Drobci sveta, kot ga je živel in videl fotograf Walter Carone
Vse do 13. avgusta v razstavišču koprske Samoupravne skupnosti Italijanov lahko srečate Brigitte Bardot, plešočo po strehah pariških hiš, postojite ob Sartru, ki zatopljeno bere, sledite gibu, s katerim slikar Henri Matisse s postelje na steno skicira osnutke za poslikavo, mimogrede pa še pozdravite Marlène Dietrich, ki se je vrnila v Pariz. In delite pogled z Walterjem Caronejem.
Eno najpomembnejših spoznanj Walterja Caroneja (1920-1982) je bilo, da še kako šteje, če je človek ob pravem času na pravem mestu.
Poklic je nasledil od očeta, Italijana, ki je v Francijo odšel s trebuhom za kruhom. Preselil se je v Cannes, v objektiv pa lovil velike družinske dogodke. A fotografov za birme, krste in poroke ni bilo malo: s čim torej prepričati ženina in nevesto, da bi imela na polici fotografijo, ki jo je posnel? Walter in oče sta poskusila tako, da sta bila najhitrejša: prtljažnik starega avtomobila sta preuredila v fotolaboratorij in medtem, ko so drugi fotografi hiteli v ateljeje razvijati filme, sta onadva zapeljala le za vogal in še skoraj mokre in po razvijalcu dišeče fotografije ponudila svatom, ki so navdušeno segali v denarnice.
Kariero fotoreporterja je začel leta 1949 pri takrat ustanovljenem časopisu Paris Match, ki je svoj moto ujel v kratek, a jasen stavek: teža besede in udarec fotografije. Kasneje je bil pri istem časopisu urednik fotografije, nato pa pomočnik glavnega urednika.
Carone je presekal s tradicijo in bil med tistimi, ki so vtisnili pečat povojnemu fotožurnalizmu. V svoji fotografiji je dajal prednost sproščenosti, spontanosti in še zlasti gibu. Na njegovih fotografijah ni togosti - čeprav gre za trenutke, ukradene času in zamrznjene v večnost, ima gledalec občutek, da stopi v dogajanje, tako žive so.
Carone je v zlatih časih posnel po 200 reportaž na leto, in čeprav je v njegovih ciklusih najti pretresljive posnetke ljudi z obrobja, lačnih otrok, pariških prostitutk, delavskih demonstracij, je največji del njegovega opusa zaznamovan z glamurjem. Fotografiral je malodane vse francoske zvezde in pomembneže 50. in 60. let minulega stoletja.
Njegove fotografije so pravzaprav svojevrstni portreti časa, v katerem je živel. Odkrivajo marsikaj, nezgrešljivo pa je predvsem dvoje: znal je videti ljudi, resnično so ga zanimali in imel jih je rad. Morda je zato veljal za fotografa, ki mu zvezde zaupajo.
Vzdušje, ki veje na razstavi (v sodelovanju so jo pripravili Kulturno društvo Peter Martinc, Samoupravna Italijanska skupnost Santorio Santorio, Primorski poletni festival, Obalne galerije ob pomoči Mestne občine Koper ter ministrstva za kulturo in sponzorjev), je polno vedrine in tihe radosti.
Caronejeve fotografije so pač okno v čas in svet, ko je bilo v zraku čutiti, da je hudo prešlo, prihodnost pa je svetla. In čisto blizu. MI
