“Dobro je, da se borimo. To nam krepi samozavest.”

Slovenci v Porabju so po pariški mirovni konferenci in pozneje versajski oziroma trianonski pogodbi po koncu prve svetovne vojne leta 1920 ostali onkraj slovenskih državnih meja. S pripeto slovensko zastavo na suknjiču se o položaju skupnosti razgovori v knjižni slovenščini, s presenetljivo malo poudarjenim porabskim narečjem. Izraža naklonjenost do slovenske in madžarske države ter upa na nadaljevanje razvoja. Za ohranjanje identitete sta daleč najbolj pomembna jezik in kultura, pravi.

Jože Hirnök je pri 57 letih starosta zamejskega delovanja v Porabju. Od ustanovitve leta 1990 vodi Zvezo Slovencev na Madžarskem. Osnovno šolo je zaključil v domači slovenski vasi Sakalovci, obiskoval je poklicno šolo strugarstva, maturiral v Sombotelu, naredil sprejemne izpite za filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je 1986 diplomiral na smeri etnologija in sociologija. Sprva se je zaposlil kot referent za narodnostna vprašanja pri kulturnem centru v Monoštru, sedaj že 24 let vodi Zvezo Slovencev.

> Kaj vam pomeni 17. avgust, praznik priključitve Prekmurja matični Sloveniji? Dan praznovanja ali dan grenkega spomina?

“Težko je po številnih desetletjih dati objektivno oceno, kaj bi bilo za nas bolje. Sprejeti moramo zgodovinsko odločitev takšno, kot je bila sprejeta leta 1920. Porabski Slovenci smo ostali v okviru madžarske države. V vseh obdobjih smo poskusili ohraniti svojo identiteto v tolikšni meri, kot se je dalo. V prejšnjem sistemu je bila tukaj t.i. železna zavesa, ki je za nas predstavljala veliko zaprtost, izoliranost. Po letu 1990 so se časi zelo spremenili. Ponudile so se nam številne možnosti izražanja slovenstva. Mislim, da smo v vseh pogledih dobro izkoristili novo obdobje. Leta 1990 smo ustanovili prvo krovno organizacijo - Zvezo Slovencev na Madžarskem, v okviru katere delujemo.”

> Je spomin na obdobje železne zavese še živ?

“Takrat je bilo precej drugače. Imeli smo maloobmejne prepustnice, s katerimi smo lahko čez mejo šli osemkrat na leto, še dvakrat smo lahko mejo prečkali s potnim listom. Potrebovali smo tudi vizo. Na križiščih po porabskih vaseh je bila mejna policija, rekli smo jim graničarji. Večkrat so tudi mene ustavili, spraševali kam grem in zakaj. V vsaki vasi so imeli svojo postajo. Tu nismo poznali popularnih nakupov iz Ljubljane v Trst ali Celovec. Večkrat smo v tujino lahko odšli samo s turistično agencijo.”

> Na nedavni državni proslavi v Beltincih vas slavnostni govornik predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez ni omenil. Je govornik na vas nerodno pozabil ali vas je prezrl?

“Žal se proslave nisem mogel udeležiti. V našem slovenskem centru tu v Monoštru smo imeli pomembno likovno kolonijo z desetimi akademskimi slikarji iz okoliških držav ter tudi iz Finske. To je zelo pomemben dogodek, katerega soorganizator je tudi naša zveza. Letos je potekala že petnajstič. Kar se govora tiče, ocenjujem, da nas je govornik pozabil omeniti. Moram poudariti, da je vse od slovenske osamosvojitve, ne glede na barvo vlade v Sloveniji, odnos države do naše manjšine zelo pozitiven. Slovenija nas finančno podpira, deležni smo seveda tudi moralne podpore.”

Porabje je majhna pokrajina ob reki Rabi na Madžarskem, kjer živi slovenska manjšina. Pokrajina meji na Goričko in Avstrijo, za center porabskih Slovencev velja mesto Monošter, madžarsko Szentgotthárd. Slovenci so prisotni v sedmih okoliških vaseh, med katerimi je največja Gornji Senik, madžarsko Felsöszölnök. Ostali slovenski kraji so Dolnji Senik, Verica-Ritkarovci, Andovci, Sakalovci, Števanovci in Slovenska ves.

> Kam greste raje na kavo? V Ljubljano ali Budimpešto?

“V Ljubljano. Rad imam tudi Budimpešto, ki je zame najlepše mesto v srednji Evropi. Študiral sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, poznam jo zelo dobro, tam se tudi boljše počutim, tam živi moja sestra. Včasih pa pretehta tudi kakovost kave. (smeh).”

> V Prekmurju vas po naših poizvedovanjih ne poznajo najbolje. Marsikdo nam ni znal svetovati za pot k vam v Monošter.

“Gre za naključje. Pred leti smo podrli fizične meje, srečamo pa tudi ljudi, ki imajo še vedno predsodke in meje v glavah. Opažam, da je iz leta v leto odnos do naše manjšine boljši, bolj odprt. Tudi mladi vse več vedo o nas kot zamejskih Slovencih. V zadnjih dvajsetih letih smo v Sloveniji, na Madžarskem in v preostalih slovenskih zamejskih skupnostih prepoznavni. Lahko trdim, da nas Prekmurci poznajo. Z župani občin imamo odlične odnose, tudi z madžarsko skupnostjo v Sloveniji. Z občinami na Goričkem smo podpisali številne dvostranske sporazume.”

> Porabski Slovenci ste najmanjša slovenska zamejska skupnost. Je to vaš privilegij?

“Ne, nikakor. Zelo malo nas je. Imamo premalo otrok, dijakov, študentov. Če se malo pošalim, bi lahko dejal, da bi bilo zelo dobro, če bi nas bilo vsaj trikrat toliko. Lažje bi nam bilo ohraniti jezik, kulturo, tradicijo.”

> Vas tudi uradna Ljubljana obravnava kot najmanjše?

“Smo najmanjši, ampak enakopravni ostalim slovenskim zamejskim skupnostim. Imamo skupno manjšinsko koordinacijo Slomak, kjer se odlično razumemo. Srečujemo se večkrat letno.”

> Kakšna je pravzaprav skupnost porabskih Slovencev?

“Na Madžarskem živi okrog 5000 Slovencev. Največ nas je v Porabju, okrog 3500, in sicer v Monoštru in sedmih okoliških vaseh. V manjšem številu tudi v Sombotelu, ki je sedež naše županije, ter v Budimpešti. Pred desetimi leti se je pri ljudskem štetju na Madžarskem za Slovence opredelilo 3040 državljanov, kar je dober izid. Tedaj je bil odgovor na to vprašanje obvezen. Pri štetju pred dvema letoma je število sicer padlo na 2900, a je bila izjava o narodnosti prostovoljna. Zanimivo, da se je število Slovencev v Porabju povečalo, zmanjšalo pa v Budimpešti, kjer je tok asimilacije večji. To je gotovo potrditev našega truda pri ohranjanju slovenstva.”

> Kakšna je vaša identiteta? Marsikje je moč prebrati, da ste predvsem Prekmurci.

“Bili smo del Prekmurja in se še vedno čutimo kot Prekmurci. Imamo zelo podoben jezik, narečje, ki se je skozi čas razvijalo nekoliko drugače. Ostalo je bolj arhaično, ker smo po trianonski pogodbi leta 1919 prišli pod Madžarsko. Imamo zelo podobno kulturo - petje, ples, šege, običaje. Tudi tipični pridelki so zelo podobni, od ajde do bučnega olja.”

> V Monoštru je generalni konzulat Republike Slovenije. Kakšno je sodelovanje?

“Za odprtje konzulata smo si kot zveza prizadevali že od samega začetka. Državi sta v devetdesetih letih podpisali sporazum o zaščiti narodnostnih manjšin. Konzulat smo v Monoštru dobili leta 1998. Na isti dan smo odprli tudi Slovenski kulturni in informativni center v Monoštru. To je bil velik dan za Slovence v Porabju. Imamo zelo dobre dnevne stike, vzajemno si nudimo pomoč.”

> Kakšen pa je odnos z madžarsko državo? Koliko priznanih manjšin je na Madžarskem?

