Dober jezikovni čut - najboljši svetovalec

Jezik ni tako nespameten, da bi si načrtoval kaj nedosegljivega v prihodnosti. Tudi ni jezikoslovca, ki bi bil pripravljen napovedovati, kakšen bo jezik jutri, ampak si dovoli komaj zaželeti - ne odločno zapovedati - le to, kakšen (dober) more biti danes, da bo služil narodu kot vdani sluga. Tudi vi, bralke in bralci, ste mi v pismih zmerom žalostno tožili, kakšen jezik (slab) imamo zdaj (ne jutri) v parlamentu, ker nekateri (ali mnogi) med poslanci klatijo slovenščino, ki ni prava ne po slovnici ne po pravopisu.

Naloga jezika je bila od nekdaj in je še zdaj, da se razvija skladno z življenjem in ga prikazuje ter nam služi za medsebojno razumevanje. Vse to počne ustrezno s svojimi stoletnimi notranjimi zakoni, ki se ne dajo zlahka spremeniti. Človekove jezikovne novosti (in norosti) seveda rade volje posvoji. Tako se je na primer sprijaznil z napačno ministrovo besedo “zdravje” (namesto “zdravstvo”) na “Ministrstvu za zdravje”. Zdaj imamo, kar imamo: pameten minister je odšel, nespamet je po njem ostala. Toda jezik ni tu nič zakrivil, ker je “zdravje” lep izraz, le minister ga je vsilil na nepravo mesto.

Še en primer narobe rabljene besede, ki je sicer pravilna, a v napačni zvezi. “Ustreljenega policista rešil neprebojni jopič,” je pisalo v časopisu. Če je kdo ustreljen, je mrtev. Najbrž ga je krogla samo zadela, a ga je rešil zaščitni jopič.

Pri takih jezikovnih zmotah nas notranji čut takoj opozori na greh, in ga popravimo. Toda včasih dober jezikovni čut, kot najboljši svetovalec, odpove. Skorajda dosledno se nam to zgodi pri napačni rabi samostalnika v rodilniku (2. sklon), da izrazimo svojino. Na primer: kapa našega trenerja. To pomeni: trenerjeva kapa. Toda zmeda, ki jo težko opazimo, nastane, ko na mesto “kape” vstavimo besedo “izdaja” in rečemo: izdaja trenerja. Ta zveza ima dva pomena: 1. trenerja so izdali; 2. trener jih je izdal.

Slovnično pojasnjeno: samostalnik izdaja je izpeljan iz glagola izdati, ki je prehodni. Glagolsko dejanje prehaja z osebka na predmet: marsikdo izda prijatelja. Pri samostalniku izdaja pa dejanje teče v obe smeri: od osebka (marsikdo) na predmet (prijatelj), a tudi od predmeta na osebek.

Kot vidimo, dvojni pomen nastane pri besedah, ki so povezane s prehodnim glagolom. Na primer: obramba istospolnih (prehodni glagol braniti). To lahko pomeni, da se istospolni branijo sami (“istospolni” je osebek); lahko pa tudi drugi branijo istospolne (“istospolni” je predmet, osebek je “drugi”).

Slovnica prepoveduje zvezo, kot je “izdaja prijatelja” v pomenu “prijateljeva izdaja” ali “izdal nas je prijatelj”. Dovoljuje samo zvezo “izdaja prijatelja” v pomenu “prijatelja smo izdali” ali “prijatelj je bil izdan”.

Takih nehvaležnih primerov z dvojnim ali dvoumnim in tudi napačnim pomenom je nešteto v dandanašnji govorni in pisni žlobudravosti, ko samo hitimo kdove kam in le redkokdo pomisli na jezikovno pravilnost. Nekaj časopisnih zgledov: nadzor odraslih; izsiljevanje države; bojkot županov; preziranje politikov.

Ni pametno hiteti, ko ne veš, kam greš. Tudi v jeziku, spoštovani bralci teh vrstic. Z novimi vprašanji pa vseeno pohitite in mi jih pošljite, da nam Minuta ne umolkne.

Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si. Prihodnja Minuta bo izšla v praznični prilogi v četrtek, 24. decembra.

Žična – žičnata - žičasta ograja

Z mejami, ogradami, ograjami, pregradami je zmerom kaj narobe. Ko jih človeštvo ima, so mu v napoto in jih ruši. Ko je brez njih, jih spet postavlja, kjer so bile, in tudi tam, kjer jih ni bilo nikoli. Celo v glavi. Je morebiti pri ograjah kaj narobe tudi z jezikovnega vidika? Nekdo od bralcev me je ustavil in povprašal:

“Vse mogoče berem in poslušam o tej žici in ograji. Kako se reče, če je ograja iz žice: žična, žičnata ali žičasta? Vse tri izraze uporabljajo, tudi tretjega, žičasta. Zanima me, kaj besedi ograja in žica prvotno pomenita. Vesel bom vašega odgovora v 7. valu.”

Obe besedi, ograja in žica, izvirata vsaka iz svojega starega korena, porojenega že v daljni indoevropščini. Zato ju srečamo še dandanašnje dni v večini slovanskih jezikov, sledi za njima pa tudi ponekod v drugih potomcih tega prajezika.

Koren glagola graditi, iz katerega izhajata ograja in ograda, pomeni obkrožiti, omejiti, zavarovati s plotom, zidom in obzidjem. Manjši tako zavarovani prostori so bili in so še gradovi, ograjena obdelovalna zemlja, vrtna greda, večji pa utrdbe, mesta, ki se v več slovanskih jezikih obdržala ime grad, rusko gorod (Stari Grad, Slovenj Gradec, Beograd, Novigrad, Novgorod itd.). Besedi ograda in ograja se besedotvorno razlikujeta le v obrazilu: ograda ima obrazilo -a, ograja pa obrazilo -ja; ograd+ja preide v ograjo, tako kot predlog med+ja preide v mejo (med dvema celotama).

Žica ni rodila toliko naslednikov kot koren besede grad. Še glagol žicati (zvito prositi, nadlegovati) smo si morali prisvojiti iz srbohrvaščine. Žica je ohranila svoje prvotni pomen iz indoevropščine: nit, tako kot še danes v srbohrvaščini (eden od pomenov). Danes je to “kovinska nit”.

In še pridevniki iz žice: 1. žičen, 2. žičnat, 3. žičast; in kateri izmed njih je primeren za poimenovanje ograje iz žice.

1. Obrazilo -en pridevnika žičen pove, da je nekaj izdelano iz žice; o tem nam pričajo besede s takim obrazilom: pšeničen, koruzen, železen.

2. Obrazilo -at pridevnika žičnat (nastalo iz žičen +at) kaže na veliko prisotnost pomena, ki ga ima koren; to je razvidno tudi iz besed vodnat (dosti vode), bradat, kosmat (iz kosem), rogat.

3. In še obrazilo -ast v pridevniku žičast: to obrazilo opozarja na podobnost. Kar je belkasto, je podobno belemu, trapasto trapcu in bedasto (duhovni) bedi. Kar je žičasto, je podobno žici, ni pa v celoti žica.

Za ograjo ali pregrado iz žice je najbolj primeren pridevnik žičen (žična ograja) in domala enako primeren tudi pridevnik žičnat. Pridevnik žičast pa ni primeren.

JOŽE HOČEVAR