dr. Andrej Kurnik: “Napasti je treba finančne institucije!”
V več kot sedemdesetih državah, v kakih sedemsto mestih, od Amerike do Azije, od Afrike do Evrope in vse do Slovenije, vsepovsod se bodo jutri dvignili ponižani in razžaljeni, posamezniki, združeni v eno samo sporočilo: dovolj nam je!
Dvignili se bodo tudi v Ljubljani, Mariboru, Kopru in morda še kakšnem slovenskem mestu.
O vzrokih za globalni protest in njegovih morebitnih posledicah smo povprašali dr. Andreja Kurnika, profesorja na Fakulteti za družbene vede, aktivista v Socialnem centru Rog in pri gibanju Nevidni delavci sveta, enega vidnejših udeležencev slovenske veje nezadržno rastočega drevesa.
> Se strinjate, da je bila doslej ena največjih težav aktivistov povezovanje, preseganje razpršenosti upora?
“Zagotovo. Obstajali so žepi upiranja, žepi bojev za pravice, ki pa se niso znali sestaviti v skupno družbeno moč. Kar se danes dogaja v gibanjih, ki so se začela v severni Afriki, 15. maja prišla v Evropo in ki bodo zdaj eksplodirala po vsej Evropi, je rekompozicija, odkritje skupnega sovražnika. To so institucije finančnega kapitalizma: banke, finančni trgi, investicijski skladi ... In bodisi strankokracija bodisi diktatura.”
> Pri tem uporu igra pomembno vlogo svetovni splet.
“Seveda, a splet ni vse. V New Yorku so zasedbo Wall Streeta pripravljali dolgo, več mesecev, tudi na samem terenu, vsakdo je vedel, kaj mora storiti. V New Yorku je zelo težko zasesti ulico, zlasti Wall Street. To mora biti dobro načrtovano. Vsekakor pa splet omogoči lažjo komunikacijo, olajša valjenje snežne kepe.”
V Kopru bo protest jutri od 11. ure pri krožišču ob tržnici. Vabljeni so otroci, odrasli, none in nonoti, tete in strici, psi ...
> Kako težko je protest, kakršnega bomo deležni v soboto, pripraviti v Sloveniji?
“V Sloveniji je težav več. Ena od temeljnih je ta, da se socialnih problemov drži stigma. Ljudje so stigmatizirani. Ne govorijo o svojih težavah, o svoji brezperspektivnosti, mladi ne govorijo o tem, da bodo verjetno do konca življenja živeli pri starši, saj do svojega stanovanja lahko pridejo le z zadolževanjem. To je ena temeljnih ovir za spremembe: stigmatiziranje. Strah. Druga težava je nevednost. Ljudje nimajo dovolj informacij, da bi vedeli, katere silnice v današnjem svetu odločajo o njihovih življenjih.”
> Kdo je kriv za to?
“Deloma mediji, ki pa nastopajo v isti zgodbi. Denarni pritiski nanje so zelo močni, podobno kakor na univerze. Tudi univerze so namreč problematične. Na njih je raziskovalno in drugo delo treba prilagoditi interesom finančnih institucij. Sicer ne dobiš raziskav.”
> Govorite iz lastnih izkušenj?
“Vsekakor. Na univerzi imamo danes generalizirano prekernost. Imamo mlade raziskovalce, mlade profesorje, ki niso zaposleni za nedoločen čas, ampak so začasni, na pogodbah, podplačani. Na ta način so seveda učinkovito disciplinirani, posledica pa je tudi cel sistem vrednotenja znanja: kakšna oblika produkcije znanja je sploh vredna financiranja? Spomnimo se samo bolonjske reforme. Nenehno živimo pod grožnjo, da nas bodo privatizirali, če ne bomo agenti interesov finančnega kapitala. Kritika ključnih mehanizmov izkoriščanja je onemogočena. To je drugi problem. Tretji pa je na ravni organizacij delavskega gibanja.”
> Sindikati?
“Veliki sindikati so ostali v stari paradigmi, še vedno se obnašajo, kakor da smo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekje na zahodu.”
> Kako bi se morali obnašati tukaj in zdaj?
“Tako, da bi se 15. oktobra množično pridružili ogorčenju, razumeti pa bi morali, da vzpon finančnega kapitalizma hodi skupaj s prekerizacijo, skupaj z demontiranjem fordističnega kanona dela, kanona produkcije, katerega zaton je dokončen. Vrnitve nazaj ni. Odpreti bi se morali za nove segmente dela, za nove skupine izkoriščanih, predvsem mladih, ki so razpršeni, ki imajo mnoštvo pogodb, ki so s.p., ki so na avtorskih pogodbah, ki delajo prek študentskih servisov, ki delajo na črno ... Vedeti bi morali, da danes nimamo več industrijskega, temveč finančni kapitalizem. Napasti je treba finančne institucije! V Evropi nam danes kot edini možni izhod iz krize ponujajo politiko zategovanja pasu. Čeprav ne učinkuje. Grčijo je spravila na kolena! Ne samo da imajo recesijo, padli so v depresijo. Tam vlada množična revščina, razkroj družbenega tkiva. Zategovanje pasov je seveda zarota, s katero želijo politični razred in finančne institucije rešiti interese bank - temu pravijo 'dokapitalizacija bank' - in izstaviti ljudem račun v obliki nadaljnje privatizacije in financializacije še preostalih elementov podhranjene države blaginje, že zdavnaj nezadostne za družbeno reprodukcijo. 15. oktobra bomo postavili temelje za družbeno opozicijo, ki bo ustavila politiko zategovanja pasov, in za gibanje, ki bo uveljavljalo potrebe proizvajalcev družbenega bogastva kot brezpogojno pravico.”