“Madžarska z narodnim zakonom priznava 13 manjšin, med drugim tudi nas Slovence. Po osamosvojitvi Slovenije se je odnos do nas bistveno izboljšal. Seveda smo se in se še moramo nenehno boriti za svoje pravice. Našo dejavnost sofinancirata obe državi.”

> Kako je z zastopanostjo manjšine na različnih ravneh upravljanja?

“V vaseh, kjer živi slovenska skupnost, imamo pravico ustanavljati t.i. manjšinske samouprave. Trenutno deluje enajst takšnih samouprav, ki skupaj tvorijo državno slovensko samoupravo. To je druga krovna organizacija. Osredotočena je na politično delovanje, naša zveza pa deluje kot civilno-družbena organizacija, ki se ukvarja z izdajanjem literature, časopisa Porabje, kulturnimi dejavnostmi. Smo v zelo dobrih partnerskih odnosih. V mestnem svetu Monoštra imamo vedno enega Slovenca, tudi sam sem bil dva mandata mestni svetnik. Novost je, da je sedaj v madžarskem parlamentu zagovornik naših pravic. Ni manjšinski poslanec, kot ga poznamo iz slovenske ureditve, ampak izvaja zelo podobne funkcije. Lahko predlaga zakone, le glasovalne pravice nima. To je Erika Köleš Kiss, profesorica na srednji strokovni šoli v Monoštru, doma iz Gornjega Senika, ki je bila izvoljena na posebnih volitvah v okviru slovenske manjšine.”

> So v obeh manjšinskih organizacijah vidne politične razlike?

“V Porabju nimamo političnih strank. Smo enotni, cilj obeh organizacij je delovanje v dobrobit slovenske manjšine.”

> Zvezo Slovencev ste ustanovili šele leta 1990. Je bilo v preteklosti veliko zamujenega?

“Pred tem smo bili organizirani v okviru Demokratične zveze južnih Slovanov, skupaj s Srbi in Hrvati, s sedežem v Budimpešti. V osemdesetih letih so se tudi na Madžarskem dogajale velike politične in družbene spremembe. Videli smo, da ta organizacija ne more več zastopati naših interesov. Zakon o društvih nam je takrat dal podlago za ustanovitev lastne organizacije. Ocenjujem, da je bilo dotlej zamujenega veliko. Zamejske organizacije v Italiji in Avstriji so že tedaj dobivale ogromno pomoči, zlasti finančne, ki jim je izdatno pomagala vzpostaviti svoje delovanje.”

> Desetletja je bila narodna zavest v Porabju brez krovne organizacije torej na veliki preizkušnji?

“K sreči se je Slovenstvo pri nas ohranilo. Tudi brez zveze smo imeli nekaj stikov na kulturnem, športnem in ostalih področjih tako s Prekmurjem kot z ostalo Slovenijo. Z ustanovitvijo zveze pa je seveda veliko lažje. Da bi zvezo ustanovili že prej, pa nismo imeli zakonskih možnosti.”

> Na kakšen način deluje Zveza Slovencev?

“Predsedstvo ima 15 članov, predsednika volimo vsaka štiri leta. Sam sem na tem položaju od vsega začetka. V okviru zveze deluje deset kulturnih skupin z okrog sto petdesetimi člani. Vključeni so športna in gasilska društva, društvo upokojencev, društvo mladih, razvojna agencija. Poskušamo biti aktivni na vseh področjih.”

> Kako je z mladimi? Kje se izobražujejo?

“Mladi imajo na voljo dve osnovni šoli na Gornjem Seniku in v Števanovcih. V Monoštru sta gimnazija in srednja strokovna šola, na katerih se učijo slovenski jezik. Iz njega lahko tudi maturirajo. Na univerzi v Sombotelu imajo slovenski oddelek. Nekaj jih gre na študij v Budimpešto, pa tudi v Maribor in Ljubljano.”

> V 25 letih ste dobili časopis, radio, televizijsko oddajo, slovenske šole, dvojezične krajevne napise. Na prehojeno pot ste verjetno ponosni.

