Dodati leta življenju in življenje letom
Število starejših prebivalcev v Sloveniji se že nekaj desetletjih opazno povečuje. Različne organizacije se na to neizogibno demografsko dejstvo pripravljajo različno intenzivno in vsaka na svoj način. Enega zanimivejših udejanjajo Univerze za tretje življenjsko obdobje, ki so v 30 letih delovanja slovenskim aktivnim starostnikom dodobra prevetrile življenje in njihovo mesto v družbi.
Pisalo se je leto 1984, ko so izobraževalci odraslih in univerzitetni učitelji v Ljubljani s prostovoljnim delom ustanovili Slovensko univerzo za tretje življenjsko obdobje. “V dnevne časopise smo dali oglas, da upokojenke in upokojence vabimo, naj se nam pridružijo v študijskem krožku. Prvi je bil posvečen francoščini. Ob uri začetka smo čakali in čakali, a bilo ni nikogar. Nakar smo slišali nekakšen ropot in na vratih se je pojavil možakar. Njegova prva reakcija je bila: Saj sem vedel, da bom vse zamudil! In je vrata spet zaprl. Stekli smo za njim in ga povabili noter. Opravičil se je za zamudo, češ da je šel prej še na Žale, na ženin grob. Od takrat kroži med nami anekdota, da smo začeli z enim študentom, pa še ta je prišel s pokopališča,” je slikovita prof. dr. Ana Krajnc, soustanoviteljica univerze za starejše.
Konec leta 1995 je v Sloveniji delež starejših - ljudi nad 65. letom - znašal 12,5 odstotka prebivalstva, lani pa je ta starostna skupina predstavljala že skoraj petino prebivalstva. Do leta 2045 naj bi po napovedih delež starejših pri nas narasel na 29 odstotkov, do leta 2060 pa naj bi bilo starejših kar 35 odstotkov. Delež mladega prebivalstva, torej otrok do 15. leta, od leta 2003 v Sloveniji pada; lani je znašal le slabih 15 odstotkov. Zelo visoko starost - sto ali več let - je v sredini lanskega leta pri nas dosegalo 238 prebivalcev, od tega 37 moških in 201 ženska. Danes v svetu najhitreje narašča najstarejše prebivalstvo, torej skupina prebivalcev, ki so že dosegli 80 let. Ta starostna skupina predstavlja več kot desetino vseh starejših prebivalcev sveta, do sredine 21. stoletja pa naj bi po pričakovanjih dosegla že petino vseh starejših.
Več kot 20.000 študentov letno
Od takrat pa do danes je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje prerasla v nacionalno mrežo 47 univerz za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) v 45 krajih po Sloveniji. V njej zadnja leta sodeluje več kot 20.000 študentov ter več kot 1000 mentorjev in prostovoljcev. Številni vanjo vključeni strokovnjaki so njeno prakso, osnovano na povojnih izkušnjah iz Švedske, ves čas raziskovali in razvijali, tako da slovenska univerza danes temelji na lastni teoriji in lastnem modelu.
Za izjemne uspehe pri delu s starejšimi je mreža leta 2011 prejela prvo nagrado za družbeno inovacijo na 6. Slovenskem forumu inovacij in v letu 2012 republiško nagrado na področju šolstva. Njeno aktualnost še povečujejo ne le najsodobnejše vzgojne izobraževalne oblike dela, temveč tudi odprtost do drugih starostnih skupin. Na sodržavljane prve starostne skupine - ta sega od rojstva pa vse do konca šolanja oziroma vstopa v poklicni svet - nove izkušnje prenašajo učeči se babice in dedki. Drugo starostno obdobje je najdejavnejše v posameznikovem življenju, traja pa vso delovno dobo. Iz nje mreža vključuje tako številne mentorje kakor tudi udeležence - študente, ki naj bi praviloma imeli vsaj 45 let. Med staro prebivalstvo statistika uvršča vse, ki so dopolnili 65 let. S socialnega vidika se starost začne z upokojitvijo, kar se lahko zgodi tudi pred 65. letom, ker pa se življenjska doba podaljšuje, so začeli strokovnjaki ločevati še četrto življenjsko obdobje, ki traja od 75. leta do konca življenja. Mreža je odprta tudi za te prebivalce, če so le umsko in telesno delavoljni in pri močeh.
