk in napovedi zanje. Rušila so se razmerja med poklici, razbohotili so se tekmovalnost in razkoli med bolj in manj uglednimi ter vrednimi. Prehitri kompromisi pa so poglabljali konfliktno spiralo.

Sistem enotnih plačnih razmerij, z dobršno mero vgrajene uravnilovke med deset plačnih skupin in 65 plačilnih razredov, ni nastal le v najboljših časih, pač pa v drugi vladi. Sedanja mu ni bila naklonjena. Pravzaprav mu je odkrito oporekala, a je s stisnjenimi pestmi podedovano uresničevala.

Do protikrizne sklenitve aneksov h kolektivni pogodbi za odmik uskladitve nesorazmerij med javnimi plačami in naposled prehitrega sprejema aneksa h krovnemu zakonu za zamrznitev plač. Še prej pa do grožnje vlade, da bo med javnimi uslužbenci za vsako ceno privarčevala pet odstotkov denarja. Če ne z zamrznitvijo plač, pa z odpustitvijo sorazmernega dela učiteljev, varušk, medicinskih sester ... morda celo uradnikov.

Dve leti poglabljajoča konfliktna spirala se je na drugi rojstni dan plačnega sistem po nepotrebnem izcimila v še bolj nepotreben stavkovni val. Po krivdi vlade in po krivdi dela sindikatov!

Uporaba argumenta moči v morju razumnih argumentov, ki so vladi bili na voljo in v prid resnemu socialnemu dialogu, je bila otročje neumna! Neuresničljiva, saj je sama v svojem prvem polčasu v javnem sektorju pridno zaposlovala, medtem ko so zasebne družbe in zaposleni v njih cepali kot domine. Le slabih 825.000 jih je ostalo za (ne)plačilo davščin in prispevkov za 515.000 upokojencev, sto tisoč brezposelnih in javne uslužbence. O tod prazno zevajoča državna blagajna, v katero se je v letošnjem polletju steklo štirikrat manj prihodkov pravnih oseb kot leta 2008.

Šest sindikatov - ob petih iz konfederacije še šolski - je razumno sprejelo zamrznitev, ne pa znižanja plač. A je vlada s sejanjem vetra požela trmasto besen vihar vodstva preostalih 21 sindikatov. Z njim stavko, v kateri so močno napihnili število sodelujočih, a kljub temu povzročili pretirano škodo. In spet jezo in bes ...

Bes ni razpoloženje, ki bi dopuščalo trezne, realne premisleke o obubožani Sloveniji, pokopani solidarnosti in prazni državni blagajni. Blagajni, ki je za plače javnih uslužbencev ob uveljavitvi sistema mesečno odštela 256, letošnjega julija pa že 288 milijonov evrov. Plače pa je po dveh četrtinskih odpravah nesorazmerij po poprejšnjem šestletnem mirovanju za 31 odstotkov dvignila nad raven plač v zasebnem sektorju. Razmerje, ki smo ga imeli v Jugoslaviji in ga ne pozna skoraj nobena druga evropska država, bi se po zaključku usklajevanja v letu, ko bo rast BDP vsaj 2,5-odstotna, povzpelo še za štiri do pet odstotnih točk.

To ne gre! Ne gre pomenu in izobraženosti javnih uslužbencev navkljub. Vsaj ne bi smelo iti, če bi v komično tragičnem mišičnem monologu pogajalcev, realnost, solidarnost in morala še šteli. A trmasti, čeprav resnici na ljubo bolj popustljivi del sindikatov, kot se je izkazala vlada, kljub zamrznitvi stavke zahteva svoje. Če ne bo dobil, bo za mnenje o svojih pogodbenih pravicah povprašal državljane.

Kar je, osmešenosti referendumov navkljub, dobro! Celo zelo dobro bi bilo izvedeti, kaj o zahtevah gluhih in slepih porečejo povsod tam, kjer tudi imajo pogodbe, ali so jih vsaj imeli, a si z njimi ne morejo prav nič pomagati. In so izmučeni, obupani, lačni!

Najbolje pa bi kakopak bilo, če bi arogantna vlada in trmasti sindikati zmogli povratek k socialnemu dialogu. Partnerskemu dialogu, brez merjenja mišic, s katerim bi si ohranili znosno pot iz krize. Ki je hujša, kot si vlada na poti Slovenije v malo Grčijo želi in upa na glas priznati, a bi na bojni fronti vseobsegajočih reform in ponikanja socialne države morala.

Zamrznitve plač z enim papirnatim sindikatom brez dialoga smo v neki drugi državi živeli iz leta v leto. Danes smo spet tam! V konfliktu, sredi razpada vrednot, ki ne vladi ne sindikatom ne obeta nič dobrega. Najmanj dobrega pa seveda dobrima dvema milijonoma duš okrog njih ...

SAŠA DRAGOŠ