“Seveda smo ponosni. Izdajamo časopis Porabje. Radio Monošter oddaja vsak dan štiriurni program v slovenščini. Zelo pomemben je kulturni in informativni center, ki je edinstven v zamejskem prostoru. V njem imajo sedež radio, časopis, naša zveza, razvojna agencija, premore konferenčno dvorano, razstavni prostor, hotel in restavracijo. Na podlagi meddržavnega sporazuma iz leta 1992 imamo vsako leto mešano komisijo, v kateri pregledamo narejeno ter si zadamo nove naloge. Zadnja velika pridobitev je štirikilometrska cestna povezava med vasema Gornji Senik in Verica-Ritkarovci, za katero smo se borili več kot petnajst let. S tem so slovenske vasi v Porabju postale veliko bolj povezane.”

> Vsi našteti dosežki zvenijo, kot da bi se po letu 1990 Slovenci v Porabju ponovno rodili. Je še vedno prisotnega toliko entuziazma?

“Kljub tem dosežkom, se asimilaciji ne moremo izogniti. To je povsod v zamejstvu. Borimo se proti asimilaciji, najbolj pomembna elementa pa sta jezik in kultura. Na Gornjem Seniku vzpostavljamo vzorčno kmetijo, kot dokaz, da se tudi v novodobnem svetu lahko preživi s kmetijstvom. Naslednji izziv je ustanovitev znanstveno-raziskovalne ustanove, naše delovanje pa gre v smeri večje kakovosti. Ne smemo več toliko razmišljati o kvantiteti, temveč o čimbolj kakovostnih programih.”

> Je po vašem mnenju kaj resnice v paradoksu, da več pravic kot daš manjšini, prej se asimilira?

“V tem je kar precej resnice. Kot sociolog lahko trdim, da je to nekaj običajnega. Če nekdo dobi vse na pladnju, se mu ni potrebno boriti za nič. Ljudje postanejo brezbrižni do vsega. Dobro je, da se za nekatere stvari še borimo. To nam krepi samozavest.”

> Porabje je na Primorskem malo znano. Kašen je življenjski standard, s čim se ljudje ukvarjajo?

“Plače so v Porabju in nasploh na Madžarskem precej manjše kot v Sloveniji. Povprečna plača tukaj znaša 400 evrov, kar je občutno manj kot pri vas. Cene so morda nekoliko nižje. Porabski Slovenci so se v preteklosti pretežno ukvarjali s kmetijstvom, imeli pa smo srečo, da je bil Monošter že pred stotimi leti industrijsko zelo razvit. Marsikdo je delal tako v tovarni kot doma. Sedaj se je življenjski slog spremenil. Večina Porabcev dela v Monoštru, kjer je velik obrat avtomobilske znamke Opel. Precej jih hodi v službo tudi v bližnjo Avstrijo, kjer je standard občutno višji.”

> Vas moti, da Madžarska še ni prevzela evra?

“Morda, ampak z vidika tega, da nima za prevzem izpolnjenih gospodarskih pogojev in ne dosega maastrichtskih kriterijev. Če bi imeli evro, bi pomenilo, da imamo boljše gospodarstvo. Velikokrat nam rečejo, da je boljše, da nimamo evra. To je zgrešeno. Cene vsekakor niso zrasle zaradi evra, ampak zaradi gospodarske politike. Tu evro nima zveze.”

> Lahko ocenite, ali Slovence zanima Porabje in tukajšnje življenje?

“Seveda smo zanimivi za naše rojake. Letno pri nas v kulturnem centru gostimo približno 120 avtobusov. Pokažemo jim institucije, pokrajino, zavrtimo kakšen film, ponudimo nastop kulturne skupine. V Monoštru je na ogled ena najlepših baročnih cerkva na Madžarskem. Na Gornjem Seniku je Kuharjeva hiša, tipična slovenska hiša z zbirko. V Števanovcih je muzej mejne policije, graničarstva, ki je edini tovrstni na Madžarskem. Prikazuje njihovo in naše življenje ob železni zavesi. V Andovcih si lahko ogledajo hišo rokodelstva, kjer gostimo razne prireditve. Povečini so to enodnevni izleti, ki jih poskušamo vsebinsko izpolniti. Torej vabljeni k nam.”

PETER MARAŽ