> Torej spet lahko vzklikamo: “Zemljo tistemu, ki jo obdeluje!”
“Seveda. 15. oktober ni new age piknik. Zasedba Wall Streeta ni hipijada, ni novi Woodstock. To je nova generacija proletarskega boja! Vsakemu, ki premore vsaj malo razuma, je jasno, da je model upravljanja ekonomije in družbe, znan pod imenom neoliberalni model oziroma finančni kapitalizem, popolnoma neracionalen. Vodi nas v prepad, v množično revščino. V Evropi bi naj krizo, ki so jo povzročile finančne institucije, plačale periferne evropske države. Bil sem v Španiji, kjer ljudje umirajo, ker zapirajo bolnišnice. Na demonstracije prihajajo pripovedovat svoje zgodbe. 15. oktobra moramo finančnim institucijam in partitokracijam jasno povedati, da nimajo več mandata za upravljanje našega skupnega bogastva. Obstaja alternativa, ki je edini izhod iz krize - to je dokapitaliziranje skupne blaginje. A to lahko dosežemo samo na evropski ravni. In zato moramo Evropo zgraditi od spodaj.”
> Lahko take razmere in tak upor pripeljejo tudi do nasilnega obračunavanja z elito?
“Ne vem, kaj natančno imate za nasilje. Je nasilje to, da množice v New Yorku motijo poslovanje Wall Streeta ali da so v Chicagu preprečili konferenco združenja hipotekarnih bank? To ni nasilje, to je legitimen upor.”
> Mislim na čisto pravo prelivanje krvi.
“Težko sodim. Če bodo skušali globalno generacijo zatreti z represijo, bo seveda prišlo do prelivanja krvi. Ampak prva bo kri prelila druga stran, institucije finančnega kapitalizma in partitokracije. V Tuniziji je bilo tristo mrtvih in protesti, ki so z oblasti vrgli Ben Alija, so bili nasilni, mladi so se dneve in noči spopadali s policijo. V Evropi stavim na gradnjo transnacionalnega gibanja, verjamem tudi v zaveznike znotraj obstoječih političnih sil, zato ne vidim nuje po krvavem obračunavanju. Če pa bodo prevladali interesi finančnega kapitalizma, lahko pride do marsičesa. Če jim ne bo uspelo izpeljati politike zategovanja pasov in privatizirati še preostalih sfer družbe, so današnji oblastniki pripravljeni tudi dezintegrirati Evropo. Pripravljeni so spodbujati vzpon nacionalnih egoizmov. Na primeru Jugoslavije smo videli, kaj se zgodi, če pride do dezintegracije v času krize. Zato je ključno - in 15. oktober nosi to sporočilo - da si delavska in družbena gibanja prilastijo Evropo.”
> Protest sovpada s slovenskim predvolilnim časom. Bi bila ena od možnih poti tudi oblikovanje delavske stranke in nastop na volitvah?
“Mislim, da moramo biti realisti. Jasno je, da so mediji že nekako ustoličili favorite in da bodo ljudje spet izbirali med že izbranim. Volilni spopad bi bil po mojem mnenju izguba energije in časa. Zdaj je vso energijo treba vložiti v oblikovanje močne družbene opozicije. Potrebujemo tako socialno kakor politično revolucijo. Iznajti moramo nove forme politične participacije, nove oblike neposredne in transnacionalne demokracije.”
> Se kapitalizem vsemu temu sploh lahko prilagodi? Ali je potreben čisto nov sistem?
“Huh! Strinjam se s Slavojem Žižkom, ki je pred dnevi v govoru med zasedbo Wall Streeta dejal, da komunizma ni več, imamo pa še zmeraj 'commons', skupno. To moramo braniti. Tu se skriva alternativa, nova družba. Tu je naše znanje, generalni intelekt, obča družbena vednost. Skupno moramo iztrgati iz objema finančnega kapitalizma, privatizacije, razlaščanja. Vzemimo vprašanje ekološke krize. Imamo ogromno ljudi, ki razmišljajo o zelenih tehnoloških in družbenih alternativah, a do njih v okviru obstoječega ne bo prišlo. Treba jih je financirati, a ne tako, da zadaj stojijo interes in diktati finančnega kapitalizma - stati mora interes skupnega dobrega! Ne govorim o revoluciji v smislu prevzema državne oblasti ali česa podobnega. Govorim o tem, da morajo srednji razred, ki je danes na udaru, in izključeni proletarci osvojiti skupno blaginjo. Po dolgem času imamo spet kritično maso, ki to lahko doseže.” ANDRAŽ GOMBAČ
