Dr. Spomenka Hribar o čedalje večji nuji po solidarnosti

> Pišete: “Čas je za novo družbeno pogodbo!” Zakaj?

“Naj najprej povem, da 'družbena pogodba', o kateri pišem, ni tehnična oznaka, ampak metafora. Kriza je huda, tega se moramo zavedati in ukrepati! Predvsem je treba več pozornosti posvetiti revnejšim slojem. Kajti vsi moramo preživeti. Tisti, ki so zaposleni, ki imajo kolikor toliko dober življenjski standard, bi se morali začasno odpovedati svojim že izpogajanim in uzakonjenim pravicam, jih terjati šele, ko bodo razmere boljše. Paziti je treba na vsak dinar, na vsako investicijo. V mislih imam TEŠ 6, ki je zgrešena investicija, sporna ekonomsko, energetsko in socialno. Še bolj mi gre v nos oboroževanje naše vojske za potrebe vojne v Afganistanu, nevarna igra, ki nas stane na desetine milijonov evrov. Na take probleme opozarjam. Žal mi je, da so 'družbeno pogodbo' nekateri razumeli dobesedno in se spraševali, kdo je bo podpisal, kje bo podpisana, kaj pomeni ... Ena od tez pravi celo, da z družbeno pogodbo napovedujem novo revolucijo, novo prerazporeditev dobrin, kar je popoln nesmisel. Govorim o nacionalnem konsenzu! Skupaj moramo priti na zeleno vejo, sicer bomo res deležni izgredov in 'revolucije'!”

> Bi bilo to nujno slabo?

“Vsekakor! Dobili bi ulično nasilje, morda tudi nekakšno ponovitev ludizma, razbijanja strojev, znanega iz zgodovine, ali pa novo revolucionarno nasilje, ki oblast prevzame mimo zakonov. Ne verjamem sicer, da se bodo take skrajnosti zgodile, vem pa, da družbeni neredi le še potencirajo histerijo v ljudeh, nam jemljejo energijo in povzročajo škodo.”

Ostaja nam le popuščanje

> Koga nagovarjate?

“Nas vse.”

> Toda med nami so razlike.

“Velike razlike! No, v prvi vrsti nagovarjam tiste, ki imajo vsega in preveč, pa tudi upokojence, ki imajo oziroma imamo nadpovprečno visoke pokojnine. Odpovejmo se svojim bonitetam, začasno, za leto, dve, morda tri, ravno za toliko, da pridemo do novega zagona in da bodo lahko preživeli tudi ljudje z najnižjimi osebnimi dohodki, brezposelni, socialno ogroženi, upokojenci z mizernimi pokojninami, skratka, kar lep delež slovenskega ljudstva, dvesto, tristo tisoč ljudi, ki se jim sicer ne piše lepa.”

> Verjamete, da vam bodo nagovorjeni prisluhnili?

“Ne vem. Svoje besede dajem v razmislek. Naj hočejo prisluhniti ali ne, nekega dne bodo morali doumeti, da tako preprosto ne gre več naprej. Sicer pa mislim, da se to že dogaja. Tudi sindikati začasno že popuščajo pri svojih zahtevah. Vidim le dve možnosti: ali družbena pogodba ali nemiri.”

> Se ne bojite, da bo oblast zlorabila tovrstno dobro voljo, rekoč: če so popustili toliko, lahko popustijo še bolj?

“Ne verjamem, ker vem, da je državni proračun pred bankrotom. Za zdaj nam ostaja le popuščanje.”

> Kaj bi rekli, kdaj ste imeli več moči: pred ...

“Jaz da bi imela moč?!”

> Zakaj ste presenečeni?

“Ker nimam moči. Mineva osemnajst let, kar sem zunaj politike. Moč ima kvečjemu moja beseda. Kadar kaj napišem, dobim odzive, pozitivne in negativne, torej nekaj vpliva imam, težko pa rečem koliko.”

> Pa lahko presodite, kdaj ste ga imeli več: ob osamosvajanju Slovenije ali zdaj?

