“Dopustili smo, da se je sebični gen uveljavil kot še nikoli doslej”

> V letu, ki smo ga pustili za sabo, ste praznovali lep jubilej, izdali novo knjigo in dočakali upor ljudstva. Kaj od naštetega vas je najbolj vzradostilo?

“Upor ljudstva. Vesel sem, da sem dočakal toliko let, a leta so naravni pojav, ki pride sam od sebe. Čudil pa sem se že, da Slovenci tako mirno prenašajo vse, kar se jim dogaja. Sedanji upor je razveseljiv, a je še skromen. S takšnim ne bomo dosegli bistvenih sprememb.”

> K spremembam ste pozivali tudi v mnogih uvodnikih v Svobodno misel. Od urejanja te revije ste se poslovili nekako trpko, z zapisom, v katerem pravite, da vam ni uspelo doseči vsega, kar ste si želeli.

“Verjel sem, da bom s svojim zgledom, z odprtostjo in s kritičnostjo spodbudil in razširil krog samostojno mislečih rojakov. Ocenjujem, da v tem pogledu nisem bil kdove kako uspešen. Ne da se bralci niso strinjali z mano. Imel sem celo take, ki so z velikim zanimanjem spremljali moje delo, ga tudi cenili in se celo opolnoči oglasili, da bi mi izrazili strinjanje s tistega dne objavljenim komentarjem. Vendar širšega odziva na razmere v družbi ni bilo. To me preseneča. Sem namreč tista generacija, ki je še doživela drugo svetovno vojno, osvoboditev, kakor smo takrat rekli, velik, prelomen dogodek, ki smo ga doživel kot nauk, poduk za celotno človeštvo, naj poslej res skrbi za drugačen razvoj sveta. A ne doma ne v širšem, svetovnem merilu nisem doživel kakega zadoščenja. Več sem pričakoval.”