Zaslužna za študij andragogike
Za zagon in delovanje mreže UTŽO je zaslužnih več zanesenjakov, eno osrednjih mest pa pripada prav Ani Krajnc, Primorki, rojeni leta 1938 v Ustju pri Ajdovščini. Njeno otroštvo so zaznamovali vojno preganjanje, požigi in fašistično nasilje, zato ne preseneča njeno nenehno nasprotovanje slehernemu nasilju - tudi simbolnemu nasilju človeka, ki je v vlogi učitelja, nad drugim, ki je v vlogi učenca.
Po študiju psihologije in pedagogike v Ljubljani se je strokovno izpopolnjevala tudi v tujini, med drugim v Torontu, Oxfordu in Ženevi. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je po končani specializaciji postala docentka za andragogiko, vedo o vzgoji in izobraževanju odraslih. Ima kar nekaj zaslug. V letu 1976 je najprej oblikovala nov predmet in nato smer študija ter v letu 1993 za Slovenijo nov program samostojnega študija andragogike. V tem okviru je tudi raziskovala in razvijala dialoško in participatorno učenje v malih skupinah ter samostojno učenje ob pomoči mentorjev in svetovalcev, kar je tudi rdeča nit delovanja in uspešnosti UTŽO.
Je dolgoletna članica upravnega odbora svetovne organizacije za izobraževanje starejših, deluje v skupini za komparativno andragogiko pri UNESCO, še vedno pa sodeluje tudi pri podiplomskem študiju na ljubljanski in mariborski univerzi. Objavila je več kot 390 člankov in prispevkov ter sedem knjig, ustanovila prvo slovensko revijo za izobraževanje in osebnostno rast odraslih Andragoška spoznanja, ki jo ureja še danes. Na UTŽO Ljubljana že 15. leto vodi študijske krožke o medosebnih odnosih. “Ameriška behavioristična psihološka teorija me ni nikoli prepričala, saj človeško naravo razlaga preveč mehanicistično, pretežno s pogojnimi refleksi. Pri delu se opiram na transakcijsko analizo Erica Berna. Prepričal me je s svojo razlago človeka kot družbenega in celostnega bitja. Njegova teorijo o človeku kot odnosnem bitju je jasna in dostopna tudi laikom, zato bi jo morali poznati in uporabljati vsi ljudje v vsakdanjem življenju. Berne je menil, da bi se z njo morali seznaniti tudi zdravi ljudje, saj bi tako izboljšali kakovost svojega življenja, medosebne odnose ter bi si z razumevanjem sebe in drugih povrnili osebno srečo tudi v zdaj stresne situacije,” pravi Ana Krajnc, ki tovrstna spoznanja niza tudi v svoji zadnji knjižni uspešnici Spoznaj sebe in druge.
Staranje prebivalstva se kaže tudi v povečevanju števila prejemnikov pokojnin. V Sloveniji je bilo v letu 2013 več kot 600.000 prejemnikov starostnih, predčasnih, invalidskih, družinskih, vdovskih ali delnih starostnih pokojnin iz obveznega zavarovanja. Doba prejemanja pokojnine - čas od upokojitve do smrti - se je pri starostnih upokojencih v obdobju 2004-2013 podaljšala, pri moških na 16 let in 8 mesecev, pri ženskah pa na 22 let in 8 mesecev. Po podatkih ZPIZ je povprečna mesečna pokojnina v letu 2013 znašala nekaj več kot 560 evrov. Po podatkih UMAR je Slovenija za vse pokojnine namenila približno desetino BDP. Od držav članic EU nameni največji delež izdatkov za pokojnine Italija, približno 16 odstotkov oziroma približno tri odstotke več od povprečja EU. Naša sosednja država beleži tudi največji delež starejših: v letu 2013 so predstavljali dobrih 21 odstotkov prebivalstva.
“Dobra klapa”
Klara Furlan iz Branika se že peto leto izobražuje v študijski skupini Slovensko ljudsko izročilo skozi leto, ki deluje v okviru Kraške UTŽO. “Kot računovodkinja nisem nikoli imela časa za take hobije,” pravi. “V minulih letih smo pod mentorstvom etnologinje Marjete Malešič popisovali stare običaje in predmete ter delo služkinj in aleksandrink. Sled za aleksandrinkami sem našla tudi v Vipavski dolini, o čemer smo kasneje poročali v brošuri in svoje izsledke prikazali na razstavi.”
Člani skupine, vsi po vrsti upokojenci, so nasploh “dobra klapa”. “Skupaj hodimo tudi na razstave in izlete, pri tem pa ne pozabimo niti na naše rojstne dneve,” pravi gospa, ki nova spoznanja že prenaša na vnuke.
Nad izobraževanjem v jeseni življenja je navdušen tudi Rafael Vončina, upokojeni veterinar iz Sežane, ki je pred tremi leti v študijskem krožku Digitalna fotografija z mentorico Katarino Sadovski ponovno oživil svojo mladostno strast do fotografije. “Mentorica nam je na predavanjih najprej posredovala osnovno znanje o fotografiranju, nato pa nam je začela dajati konkretne naloge, denimo fotografiranje portretov, ki si jih na sestanku zatem skupaj ogledamo in jih komentiramo,” pravi. “V tem času sem imel že dve samostojni fotografski razstavi. Mnogim posnetkom arhitekture in rož bo verjetno sledil še kakšen fotografski niz. Zdi se mi, da sem si izbrusil oko, saj tudi drugi, na primer člani foto kluba Žarek, kamor sem se prav tako vpisal, opažajo, da delam vse bolj boljše fotografije.”
Število oskrbovancev v domovih za starejše v Sloveniji se povečuje. V letu 2013 jih je tam bivalo dobrih 16.000 ljudi; tri četrtine med njimi so ženske. Najpogostejši razlog za sprejem v dom je bila v letu 2013 bolezen starostnikov; takih sta bili dve tretjini. Med njimi se povečuje tudi delež z drugimi starostnimi težavami, med katere sodi tudi demenca. V posebnih socialnovarstvenih zavodih je v letu 2013 stanovalo dobrih 2000 oskrbovancev, med njimi jih je bila tretjina stara 65 ali več let.
Tudi starejši so lačni novega znanja
Ljudje si po upokojitvi želijo početi kaj novega, se zaveda andragoška stroka. Vračanje v staro dejavnost ali prejšnjo službo jih običajno razočara. Prejšnjega položaja tam nimajo več in hitro dobijo občutek praznine. Počutijo se odveč. Za to, da bi počeli nove stvari, pa se morajo še česa naučiti. In prav zato se starejši pogosto še dodatno izobražujejo. Samo želeti in vedeti namreč ni dovolj. Tudi bogate izkušnje niso dovolj. Šele ko človek počne kaj koristnega, se njegovo znanje družbeno uveljavi. Človek pa se samopotrjuje, ker dobi od ljudi odziv. “Če dam primerjavo s slikanjem: če bi šel kdo naključno na slikarsko razstavo, bi bil to zanj tako bežen dogodek, da ne bi prav nič prispeval k njegovi povezanosti z drugimi ljudmi,” pojasnjuje Ana Krajnc. “Drugače bi bilo, če bi se v slikarstvo poglabljal, si na koledarju vsak mesec zaznamoval, katere razstave želi videti, in se odločil, kaj ga zlasti zanima. Vtise z razstav bi zlagoma uredil. Spoznal in povezal bi se z ljudmi podobnih zanimanj, na otvoritvah bi spoznal slikarje in ljubitelje slikarstva. V družbi bi se o slikarstvu pogovarjal kot poznavalec, v tem bi užival in dokazal drugim, da o tem veliko ve. Čez čas bi se lahko tudi sam vpisal v študijski krožek za slikarstvo in začel še sam slikati.”
Vse znanje in bogate življenjske izkušnje pa starejšim nič ne pomagajo, če razmišljajo in ravnajo v skladu z družbenim stereotipom. Ljudje so navajeni, da je starost nekaj, kar je vredno podcenjevanja, zato se temu navadno ne upirajo. Diskriminacija po starosti je značilna zlasti za socialno zaostale družbe industrijskega sveta.
“V informacijski družbi si z močjo mišic, ki morda v starosti vendarle plahni, ne moremo kaj veliko pomagati,” pravi strokovnjakinja. “Pomembno je, ali se znamo hitro in pravilno odločati, se vživljati v ljudi, se z njimi primerno sporazumevati ter ali znamo stvari tudi predvidevati. Starejši imajo vse našteto pri roki. Na sodobni stopnji razvoja moč mišic ni več najpomembnejša. Za življenje so zdaj pomembne informacije, znanje, izkušnje in osebnostne lastnosti ter sposobnosti, kot je na primer sposobnost vživljanja v druge, socialno predvidevanje, sposobnost pravilnega odločanja med možnostmi ter odpornost za stres. Starejši premorejo mnogo tega, ker so jih oblikovali življenje in doživetja. Marsičesa takega ne moremo pričakovati od človeka, ki je šele zapustil šolske klopi.”
Na Primorskem deluje devet “senior” univerz
Razvoj deluje v prid temu, da pridobijo starejši enakovreden položaj v družbi kakor mlajši. Kako hitro se bo to zgodilo, je v veliki meri odvisno od starejših samih, a tudi od družbenega, političnega, ekonomskega in kulturnega razvoja družbe. Odvisno je od vrednot, ki bodo v prihodnje uravnavale mišljenje in ravnanje ljudi. Ko se bo družba humanizirala in ko bomo višje cenili ljudi kakor ekonomske cilje in zahteve, bo tudi položaj starejših ljudi drugačen.
V Sloveniji, eni vodilnih evropskih držav v izobraževanju starejših, na tem področju prednjačijo ženske - v okviru UTŽO predstavljajo kar štiri petine udeležencev. Mreža, razpredena po Primorskem, je široka: univerzitetne enote delujejo v Ajdovščini, Idriji, Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, na Krasu, v Novi Gorici, Piranu in Postojni. Na Krasu delujejo od leta 2010. “V tem študijskem letu imamo 24 študijskih programov, kjer 22 mentorjev vodi približno sto slušateljev,” pojasnjuje Nadja Mislej-Božič, predsednica kraške univerze za seniorske študente. “Ob zaključku dela udeleženci prejmejo potrdila o obiskovanih programih. Kakor je praksa tudi drugod, niti pri nas ne preverjamo znanj.”
Novogoriško UTŽO so ustanovili leta 1991. Letos ima 435 članov, 46 študijskih skupin ter 49 mentorjev in predavateljev. “Potreba po druženju je ena človekovih osnovnih potreb,” poudarja Ivanka Drnovšček, predsednica novogoriškega društva. “Naš cilj je slediti razvoju v smeri sožitja in povezovanja vseh generacij, saj smo prepričani, da starost ne bi smela biti breme družbe,”
Ne, slovenska družba do starejših ni zmeraj prijazna. K sreči pa se vse več posameznikov navdušuje nad dragocenim vodilom, zadovoljno ugotavlja Ana Krajnc: dodati leta življenju in življenje letom.
BOGDAN MACAROL
