DJ Paul Van Dyk: “Obožujem 140 udarcev na minuto”
Na drugem kavču, a v isti izolski Ambasadi Gavioli sva pred desetimi leti ugotavljala, da njegova glasba ni brezdušen elektronski hrup. Paul Van Dyk je že tedaj veljal za enega vodilnih didžejev in producentov trance glasbe.
V teh letih je bil med drugim še nominiran za glasbeno nagrado grammy, nastopil je na slovesnosti ob 20. obletnici padca berlinskega zidu, svojo glasbo predstavil ob spremljavi simfoničnega orkestra in angažirano nasprotoval ameriški invaziji v Afganistanu in vojni v Iraku. Septembra izide njegova šesta plošča Evolution.
>Pred dvajsetimi leti ste se prvič predstavili kot DJ, pred desetimi pa prvič nastopili pri nas. Generacije poslušalcev in plesalcev pod vašo mešalno mizo so se precej spremenile. Kako je z vami?
“Tudi jaz nisem več enak. V zadnjih dvajsetih letih se je elektronska glasba spremenila iz majhne subkulture v največjo mladinsko kulturo na svetu in se tako ali drugače neprestano razvija. Karkoli vidim, vpliva na mojo glasbo, zato se tudi ta spreminja. Kar kljub vsemu še vedno uspešno ohranjam, je čista povezava z glasbo. Ne zanima me ne zvezdništvo in ne sranje okrog pop idolov. Zame je pomembna le glasba. To je resnično in avtentično. In moja glasba, upam, raste z menoj.”
>Bi lahko rekli, da je elektronska glasba generacijski žanr. Kot sem že omenila, se je generacija obiskovalcev Ambasade Gavioli v desetih letih skorajda povsem zamenjala. Tudi sicer nimam občutka, da bi si ljudje, ki nehajo zahajati v klube, doma ali v avtu vrteli elektroniko, medtem ko si denimo privrženci Rolling Stones, Depeche Mode ali New Order, ki ste jih vi poslušali, njihove plošče vrtijo praktično do smrti ...
“Vtis, ki sem ga dobil pri poslušalcih moje glasbe, je, da jo poslušajo tako desetletniki kot šestdesetletniki in seveda tisti vmes. Mislim, da se z lahkoto posluša tudi v avtu.”
>S tem popolnoma soglašam, a govorite o svoji glasbi, ki je specifična, melodična, z besedili, zasvajajočimi vokalnimi deli. Sprašujem za elektronsko glasbeno sceno na splošno ...
“Mislim, da je precej odvisno od posameznikovega okusa in odnosa, ki ga ima do glasbe. Če dejansko uživaš v elektronski glasbi le zato, ker je del trenutne trendovske scene, morda, drži kar pravite. Veliko glasbe je ubijalsko nekakovostne, neavtentične. Ne bom omenjal imen, a vemo, o čem govorim. Veliko ljudi nenadoma posluša 'plesljivo' glasbo, in misli, da je to elektronska glasba. Seveda bodo ti v nekaj letih končali pri poslušanju kakšnega čudnega r'n'b sranja. Medtem ko bodo tisti, ki imajo resnično radi elektronsko glasbo, vedno poslušali elektroniko. Vem, da zveni čudaško, ampak jaz imam resnično rad čvrst bas, ki doni iz mojega avta s 140 udarci na minuto.” (smeh)
>Pozna ura je bila zame nocoj ena večjih težav. Ura je ena, za mešalno mizo boste ob pol dveh. Prvič sem se zares vprašala, zakaj se mora vse dogajati tako pozno?
“Zato, ker hodimo ven ponoči. Če sem iskren, me to ne moti, ker se enako dogaja po vsem svetu. Je globalen proces, prisoten, kjerkoli nastopam, s tem da marsikje ni evropskega časa. Zame gre nekako tako: spim, se zbudim, se pripravim, sem zelo vznemirjen, vrtim glasbo, grem spat ali na letalo ...” (smeh)
MAJA PERTIČ GOMBAČ
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val v petkovi tiskani izdaji Primorskih novic.
