Dr. Ernest Petrič: “Da, imamo trk civilizacij”

> Globalizacija trka na vrata vsakega od nas. Z njo nismo dobili samo češenj iz Čila sredi zime, ampak tudi terorizem. Tovornjake, ki morijo nedolžne množice, tisoče policistov na javnih silvestrovanjih. In kaj lahko storimo, da vsaj omilimo stiske beguncev?

“Po mojem imamo opravka z več plastmi dogajanj. Najmanj dva procesa pa sta ključna: ta svet je postal sproščen, globalen, ljudje lahko gredo po vsem svetu. Moj oče je imel sestro v Trstu, pa je praktično nikoli po drugi svetovni vojni ni videl, takrat se ni toliko potovalo. Danes je svet postal odprt. Prek medijev ljudje po vsem svetu vedo, kako se živi drugod. Ko sem tri leta kot profesor delal v Afriki (pa tudi sicer sem bil večkrat v Afriki, kjer sem sodeloval pri nekaterih projektih), nisem srečal mladega Afričana, ki ne bi hotel v Evropo ali v Ameriko. Vsak je hotel iti. Tam milijoni čakajo in sanjajo o tem, da bi šli v ta boljši svet. Nikjer na svetu se ne živi tako dobro kot v zahodnem svetu, zato je privlačen. In ta proces bo še trajal. Ne vidim, kdaj bomo živeli vsi približno enako, kdaj bomo približno enako bogati. Pa ne gre samo za materialno bogastvo. V Evropi pogosto pozabljamo, da živimo tudi v duhovnem pogledu najbolj bogato, da imamo socialne pravice, dopust, malico, plačano to, plačano ono, brezplačno dobro šolo. Zato bo ta težnja - migracije proti bogatemu svetu - še večja, s tem moramo računati. To je ena plast. Druga plast pa: v to se v muslimanskem delu sveta, ki sega od Maroka do Indonezije, meša spopad v samem islamu med modernim in konservativnim. Med, denimo, tistimi mladimi, ženskami, ki bi tudi v Saudovi Arabiji rade vozile avto ali šle same brez bratranca v trgovino, pa tega ne smejo; med tistimi, ki bi radi bili tudi duhovno bolj sproščeni - veliko takih muslimanov sem srečal -, ki ne želijo, da jim njihov verski voditelj nalaga vse: kdaj morajo moliti, jesti, kako se morajo oblačiti, kam lahko gredo in kam ne smejo. To je strahovit spopad znotraj islama.”

Prof. dr. Ernest Petrič (1936, Tržič), je diplomiral leta 1960 na Pravni fakulteti v Ljubljani z univerzitetno Prešernovo nagrado, leta 1965 pa doktoriral iz pravnih znanosti. Dodatno se je izobraževal na Dunaju, v Helderbergu, Solunu in Haagu. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil docent, nato izredni in redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, kjer je bil tudi direktor raziskovalnega inštituta, prodekan in dekan (1986-1988). Občasno je predaval tudi na Pravni fakulteti v Ljubljani in kot gost na številnih tujih uglednih univerzah, tri leta (1983-1986) pa na Univerzi v Addis Abebi. Bil je in je še član številnih mednarodnih združenj, med drugim ILA (International Law Association), IPSA (International Political Science Association) ter ILC (International Law Commission), v katero Generalna skupščina ZN izvoli le 34 uglednih strokovnjakov za mednarodno pravo. V letih 1967-1972 je bil član vlade Staneta Kavčiča. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji, stalni predstavnik pri OZN v New Yorku ter pri številnih mednarodnih ustanovah. V letih 1997-2000 je služboval v domovini, bil je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Tudi v času diplomatske službe se je ukvarjal z mednarodnopravnimi vprašanji, kot so nasledstvo po bivši državi v mednarodnih organizacijah in pogodbah, mejna vprašanja, problematika človekovih in manjšinskih pravic. Leta 2008 je nastopil devetletni mandat ustavnega sodnika, v letih 2010-2013 je bil predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije.