Dragi bogovi rocka
Lahko se jim je posmehovati od daleč, nekdaj britanskim upornikom, danes pa velikim rokenrol dinozavrom, ki že od pradavnine tulijo ene in iste viže, se novim in novim rodovom prodajajo, kakor vejo in znajo. A ko te Stonesi zgrabijo v svoje kremplje, ko se ti široko zarežijo v obraz in na tvoji dlani uganjajo norčije, v katerih se mojstrijo že debelega pol stoletja, ti kri v žilah zavre.
Sedem ur pred njihovim nastopom je okrog dunajskega stadiona, poimenovanega po nogometašu in trenerju Ernstu Happlu (1925-1992), že kar živahno. Nekaj ljudstva, povečini odetega v majice s porogljivo iztegnjenim rdečim jezikom, se drenja okrog velike stojnice z novimi majicami, osveženimi z imenom tokratne turneje 14 on fire. Na sosednjih stojnicah točijo pivo, pečejo, cvrejo, kuhajo. Ni jih malo, ki ponedeljkovo popoldne uživajo na bližnjem travniku, v prijetni senci gostih drevesnih krošenj. Zvesti sledilci benda, okrog katerega se kopičijo presežniki najboljši, največji, najnajasti, se kakor muhe zbirajo okrog vhodov. Gruča tu, gručica tam. Oboževalci iz Italije kinkajo, naslonjeni na kovinsko ograjo, s kartonastim transparentom ob sebi. Nanj so napisali svoj sanjski - pa tudi utopični - koncertni repertoar. Ga bodo pokazali Stonesom! Res upajo, da jim bodo muzikanti uslišali želje? Ali pa zgolj vršijo ustaljen obred neškodljivih fanatikov?
Mahoma zrak vzvalovi. S tonske vaje na stadionu je slišati električno kitaro, nekaj znanih melodij, pa zborček, ki prepeva You can't always get what you want. Ja, Stonesi tole klasiko spet igrajo, kakor so jo na albumu Let it bleed (1969), ob pomoči pevskega zborčka, z gospelovskim priokusom.
Blagoglasni zborček utihne in oglasi se Pojdi z menoj v toplice. Pred stadionom, sredi čakajoče gruče, ki že prerašča v množico, jo rjove, kajpada in seveda in jasno, tovarišija slovenskih fantov. Bolj so neubrani, bolj se režijo. Zalivajo grla in nizajo lepe domače: Ko so češnje cvetele, V dolini tihi, Več kot spijemo, Čebelica Maja ... “Trst je naš!” se derejo. Dunaj očitno tudi. Vrstijo se čedalje bolj obsceni vzkliki, balkanski, taki na p, Avstrijci zgolj skomigajo z rameni in visoko dvigujejo obrvi, nakar varnostniki naposled odprejo vrata in rajo spustijo h koritu.
Na stadion se bo v naslednjih treh urah zgrnilo 55.000 ljudi: neozdravljivih oboževalcev, zmernih ljubiteljev, firbcev in pa onih, ki bodo koncert pretrpeli, zgolj da bodo otroke, vnuke in naključne mimoidoče še dolga leta lahko utrujali s krikom ponosa, ki si ga bodo na jezik prilepili kakor kolajno: “Bil sem na Stonesih!”
Vstopnice so pošle bliskovito, pa čeprav niso bile nič kaj poceni - za stojišče v parterju je bilo treba odšteti 98 evrov, za sedišča na tribunah še več, za zlata stojišča blizu odra 197, za diamantna tik ob odru pa štiristo evrov minus nekaj drobiža.
Hja, če ne pride gora k Mohamedu, gre pa Mohamed h gori, si je reklo več kot tisoč Slovencev, sitih jalovega upanja, da bodo Stonesi kdaj vendarle nastopili v naši deželi. Največji slovenski organizator glasbenih romanj v bližnjo in daljno okolico Koncerti.net, ki ga že trinajst let vodi glasbeni zanesenjak in šele zatem poslovnež Tadej Košmerl, je na cesarski Dunaj peljal kar osemnajst avtobusov. Pa to še ni vse: že prej je z enim odpotoval na koncert Stonesov v Zürich, s tremi pa bo slovenske oboževalce peljal še na nedeljski nastop v Rimu.
Tule, na Dunaju, so Slovenci lepo osvojili prve bojne vrste, in to z najcenejšimi vstopnicami! Stadion je k sreči razkosan tako, da ima plemstvo z najdražjimi vstopnicami na voljo levo stran parterja pod odrom, medtem ko je desna rezervirana za plebs, ki je za to čast resda odštel manj soldov, a se zato moral pred prizoriščem drenjati že zgodaj popoldne. Kako že pravijo: prvi pride, prvi zoblje z Mickove dlani!
Nehvaležno vlogo predskupine dostojno odigra britanski blues rock bend The Temperance Movement. Je krepak, je glasen, je surov.
A vseeno stadion eksplodira šele ob prvih akordih uspešnice Start me up, ko pred oči vreščečih generacij prikorakajo godci, za marsikoga bogovi: pevec in orgličar Mick Jagger, kitarist Keith Richards in bobnar Charlie Watts, ki družno godejo že debelega pol stoletja, pa kitarist Ronnie Wood, pri bendu zaposlen “komaj” slaba štiri desetletja. Tudi tokrat jim razkošen zvok pomagajo plesti basist Darryl Jones, spremljevalna pevca Lisa Fischer in Bernard Fowler, saksofonista Bobby Keys in Tim Ries, klaviaturist Chuck Leavell in Matt Clifford na francoskem rogu in klaviaturah.
Mick se takoj loti dela. Kot neprekosljiv mojster v laskanju občinstvu poskakuje sem in tja, pleše po jeziku, ki se z glavnega odra izteguje do otočka v parterju. Tega večera se - hvala bogu! - samo enkrat pobaha s svojo tekaško kondicijo. Nenehno se nasmiha v fotoaparate in telefončke, gostitelje pa nagovarja v njihovem jeziku.
Keith, mojster preprostih, a domiselnih in neumrljivih kitarskih rifov, je spočetka bolj zadržan. Med Miss you vendarle blagovoli priti na mali oder, za Ronniejem, a ga tudi prvi zapusti. Hitro pobegne iz zoprnega objema bliskavic.
Mick pozdravi Avstrijce in množico pobara, ali so mednjo tudi poslušalci iz Hrvaške in Srbije, torej iz dežel, v katerih so Stonesi že nastopili. Slovencev ne omeni. Bogme, nekatere bi manj bolelo, ko bi nas še on oklical za dunajske konjarje!
Stonesi med nastopom večkrat zamenjajo srajce, še bolje pa bi bilo, ko bi tako vestno osveževali koncertni repertoar. Na tokratni turneji zabavo popestri vsaj Mick Taylor, njihov kitarist v letih 1969-1974. Starim tovarišem se z električno kitaro pridruži pri prijetno razvlečeni bluesovski operi Midnight rambler, s komaj slišno akustično pa še pri Satisfaction.
Lovci na koncertne raritete imajo nekaj upanja zgolj pri pesmi, ki jo prek spletnega glasovanja izbere ljudstvo. “Poizkusili smo se naučiti Rise like a Phoenix Conchite Wurst,” Avstrijcem navihano polaska Mick, “a se ni obneslo.” In že udarijo z Get off of my cloud, pesmijo, ki jo je Neil Young razglasil za celo boljšo od Satisfaction in ki je tokrat prejela več kot 80.000 glasov.
Zvrstijo se trenutki, ki v spominu zlepa ne bodo zbledeli. Denimo pogovor Mickovih orglic in Keithove kitare med Out of control. Ali pa klasika Jumpin' Jack Flash, nič zlajnana, marveč ostra in nevarna, tako sveža, da najbrž res še ni čas za The last time in It's all over now.
ANDRAŽ GOMBAČ