“Težko rečem. Preden sem bila v praktični politiki, je bila 'moč' moje besede opazna per negationem, ker je bila javno zavračana z vsemi možnimi silami, v demokraciji pa je dopuščena vsaka beseda in je njeno moč zato težje meriti. Ob osamosvojitvi? No, tedaj sem imela neko politično moč, ker sem bila v parlamentu.”

> Četudi zdaj v zapisu o družbeni pogodbi ne omenjate ne levice ne desnice, se bralci na spletnih shajališčih spet prerekajo, ali sodite bolj na levo ali bolj na desno.

“Kdor bere moje tekste, vidi, da imam ekvidistanco do levice in desnice. Vedno sem kritična do tistega, ki ima večjo moč, zlasti če jo zlorablja. Če pa me kdo že hoče sortirati, naj povem - sem bolj na levi.”

> Imate še kaj upanja v današnjo slovensko politiko?

“Raje bi videla, da me tega ne bi vprašali. Zelo slabo se počutim, ko gledam televizijo in ocenjujem ravnanje sedanje oblasti. Obenem nimam nobenega upanja, da bi bila desna opcija kaj boljša. Upam, da bo nastopila kakšna nova politična elita, ki se bo resnično zavedala potreb nacije. In ki bo socialno čuteča, če to ne zveni preveč naivno, kakor mi očitajo. Upam, da bomo to prej ali slej dočakali.”

> Ali vaši vnučki solidarnost dojemata drugače kakor vi?

“Zdaj sta še majhni. V naši družini sicer vsi gojimo podobne vrednote. Če pa se ozrem na širšo družbo, ugotovim, da mlajše generacije vse bolj podlegajo moralnemu relativizmu. Bojim se, da imajo manj smisla za solidarnost. To se kaže že v drugačnem odnosu med sošolci. Mi smo si suflirali, prepisovali drug od drugega, si pomagali, zdaj pa menda vsakdo skrbno pazi svoj zvezek, da sosed ne bi kaj videl. Več je tekmovalnosti in brezobzirnosti. Kaj pa vem, mogoče se tudi motim. Ko nastopi resna stiska, pa se ljudje začnejo obnašati drugače. Bolj solidarno.”

Brez sprave ne bi bilo osamosvojitve

> Pevski zbori prepevajo partizanske pesmi, režiser Sebastijan Horvat je na oder postavil Borove Raztrgance in v intervjujih govori o pozabljenih vrednotah, kakršni sta tovarištvo in solidarnost, umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj se navdušuje nad partizansko umetnostjo in celo revolucijo ... Kako dojemate našteto?

“To razumem kot odziv na premočan pritisk skrajne desnice, ki hoče znižati vrednost preteklega dogajanja in vzdigniti sodelovanje z okupatorjem, ga prikazati kot boj proti komunizmu. Ampak boj proti komunizmu v času narodnega boja zoper okupatorjevo ogrožanje našega ljudstva nima opravičila. In ga ne bo imel! Nekaj drugega je zoperstavljanje komunizmu v času socializma, z mirnimi sredstvi, z zahtevo po demokraciji. Obujanje spomina je zame le pozitivno, saj se je partizanstvo postopoma že izgubljalo v pozabi, medtem ko so bile iste reči v prejšnjem režimu mladini in tudi drugim predstavljene ideološko in demagoško, zaradi česar je partizanstvo zbujalo odpor. Upam, da bo kmalu dobilo mesto, ki mu pripada.”

> Mislite, da ima mladina na to obdobje danes boljši pregled kakor nekdaj?

“Se bojim, da ne. Bojim se tudi, da ne vedo dovolj niti o sami osamosvojitvi. Tega je premalo v učnih knjigah. Če greš po cesti in 26. decembra ali 25. junija in mlade sprašuješ, kaj praznujemo tega dne, ti mnogi ne znajo odgovoriti. Pa so to ključni dogodki naše preteklosti, pomemben del naše kulture! Kdor jih ne pozna, je brez korenin. Zanimajo ga le današnji interesi, malo mu je mar tako za včeraj kakor za jutri.”

> Kljub vsemu ohranjate upanje?

“Upanje umre zadnje, pravijo. Verjamem, da se bodo stvari nekega dne vendarle uredile in stabilizirale, predvsem pa da bomo Slovenci spet ponosni nase. Kakor smo bili ob osamosvojitvi. In kakor smo lahko ponosni na partizanski boj. Samozavestni moramo biti tudi ob stikih s sosedi in v mednarodni politiki, se pokončno srečevati z Italijani, Avstrijci, Hrvati. Danes je naša samozavest zelo nizko.”

> Obžalujete kako svojo besedo ali dejanje?

(daljši premislek) “Ne. Ker sem vedno govorila in pisala po svoji vesti - ne glede na tveganje. Moram pa reči, da se zavedam svoje soodgovornosti za posledice pobude o spravi. Pripomogla sem namreč k temu, da so do besede prišli skušnje, jeza, zamere in sovraštva, zatrti v prejšnjem režimu. No, sprava gor ali dol, ko napoči demokracija, lahko kdorkoli govori o čemerkoli, mar ne? Četudi se ne izmikam svojemu deležu soodgovornosti, ne sprejemam očitkov, da sem kriva za glasnost današnje desnice. Moti se, kdor misli, da je mogoče na tisoče ubojev skriti za vse večne čase. S klicem k narodni spravi sem storila najboljše, kar je bilo mogoče. Ideja narodne sprave je desnici tedaj odprla pot v javnost, levica pa je počasi le doumela, da maščevanja ne bo in da ji sprava omogoča politično preživetje. Brez sprave ne bi bilo niti osamosvojitve.”

> Lahko to malce bolj pojasnite?

“Edvard Kocbek je v intervjuju, ki ga je dal Borisu Pahorju v tržaškem Zalivu in je bil ponatisnjen tudi pri nas, sicer obelodanil povojne poboje, vendar je šele z mojim esejem Krivda in greh, predvsem pa z zavračanjem oznake teh pobojev kot zločina postal vsebina javne zavesti. Nisem klicala k maščevanju, ampak k spravi. Pomen sprave, ki jo je takrat desnica takoj sprejela, sem sama dojela šele iz nekega zmerjaškega pisma, v katerem mi je anonimna gospa očitala vse moje 'grehe' od članka Zaustaviti desnico naprej in na koncu še napisala: 'Predvsem pa ste nas onemogočila s spravo!' Tako! Če ne bi sprava v dolgih letih zavračanja postala vrednota, bi se tudi naš državljanski spor 'reševal' drugače. V diskusiji, tik preden naj bi v skupščini glasovali o zakonu o plebiscitu, sta dva radikalca iz Demosa začela spet tisto protikomunistično lajno in je že kazalo, da se bomo delegati spet razdelili na dvoje ... Tedaj sem v svoji repliki opozorila, da si sama že deset let prizadevam za spravo in da imamo prav zdaj možnost, da naredimo nekaj dobrega za vse in da to lahko naredimo samo vsi skupaj ter začnemo na novo. Tako nekako. In zakon o plebiscitu je bil gladko izglasovan; kolikor se spominjam, je bilo le nekaj glasov vzdržanih.”

> Smo danes bliže narodni spravi kakor ob osamosvajanju ali dlje?

“Ob vsem zmerjanju in očitkih po medijih bi seveda lahko rekli, da smo danes manj spravljeni med seboj kot nekoč, a nekoč o državljanskem razdoru nismo smeli govoriti. Danes lahko govori - metaforično rečeno - polovica naroda, ki je nekdaj morala molčati. To je dobro. Če bodo nekdanje travme, zamere in sovraštva kdaj izginili brez maščevanja, bomo preživeli tudi sovražne besede. Naivno je misliti, da vse tisto zadrževano, neizrečeno v prejšnjem sistemu, lahko mine brez besed, v zapovedanem molku. Danes je demokracija!”

ANDRAŽ GOMBAČ